Jedro

Pri kaznivem dejanju šikaniranja gre za tako imenovano tiho blanketno normo, ki ne vsebuje neposredne napotitve na drug predpis, vendar je za ugotovitev, ali je storilec izpolnil določen zakonski znak, treba uporabiti predpise iz drugih pravnih področij. Tako je glede zakonskega znaka spolnega nadlegovanja treba upoštevati opredelitev iz prvega odstavka 7. člena ZDR-1. Ta spolno nadlegovanje opredeljuje kot kakršnokoli obliko neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Pri tožniku je šlo za neželeno verbalno ravnanje, ki je prizadelo dostojanstvo varnostnic, kar povsem nedvomno izhaja iz njihovih pisnih izjav. Navedeno pomeni, da je bil izpolnjen tudi nadaljnji zakonski znak kaznivega dejanja šikaniranja, to je povzročitev ponižanja ali prestrašenosti drugemu zaposlenemu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2016, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika zaposli na delovno mesto, določeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 10. 2008, mu izplača razliko med izplačanim nadomestilom plače in pogodbeno določeno plačo za čas prepovedi opravljanja dela od 6. 6. 2016 do 21. 6. 2016 ter izpadle plače za čas od 22. 6. 2016 do ponovne zaposlitve. Presodilo je, da je tožena stranka tožniku na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDV-1, Ur. l. RS, št. 21/2011) zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči druge in prve stopnje nista navedli razumnih razlogov glede zavrnitve relevantnih (pri)tožbenih navedb, čeprav je tožnik utemeljeno uveljavljal kršitev določb pravdnega postopka iz 6., 14., 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Zaradi pomanjkljivosti in nepravilnosti na zagovoru in v sodnem postopku je bila tožniku kršena pravica do izjave in pravica do meritorne odločitve. Tožena stranka bi morala v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku omogočiti, da se izjavi o konkretnih očitanih kršitvah, to je zoper katere osebe ter kje, kako in kdaj naj bi tožnik storil očitano dejanje. Obveznost tožene stranke je, da izkaže in utemelji obstoj odpovednih razlogov, zato je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe o nekonkretiziranosti očitanih kršitev. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011 ni primerljiva s tem sporom. Iz nje je namreč razvidno, da mora biti v sodbi določno navedeno tudi kdo in nad kom je v določenem času izvajal psihično nasilje. Sodišče je odločitev oprlo le na nezakonito zbrane izjave domnevnih oškodovancev in obremenilne izpovedi zaslišanih prič, ki so izpovedovale dejstva v korist toženi stranki, tožniku pa je bilo z omejevanjem izpovedi onemogočeno, da izpodbija dokaze tožene stranke. Le izjemoma se sodišče lahko opre na pisno izjavo priče, če so za to izpolnjeni pogoji iz 236. a člena ZPP, ki pa v tej zadevi niso bili podani. Sodišče druge stopnje je kot nesporne ocenilo pisne izjave domnevnih oškodovancev, pri tem pa se ni izreklo o pritožbenih navedbah, da so bile te izjave pridobljene naknadno in tožniku predstavljene več kot 3 mesece po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje se ni izreklo glede vprašanj, o katerih se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo (nedopustno širjenje odpovednih razlogov, nedokazanost naklepa). Prav tako se sodišče druge stopnje ni opredelilo do konkretnih pritožbenih navedb glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Posplošena izjava direktorja tožene stranke, da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, je lahko samo ena od okoliščin, ki jih sodišče upošteva, ni pa odločilna. