Jedro

Ker tožnica ni vložila zahteve po denacionalizaciji premoženja, ki se do tega dne še ne bi obravnavalo, so se nanjo učinki iz 64/2 člena ZDen lahko raztezali, saj je verjetni dedič njen položaj lahko varoval.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za gospodarstvo RS št. ... z dne 24. 4. 2006 se odpravi v 1., 2. in 3. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na tožnico in B.B., ter se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 101.520,00 SIT odmerjene stroške upravnega spora v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v točki 1 izreka ugodila pritožbam in odpravila odločbo Upravne enote Ž. št. ... z dne 18. 6. 2003. V točki 2 izreka je zavrgla zahtevo tožnice za denacionalizacijo posojila, ki ga je A.A. dal G. d.d.. Nadalje je pod točko 3 zavrnila zahtevo B.B. za denacionalizacijo posojila, ki ga je A.A. dal G. d.d.. V nadaljevanju (točke od 4 do 7 izreka) pa je odločila še o zahtevi C.C. ter upravičencev do denacionalizacije Č.Č., D.D. ter E.E.. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka najprej pojasnjuje, da je upravni organ prve stopnje s svojo odločbo zavrnil pet zahtev za denacionalizacijo kapitala, ki so ga E.E., F.F., D.D., Č.Č. in G.G. preko konzorcija delničarjev vložili v G. d.d. Tožena stranka poudarja, da so upravičeni za uveljavljanje pravic iz naslova denacionalizacije upravičenci, če je upravičenec do denacionalizacije mrtev, pa njegovi pravni nasledniki (1. odstavek 15. člena Zakona o denacionalizaciji; Uradni list RS, št. 27/91 do 11/01). Ugotavlja, da je tožnica po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča D opr. št. ... z dne 15. 5. 2001 edina dedinja po nekdanjem delničarju G A.A. in bi tako bila upravičena do uveljavljanja pravic iz ZDen. Svojo udeležbo v postopku denacionalizacije je pritožnica po svojem pooblaščencu prijavila z vlogo z dne 3. 12. 2002, pred tem pa se postopka ni udeleževala. Zahtevo za denacionalizacijo posojila je postavila na ustni obravnavi 5. 12. 2002. Skladno s 64. členom ZDen je rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo potekel 7. 12. 1993 in je zahteva vložena prepozno. Prvostopni organ bi moral njeno zahtevo zavreči, saj ni pogojev za meritorno obravnavo. Pritožbeni organ je zato odločil tako kot je povedal v 2. točki izreka svoje odločbe. Zahtevo je zavrgel na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - prečiščeno besedilo).

Zahtevo za denacionalizacijo premoženja pok. A.A. pa je, kot navaja tožena stranka, pravočasno vložil B.B.. Ta pa, kot izhaja iz zgoraj navedenega sklepa o dedovanju, ni pravni naslednik A.A.. Zato tudi ni upravičeni vlagatelj zahteve za denacionalizacijo. Njegovo zahtevo da je bilo zato potrebno zavrniti.

Tožnica v tožbi navaja, da je Upravna enota Ž. sporno zahtevo za denacionalizacijo zavrnila iz vsebinskih razlogov, ker naj bi vložen kapital ne bil podvržen vračanju premoženja v skladu z Zakonom o denacionalizaciji. Drugih formalnih predpostavk, ki bi preprečevale denacionalizacijo tega premoženja, pa upravna enota ni ugotovila iz razlogov, ker jih tudi ni bilo. Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo dne 24. 4. 2006. Z njo je tožena stranka ugodila tudi pritožbi tožnice, hkrati pa njeno zahtevo za denacionalizacijo zavrgla. S 3. točko izreka pa je zavrnila tudi zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je v isti zadevi zoper istega upravičenca vložil A.A.. Prav tako je ministrstvo ugodilo pritožbi enega izmed pravnih naslednikov enega izmed članov konzorcija in upravičenca do denacionalizacije Č.Č. priznalo upravičenje do denacionalizacije delnic X.X.X. d.d. Tako Upravna enota v Ž. kot Upravna enota v Z. sta izdali že več denacionalizacijskih odločb v korist upravičenca A.A., ki so že vse postale pravnomočne in na podlagi katerih je tožnica podedovala celotno upravičeno premoženje. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo odločila povsem drugače kot Upravna enota v Ž. v že izdanih denacionalizacijskih odločbah. V teh odločbah je bilo namreč ugotovljeno, da je zahtevo za denacionalizacijo vložila upravičena oseba.

