Jedro

Dejstvo, da je bila prvostopenjska upravna odločba izdana v ponovnem postopku, potem ko je drugostopenjski upravni organ pred tem odpravil odločbo in zadevo vrnil v ponovno odločanje, ne pomeni, da upravni organ odloča na podlagi predpisa, ki je veljal v času vložitve vloge. Po ustaljeni upravno-sodni praksi in interpretaciji določila prvega odstavka 6. člena ZUP organ odloča o upravni stvari po zakonu, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, ne pa v času vložitve vloge na upravni organ. To pravilo je treba uporabiti tudi v konkretnem primeru v tem smislu, da mora upravni organ upoštevati zakon oziroma predpis, ki velja oziroma se uporablja v času ponovnega odločanja na prvi stopnji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.3.2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Tržič z dne 18.12.2001. Prvostopni upravni organ je odločil, da se zavrne zahtevek tožnika za dovolitev legalizacije 1,5 m visoke kovinske žične ograje, ki poteka med objektoma A. cesta in B. cesta vzdolžno ob B. cesti na zemljišču parc. št. 29 k.o...

V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97), na 82. člen Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 2/97 do 126/03) ter na Odlok o občinskih cestah in ureditvi prometa v Občini Tržič (Odlok, Uradni list RS, št. 6/01). Sodišče se strinja s stališčem toženca, da je za dovolitev priglašenih del za gradnjo oziroma postavitev sporne ograje oziroma njeno legalizacijo potrebno tudi soglasje upravljavca ceste, upoštevajoč 45. člen navedenega odloka, ki v 2. členu določa, da je treba pri posegih v varovalni pas pridobiti soglasje občinskega organa pristojnega za ceste. V 5. odstavku istega člena odloka pa je še določeno, da je varovalni pas pri lokalni cesti 6 m, merjeno od zunanjega roba cestnega sveta. Ob dejstvu, da sporna ograja stoji v varovalnem pasu kategorizirane lokalne ceste z oznako ... (kar potrjuje tudi Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Tržič) in da tožnik za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za sporno ograjo ni pridobil soglasja občinskega organa pristojnega za ceste, je odločitev toženca pravilna. Sodišče nadalje navaja, da je tudi za postavitev ograje potrebno upravno dovoljenje, ne glede na to, če je na tem mestu nekoč že stala ograja. V Odloku o določitvi pomožnih objektov, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje na območju Občine Tržič (Odlok, Uradni list RS, št. 40/01) je namreč izrecno določeno, da je za pomožne objekte pri stanovanjskih in stanovanjsko-poslovnih objektih med drugim šteti tudi vrtno ograjo in dvoriščno ograjo do višine 1,50 m. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje smiselno ponovi tožbene navedbe. Med drugim navaja, da je bil prostor vedno ograjen do dneva, ko so nepridipravi porušili ograjo, tako, da je bil primoran postaviti novo. Župan je retroaktivno spremenil prejšnjo mednarodno cesto v občinsko. Pri tem je ob mednarodni cesti ograja potekala točno ob cesti, kot hiša, sedaj ob vzpostavitvi občinske ceste pa zahteva 6 metrski odmik od nje. Tako je občina spremenila stanje za deset let nazaj in iz državne ceste to isto spremenila v občinsko z veliko višjimi zahtevami, kot so veljale prvotno. Tako stanje je potrjeno in se ne more spreminjati. Ograjo, ki je postavljena 12 let, je potrdilo Ministrstvo za okolje in prostor RS leta 1994 in na odločbo ni bilo pritožbe nasprotne strani. Pritožbeno sodišče prosi, da vse navedbe upošteva in njegovo pritožbo ugodno reši. Če pa mu doma, v domovini, kot njemu poštenemu državljanu ne bo dana in razsojena pravična sodba, se bo obrnil na mednarodno sodišče za človekove pravice ali na parlamentarno skupščino Sveta Evrope.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ki je pričel veljati 1.1.2007, obravnavalo tožnikovo pritožbo kot pritožbo po navedeni prehodni določbi ZUS-1, saj je pravnomočnost odločbe o dovolitvi priglašenih del podlaga za njeno izvršitev.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. V obravnavani zadevi tožnik v pritožbi ni navedel nobenega pritožbenega razloga iz 1. odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času vložitve pritožbe, na podlagi katerega se sme izpodbijati odločitev sodišča prve stopnje. Ob preizkusu, ali je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS-1), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da do takšnih kršitev ni prišlo in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (350. člen Zakona o pravdnem postopku v povezavi z 22. členom ZUS-1).

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, ki so navedeni v izpodbijani sodbi in so skladni s podatki in listinami v upravnih spisih ter imajo podlago v določbah 62. člena ZUN in navedenih podzakonskih predpisih. Po določbi 2. odstavka 62. člena ZUN pristojni upravni organ izda investitorju odločbo o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu zadostuje priglasitev, ter da dela niso v nasprotju s prostorskimi izvedbenimi akti. Odlok o občinskih cestah in ureditvi prometa v Občini Tržič (Uradni list RS, št. 6/01) v 45. členu določa, da so gradnja, rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnih koli objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem pristojnega občinskega upravnega organa za ceste. Ob neprerekanem dejstvu, da sporna ograja stoji v varovalnem pasu in da tožnik ni imel potrebnega soglasja, je odločitev upravnih organov in sodišča pravilna. Pri tem pa je še dodati, da upravni organi odločajo v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe in po pozitivnih predpisih na dan izdaje odločbe. Zato je neutemeljen ugovor tožnika, da so bili retroaktivno spremenjeni občinski predpis. Dejstvo, da je bila prvostopenjska upravna odločba izdana v ponovnem postopku, potem ko je drugostopenjski upravni organ pred tem odpravil odločbo in zadevo vrnil v ponovno odločanje, ne pomeni, da upravni organ odloča na podlagi predpisa, ki je veljal v času vložitve vloge. Po ustaljeni upravno-sodni praksi in interpretaciji določila 1. odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku organ odloča o upravni stvari po zakonu, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, ne pa v času vložitve vloge na upravni organ. To pravilo je treba uporabiti tudi v konkretnem primeru v tem smislu, da mora upravni organ upoštevati zakon oziroma predpis, ki velja oziroma se uporablja v času ponovnega odločanja na prvi stopnji. Prav tako so nepravilni in protispisni ugovori tožnika, da je ograjo potrdilo Ministrstvo za okolje in prostor leta 1994. Le-to je namreč odločbo Oddelka za prostor in okolje občine Tržič z dne 1.6.1992 zgolj odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.