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj ponovila navedbe iz pisne seznanitve s kršitvijo in vabila, brez dodatne obrazložitve, ki bi upoštevala tožnikov zagovor. V sodbi niso navedena dejstva, ki bi kazala na kršitev, storjeno iz hude malomarnosti, prav tako se sodišče ni opredelilo glede naklepa. Tožnikovega ravnanja ni možno subsumirati pod določbe prvega odstavka 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). Sodišče je zmotno uporabilo predpise, ki se nanašajo na ugotavljanje znakov kaznivega dejanja v kazenskem postopku. Ker v delovno-pravni zakonodaji obstaja pravna praznina glede ugotavljanja znakov kaznivih dejanj, domnevni kršitelji ne morejo imeti nižjih kazenskopravnih varoval, kot bi jih imeli v kazenskem postopku. Pri presoji, ali ima določena kršitev znake kaznivega dejanja, bi sodišče moralo upoštevati, kako so ti znaki določeni v KZ-1 in kako jih razlaga kazenskopravna teorija in praksa.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, kar sicer predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, revizijo utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve navedlo kaj vse bi morala vsebovati izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa tega potem ni upoštevalo, sodišče druge stopnje pa je takšni sodbi pritrdilo. Gre za povsem zgrešen očitek, saj navedeno ne pomeni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Takšno nasprotje bi bilo v konkretnem primeru podano, če bi sodišče ob zavrnitvi tožbenega zahtevka v razlogih navedlo, da je zahtevek utemeljen in da mu je ugodilo.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče ni navedlo razumnih razlogov glede zavrnitve pritožbenih navedb o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 6., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi tožnik navedenih kršitev niti eksplicitno niti smiselno ni uveljavljal, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Na posplošene pritožbene navedbe o kršitvi pravice do kontradiktornosti sodnega postopka ter kršitvi načela enakosti pred sodiščem pa je pritožbeno sodišče povsem ustrezno odgovorilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Revizijske navedbe o kršitvi načela neposrednosti v zvezi s pisnimi izjavami prič so sicer nekoliko nejasne, saj tožnik hkrati govori o pisnih izjavah varnostnic in varnostnikov, ki so bile priložene odgovoru na tožbo in pisnih izjavah prič, ki jih je sodišče pridobilo na podlagi 236. a člena ZPP. Ne gre za kršitev načela neposrednosti, če je sodišče kot listinski dokaz upoštevalo pisne izjave, ki so bile priložene odgovoru na tožbo. Listinske dokaze se izvede tako, da se jih prebere, kar je sodišče tudi storilo. Prav tako načelo neposrednosti ni bilo kršeno zaradi pridobitve pisnih izjav prič na podlagi 236. a člena ZPP. Tožena stranka je zaslišanje teh prič pravočasno predlagala v odgovoru na tožbo, sodišče se je v skladu s četrtim odstavkom 236. a člena ZPP odločilo, da osebe, ki so predlagane za priče, neposredno pozove, da podajo pisne izjave oziroma da pisno odgovorijo na postavljena vprašanja, kar so priče tudi storile. Stranki nista zahtevali zaslišanja prič, ki so na poziv sodišča podale pisne izjave, zato je sodišče na te izjave lahko oprlo svojo odločitev. Tudi sicer je povsem pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da so navedene izjave verodostojne in med seboj niso v nasprotju.