Predlagatelji postopka denacionalizacije, to je v konkretnem primeru B.B. in v preostalih primerih H.H., sta oba nečaka po pok. A.A.. V času vložitve zahteve za denacionalizacijo sta tako upravičeno izkazovala pravni interes za vračanje premoženja, kar je ugotovilo tudi Okrožno sodišče z izdanim sklepom o dedovanju št. D ... z dne 19. 9. 1997, ko je oba razglasilo za dediča premoženja po pok. A.A.. S tem sklepom je sodišče tudi ugotovilo, da tožnica I.I. ni dedinja pokojnikovega premoženja. Po tako izdanem sklepu je tožnica reagirala, vložila pritožbo na Višje sodišče v ... in sprožila postopek pred Ustavnim sodiščem RS. Ustavno sodišče je ugotovilo, da tožnica upravičeno izkazuje svoj pravni interes in da je dejansko dedinja premoženja po pok. A.A.. To odločitev je spoštovalo tudi Okrajno sodišče v ..., ki je 15. 5. 2001 izdalo sklep pod opr. št. D ..., s katerim je tožnico razglasilo za dedinjo premoženja po pok. A.A.. To sodišče je po kasneje izdani denacionalizacijski odločbi Upravne enote Ž. z dne 20. 2. 2004 izdalo še dodaten sklep o dedovanju.

V času uveljavitve ZDen je bilo potrebno zaradi upravičenosti vložitve zahtevka izkazati verjetnost pravne povezave med predlagateljem in upravičencem do denacionalizacije. V konkretnem primeru je B.B. bil nečak po pok. A.A., torej upravičencu, tožnica pa žena že pokojnega sina A.A.. Zaradi neurejenosti zakonodaje v tistem času je bilo dovolj, da je zahtevo za denacionalizacijo vložil eden izmed verjetnih dedičev pokojnega upravičenca. B.B. je verjetno izkazal svoje upravičenje, kot to izhaja iz že izdanih in pravnomočnih odločb o denacionalizaciji po pok. A.A.. Ministrstvo za gospodarstvo sedaj na novo ugotavlja stanje, ki je že ugotovljeno. V konkretnem primeru je ministrstvo zahtevo za denacionalizacijo I.I. štelo kot novo zahtevo po že pretečenem roku. Ministrstvo za gospodarstvo je torej v denacionalizacijskem postopku, h kateremu se je tožnica zgolj pridružila (ki ga je sprožil B.B.), opravilo salto mortale ter kljub ugotovitvam, da bi sicer A.A. bilo potrebno vrniti premoženje, ki je zahtevano, zahtevo za denacionalizacijo zavrglo oziroma zavrnilo. Tožnica ni vložila nove zahteve za denacionalizacijo šele 3. 12. 2002, pač pa se je tedaj dejansko pridružila postopku, ki ga je v zakonskem roku sprožil predlagatelj B.B.. Tako se nista vodila dva postopka v eni in isti zadevi, pač pa en sam postopek, kjer je bila tožnica zgolj stranka tega postopka. Status stranke pa ji je že dopuščala upravna enota s tem, ko je izdala kar nekaj odločb o denacionalizaciji. Tožeča stranka meni, da je v danem primeru jasno, da je tudi A.A. upravičen do vračila premoženja, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, da je B.B. upravičeno vložil zahtevo za denacionalizacijo z izkazanim pravnim interesom na vložitev, da se je tožnica I.I. upravičeno kasneje pridružila postopku denacionalizacije po pok. A.A., da so bile odločbe o denacionalizaciji v identičnih postopkih rešene pozitivno za A.A. in I.I. ter da sta odločbi, ki ju danes tožnica napada, nezakoniti v delu, ki se nanaša na tožnico in B.B.. Zato predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi v točkah 1, 2 in 3 izreka odločbe, tožena stranka pa naj ji povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe iz tožbe, vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga, da sodišče tožbo in zahtevo za povrnitev stroškov kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom X.X.X. d.d. je po svojem pooblaščencu O.O. iz X. odgovorila, da tožnica ni aktivno legitimirana za odpravo točke 3 izreka izpodbijane odločbe, to je v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka B.B.. V preostalem delu pa je po njenem mnenju tožba tožnice neutemeljena. Tožnica je svojo udeležbo v postopku denacionalizacije prijavila šele z vlogo z dne 3. 12. 2002, torej neposredno pred ustno obravnavo na Upravni enoti Ž. dne 5. 12. 2002, katere predmet je bilo obravnavanje zahtevkov za vračilo podržavljenega premoženja. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da je tožeča stranka zahteve za vračilo vloženih sredstev podala prepozno, zaradi česar je bil njen zahtevek za denacionalizacijo utemeljeno zavržen. Stališču, da se je tožnica le pridružila postopku, ki ga je v zakonskem roku sprožil predlagatelj B.B., ni mogoče pritrditi. Če bi omenjeni bil pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca, bi tako mnenje veljalo, kar pa evidentno ni bil. To namreč v obširnih navedbah priznava tudi sama tožnica. Stranka z interesom predlaga še, naj se ji povrnejo stroški odgovora na tožbo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Dejstva, relevantna za odločanje v tem upravnem sporu, niso sporna. Ker je upravičenec do denacionalizacije A.A. že pokojni, so upravičeni za uveljavljanje pravic po ZDen njegovi pravni nasledniki v smislu člena 15 zakona. Tudi ni sporno, da je zahtevo za denacionalizacijo premoženja pok. A.A. pravočasno vložil B.B. kot njegov nečak in s tem upravičenec za uveljavljanje pravic po pokojniku. Nadalje iz podatkov v spisu izhaja, da je svojo udeležbo v tem postopku denacionalizacije tožnica prvič prijavila z vlogo dne 3. 12. 2002, pri čemer je zahtevo za denacionalizacijo posojila postavila na ustni obravnavi dne 5. 12. 2002. Na dan 5. 12. 2002 je bil postopek za denacionalizacijo premoženja pok. A.A.na zahtevo upravičenca B.B. še v teku. Vse do takrat je slednji imel status upravičenca za vlaganje zahteve in nadaljevanje postopka za denacionalizacijo Ker tožnica ni vložila zahteve po denacionalizaciji premoženja, ki se do tega dne po pok. A.A. še ne bi obravnavalo, so se na tožnico učinki iz 64/2 člena ZDen lahko raztezali, saj je verjetni dedič njen položaj lahko varoval. Sodišče pri tem opozarja na 3. odstavek 60. člena ZDen, po katerem za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano. Pravni nasledniki so namreč stranke le v procesnem smislu, kar pomeni, da so upravičeni le za vlaganje zahtev za denacionalizacijo v korist denacionalizacijskega upravičenca. Niso pa stranke tudi v materialnem smislu. Odločba o denacionalizaciji se namreč glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika v smislu 1. odstavka 67. člena ZDen. Pravočasno vložena zahteva enega od pravnih naslednikov je v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Samo dedovanje kasneje najdenega denacionaliziranega premoženja pa je stvar samostojnega postopka v zapuščinski zadevi pred rednim sodiščem.

Ker je glede na navedeno po presoji sodišča odločba organa druge stopnje v danem obsegu nezakonita (saj gre za enotni postopek), jo je bilo potrebno odpraviti na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo na podlagi istega člena vrniti toženi stranki v ponoven postopek, da odloči v skladu s pravnim mnenjem, izraženim v tej sodbi.

Pri presoji upravičenosti do povrnitve stroškov postopka je sodišče upoštevalo 16. člen Zakona o upravnem sporu, odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-68/04, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 45 z dne 28. 4. 2006 ter ZPP. O stroških stranke je sodišče odločilo po predloženem stroškovniku tožeče stranke, upoštevaje Tarifo za nagrajevanje odvetnikov, Zakon o sodnih taksah in dejstvo, da je na podlagi člena 154/1 ZPP tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela. Glede zamudnih obresti od stroškov sodišče še pripominja, da tečejo, če dolžnik obveznosti ne izpolni v danem paricijskem roku, to je v času, ko je z izpolnitvijo obveznosti v zamudi.