10. Zavajajoče so revizijske navedbe, da so bile pisne izjave, ki so bile priložene odgovoru na tožbo, pridobljene po vložitvi tožbe. Navedeno je res le glede pisnih izjav D. Š. in M. P., ne pa tudi glede pisnih izjav varnostnic in varnostnikov. Te pisne izjave so bile dane v času od 23. 5. 2016 do 31. 5. 2016, torej pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. To je razvidno tudi iz zapisa v vabilu na zagovor, da so bile na zahtevo tožene stranke dostavljene še osebne izjave varnostnikov družbe S., ki opravljalo ali pa so opravljali delo na lokaciji tožene stranke. V nadaljevanju vabila na zagovor je vsebina teh izjav tudi povzeta, resda brez navedbe imen oseb, ki so podale izjave.

11. Neutemeljen je revizijski ugovor, da je tožena stranka obveznost, da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku omogoči zagovor, kršila s tem, da v vabilu ni dovolj konkretizirala domnevnih kršitev. Res je sicer, da je lahko napačno stališče tožene stranke, da je bila opustitev navedbe imen žrtev trpinčenja in spolnega nadlegovanja potrebna zaradi njihove zaščite, vendar pa so očitki v vabilu in temu vabilu priloženi raziskavi o zadovoljstvu zaposlenih zadosti konkretizirani, da so tožniku lahko omogočili učinkovit zagovor. Tako je na primer očitek v vabilu na zagovor, da je tožnik eno od varnostnic v zadnjem časovnem obdobju od decembra 2015 dalje celo zasledoval, kje ima parkiran svoj osebni avtomobil in spremljal, kdaj je spala pri partnerju, ki stanuje v neposredni bližini tožene stranke, potem pa se ji je na delu posmehoval „danes si pa cela skuštrana“, „te je fajn skuštral“, zaradi česar se je varnostnica počutila ogroženo in nemočno, je kljub temu, da v vabilu na zagovor s pisno seznanitvijo z očitanimi kršitvami ni navedeno ime varnostnice, povsem dovolj konkretiziran, zlasti še v povezavi z raziskavo o zadovoljstvu zaposlenih, ki je bila priložena vabilu na zagovor. V tej raziskavi je namreč zapisano, da se je tožnik še posebej neprimerno obnašal do M., ker je spoznala partnerja, ki živi blizu tožene stranke, da je spremljal, kdaj je prespala pri njem in jo nadlegoval zaradi tega z besedami: „danes si pa cela skuštrana, te je fajn skuštral“. Pri toženi stranki je delalo samo pet varnostnikov družbe S., med njimi je samo ena M., zato je bilo tožniku lahko takoj jasno, da gre za M. P. V raziskavi o zadovoljstvu zaposlenih je tudi navedeno, da je tožnik varnostnici M. v zvezi z njenim partnerjem govoril „a zdej si pa Bosanca dobila“, kar je potem ponovljeno tudi v vabilu na zagovor s pisno seznanitvijo z očitanimi kršitvami, kjer pa je tudi navedeno, da ji je govoril tudi, da mu mora povedati, ko bo spet prosta, da bo še on kdaj prišel na „rižo.“ Tudi očitek ponavljajočega se verbalnega spolnega nadlegovanja varnostnic z izrazi „joškice ven“ in „ajde, zize ven“ ter drugimi namigovanji na spolnost je bil takšen, da je tožniku omogočal, da se o njem izjavi. Pri kršitvah, ki se nanašajo na ponavljajoče se, praktično vsakodnevno nedopustno ravnanje je razumljivo, da lahko delodajalec le izjemoma, na primer če je žrtev trpinčenja oziroma nadlegovanja vodila tako imenovani „dnevnik mobinga“, navede konkretne datume, ko je storilec trpinčil ali nadlegoval druge delavce. Zadošča, da nedopustno ravnanje časovno zameji, kar je tožena stranka, kot sodišče pravilno ugotavlja, tudi storila.

12. Neutemeljen je revizijski očitek, da tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevala tožnikovega zagovora, češ da so v njem očitane kršitve enake kot v vabilu na zagovor. Iz zapisnika zagovora je razvidno, da je tožnik izjavil le, da zavrača navedbe iz obdolžitve in dokumentacije, ki mu je bila predana in da ne dodaja ničesar drugega. Takšen zagovor je v celoti povzet tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bila tožniku, kot dejanski razlog za odpoved, očitana naslednja nedopustna ravnanja: − nadlegovanje varnostnic in varnostnikov družbe S., d. o. o., ki pri toženi stranki opravljajo storitve varnostne in vratarske službe, s tem da se je prepogosto (štiri do petkrat dnevno) in preveč časa (tudi do ene ure in več) zadrževal v prostoru, kjer opravljajo svoje delo, jim v tem času sedel za hrbtom, kar je bilo za večino neprijetno in moteče ter je negativno vplivalo na njihovo zbranost na delovnem mestu; − poniževanje in zastraševanje varnostnikov, ki opravljajo delo na lokaciji tožene stranke z govorjenjem, da so neresni, da je delo slabo opravljeno in da je samo vprašanje časa kdaj jih bodo zamenjali, pri čemer se je skliceval, da naj bi to rekel direktor tožene stranke, čeprav to ni držalo; − zastraševanje varnostnikov z govorjenjem, da je od tožnika odvisno, kdo bo lahko ostal in opravljal delo na lokaciji tožene stranke; − ponavljajoče se spolno nadlegovanje z govorjenjem „joškice ven“, „ajde, zize ven“, „ne smete nosit majic spodaj, da se vidi moderček“, „obrni se k meni, da bom kaj videl“; − zasledovanje ene od varnostnic od decembra 2015 dalje, kje ima parkiran osebni avto in spremljanje kdaj je prespala pri partnerju, ki stanuje v neposredni bližini tožene stranke ter posmehovanje tej delavki, češ da jo je fajn skuštral in podobno, zaradi česar se je varnostnica počutila ponižano, ogroženo in na sploh nemočno, pa si ni upala ukrepati, ker se je bala za službo, še zlasti ker se je tožnik hvalil, da je njegova zasluga, da ima delovno razmerje za nedoločen čas, ker je zanjo govoril lepe besede direktorici; − opolzki komentarji, ki se nanašajo na oblačenje, telo ali videz varnostnic, zaradi česar naj bi ena od varnostnic na delo praviloma prihajala v delovnih oblačilih, ko pa je ob eni priložnosti šla v garderobo, jo je ob prisotnosti drugega varnostnika nagovarjal, naj se ne skriva in naj jima privošči, da bosta kaj videla; − obrekovanje direktorice kazenskega sektorja pred varnostnicami; − potem, ko je izvedel, da ima varnostnica partnerja, ki je še do nedavnega delal pri toženi stranki, jo je žalil in zasmehoval glede narodnosti njenega partnerja, z besedami „a zdaj si pa bosanca dobila“, in „ko boš spet prosta, mi moraš povedat, da bom še jaz kdaj prišel na rižo“;

14. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je tožena stranka dokazala kršitve, ki jih je tožniku očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku zakonito podalo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 15. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zakon ne določa, kdaj gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Gre za pravni standard, ki ga je treba napolniti glede na okoliščine posameznega primera, predvsem glede na dejanske okoliščine delavčevega dela in okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Obveznost varovanja dostojanstva delavca pri delu je ena temeljnih obveznosti delodajalca. V skladu s prvim odstavkom 47. člena je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Ponavljajoče se tožnikovo govorjenje kot je „joške ven“ in podobno, namigovanja na spolnost varnostnice, ki je imela partnerja v bližini tožene stranke ter govorjenje, da naj mu pove, ko bo spet prosta, da bo še on prišel na vrsto, pomeni spolno nadlegovanje v smislu citirane določbe in grob poseg v dostojanstvo teh varnostnic, pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik kot vodja službe za varstvo pri delu zadolžen za dajanje navodil varnostnikom družbe S., ki so pri toženi stranki opravljali vratarsko službo, pri čemer jim je celo prikazoval, da je od njega odvisno, ali bodo imeli delo. Tožnik je bil seznanjen z določbami pravilnika tožene stranke o preprečevanju nasilja, trpinčenja, nadlegovanja, psihosocialnega tveganja na delovnem mestu in se je s pisno izjavo zavezal, da bo spoštoval dostojanstvo sodelavcev in sodelavk, da ne bo izvajal kakršnegakoli nasilja, še zlasti ne spolnega ali drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu in v zvezi z delom. Upoštevajoč navedene okoliščine je pravilna presoja sodišča, da je tožnikovo ravnanje treba opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

16. Zavajajoče so revizijske navedbe, da sodba ne navaja dejstev, ki bi kazala na hudo malomarnost tožnika v zvezi s kršitvijo prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je povsem jasno navedlo, da je tožnik namenoma kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar pomeni, da je ugotovilo, da je tožnik ravnal naklepno. Tega, da je sodišče druge stopnje v obrazložitvi citiralo celotno vsebino druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki kot alternativno obliko krivde določa tudi hudo malomarnost, pa ni možno tolmačiti tako, da se je s tem opredelilo, da je tožnik očitane kršitve storil iz hude malomarnosti.

17. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je bil v celoti izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določeni v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Revizijske navedbe o tem, da priče, ki jih je predlagala tožena stranka niso potrdile, da je bilo zaupanje v delo tožnika tako porušeno, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati po eni strani pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, po drugi strani pa gre za napačno materialnopravno presojo, da navedeni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ker naj bi te priče izjavile, da je bil tožnik v odnosu do njih korekten in da je bil odgovoren delavec. Tožnik sicer ne navaja, za katere priče naj bi šlo, vendar je iz vsebine revizije očitno, da gre za izpoved direktorja tožene stranke. Ta je na vprašanje pooblaščenke tožnika sicer res odgovoril, da je bil tožnik dober strokovni delavec in da so ga vzpodbujali tudi s plačilom dela šolnine, vendar pa je hkrati tožnikovo ravnanje povsem jasno opredelil kot nedopustno in pojasnil, da je odnos med strankama zaradi tega tako porušen, da ga ni mogoče več vzpostaviti.

18. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je v celoti zakonita, že zgolj zaradi spolnega in drugega nadlegovanja ki je opisano zgoraj, zato se sodišče posebej niti ne opredeljuje do drugih kršitev kot je na primer obrekovanja direktorice kadrovskega sektorja in podobno.

19. Ne glede na to, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že glede na določbo druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pa je treba pritrditi tudi stališču sodišča, da je prav tako podan odpovedni razlogi iz prve alineje 110. člena ZDR-1. Tožnikovo ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu iz prvega odstavka 197. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, fizičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Zakon tako določa štiri oblike izvršitvenih dejanj; v primeru tožnika gre za spolno nadlegovanje.

20. Pri kaznivem dejanju šikaniranja gre za tako imenovano tiho blanketno normo, ki ne vsebuje neposredne napotitve na drug predpis, vendar je za ugotovitev, ali je storilec izpolnil določen zakonski znak, treba uporabiti predpise iz drugih pravnih področij. Tako je glede zakonskega znaka spolnega nadlegovanja treba upoštevati opredelitev iz prvega odstavka 7. člena ZDR-1. Ta spolno nadlegovanje opredeljuje kot kakršnokoli obliko neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Pri tožniku je šlo za neželeno verbalno ravnanje, ki je prizadelo dostojanstvo varnostnic, kar povsem nedvomno izhaja iz njihovih pisnih izjav. Navedeno pomeni, da je bil izpolnjen tudi nadaljnji zakonski znak kaznivega dejanja šikaniranja, to je povzročitev ponižanja ali prestrašenosti drugemu zaposlenemu. Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu se lahko stori le z naklepom. Sodišče je to obliko krivde ugotovilo, ko je navedlo, da je tožnik kršitve storil namenoma.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno kot protispisne zavrnilo pritožbene navedbe o tem, kaj naj bi izhajalo iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011, zato na reviziji še enkrat prepisane pritožbene navedbe niti ni potrebno odgovarjati. Sicer pa je v sodbi dovolj jasno navedeno kdo (tožnik) je izvajal spolno nadlegovanje in nad kom (varnostnicami, še posej nad M. P.) ga je izvajal. 22. Zmotno je revizijsko stališče, da bi v individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavec moral imeti enaka „kazenskopravna varovala“ kot v kazenskem postopku, češ da je glede tega v delovnopravni zakonodaji pravna praznina. V delovnem sporu se v takšnem primeru ugotavlja le, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kar pa sta sodišči druge in prve stopnje tudi storili, glede postopka pa se uporabljajo določbe ZPP in ne določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/1997 s spremembami), kot bi bilo mogoče razumeti revizijske navedbe.

23. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.