Jedro

9.Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je opravljala redno in kontinuirano na objektih A., B., C. in H., prav tako pa je bil del Intervencijske skupine D. (INSK D.), kjer je bilo delo evidentirano enako kot pri straži; da je varovanje objektov opravljal sedem dni v tednu in sicer izmenoma stražo in pripravljenost na stražo neprekinjeno cel teden brez izhoda z obvezno prisotnostjo in v pripravljenosti, da kadarkoli prevzame delo stražarja. Delo je opravljal v mirnem času. V stražo sta bila razporejena dva stražarja (poveljnik straže in vojak), ki sta se izmenjavala na 12 ur. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki bi se lahko tudi v spornem obdobju opravljala v sistemu rotacije in sicer tako, kot se opravlja od leta 2022 dalje na podlagi dopolnitve direktive Generalštaba. V zvezi z opravljanjem nalog v okviru INSK D., pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo, da je osnovna naloga INSK izvajanje obhodov vseh objektov v območju odgovornosti skladno z mesečnim načrtom. Posamezna INSK skupina je sestavljena iz štirih vojakov (poveljnika in treh pripadnikov), katerim je časovnica obhodov znana vnaprej. Glavni razlog, da mora biti INSK ves čas na razpolago pa je v tem, da se obhodi, ki se mesečno načrtujejo, opravljajo v naključnih časovnih obdobjih, da se ne ustvarja rutina, ki bi lahko razkrila način delovanja te skupine. Tudi INSK je delo opravljala kot redno delovno nalogo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na merila iz sodbe C‑742/19 utemeljeno štelo, da obe dejavnosti predstavljata običajno službo, pri čemer je za vsako dejavnost posebej presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pravilno je ugotovilo, da straže niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Za izjemo po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19 ne zadostuje zgolj teoretična možnost nastopa izrednih okoliščin, kot napačno zatrjuje toženka v pritožbi, temveč mora biti dejavnost oboroženih sil organizirana kot odziv na zaostrene varnostne okoliščine. Zato je pravilna presoja, da predstavlja straža običajno službo, ki je zajeta v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Oboroženost in izurjenost pripadnikov vojske ne spremeni narave te dejavnosti, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, zato ni podana izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19.

10.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da straža in delo v skupini INSK ni taka posebna dejavnost, da sistem rotacije ne bi bil možen, prav tako ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, saj se izvaja redno in kontinuirano na vojaških objektih, ki so pomembni po celi državi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedb toženke in pisne izjave E. E., da se sistem varovanja ni spremenil na objektih, ki so od matične enote precej oddaljeni (B., A., H. in C.). V točki 17 obrazložitve je pravilno zaključilo, da toženka svoje ocene o tem, da bi izvajanje varovanja na način rotacij pri teh objektih pomenilo večje organizacijske in kadrovske napore, ni dokazala. Sodišče se je opredelilo do izpovedi zaslišanih prič (I. I. in J. J.), do njihovih pisnih izjav (E. E.), kot izhaja že iz 7. točke obrazložitve te sodbe. Glede na ugotovitev, da se je straža izvajala kot redna služba v mirnem času brez posebnosti, je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnice na straži opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C‑742/19.

Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (tudi v INSK D.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas, saj je moral biti delodajalcu na odrejenem kraju ves čas na razpolago in kraja ni smel zapustiti, ker se je moral na ukaze nadrejenih takoj odzvati in opravljati delo. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.

11.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je vojska začela delovati na področju varovanja državne meje zaradi množičnih migracij leta 2015, nakar se je ta dejavnost oboroženih sil leta 2020 preoblikovala v operacijo Odboj. Sama vsebina dela se ni spreminjala. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentom obrazložitve sodbe, da bi pojav množičnih migracij kvečjemu v začetni fazi lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Dejavnosti, ki traja že osem let, ni mogoče šteti za izredno. Pravilna je tudi ugotovitev, da opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije kot izhajajo iz sodbe SEU. Ta je definirana kot izredna okoliščina npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja zdravja in varnosti skupnosti, a bi bila njihova izvedba ogrožena, če bi bilo potrebno spoštovati vsa z Direktivo določena pravila. Da pri varovanju državne meje ne gre za izredne razmere izhaja tudi iz sodb VSRS opr. št. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 17/2024 vse z dne 14. 5. 2024. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo pisni izjavi G. G. in K. K., odločitev pa je tudi v tem delu pravilno obrazložena in utemeljena.

Izrek

12.Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da varovanje državne meje v vtoževanem obdobju ni predstavljalo odziva na izredne dogodke (izjema po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19) ali vojaške operacije v pravem pomenu besede (izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19), sodišče prve stopnje ni zmotno presodilo dokazov, niti storilo očitanih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot je to neutemeljeno zatrjevano v pritožbi. S tem ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard vojaške operacije v pravem pomenu besede.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

13.Pravilna je tudi presoja obstoja izjeme po drugi in četrti alineji izreka sodbe C‑742/19. Toženka v pritožbi neutemeljeno razlikuje med ugotavljanjem primernosti rotacij in možnostjo uvedbe takšnega sistema pri varovanju meje. Glede na ugotovitev, da je toženka varovanje meje pred letom 2020 izvajala z rotacijo zaposlenih, tako da ni posegala v jamstva na področju trajanja delovnega časa in počitka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi bil sistem rotacije možen tudi po uvedbi operacije Odboj. Ker gre takšno organizacijo dela šteti za uresničljivo, je logičen zaključek, da je sistem rotacije pri varovanju meje primeren, tj. v skladu s pravili in tudi z namenom te dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da bi bilo varovanje meje mogoče izvesti tako, da se upošteva pravila o organizaciji delovnega časa, zato odstop od Direktive 2003/88/ES ne bi bil upravičen.

Obrazložitev

14.Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (tudi v INSK D.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas, saj je moral biti delodajalcu na odrejenem kraju ves čas na razpolago in kraja ni smel zapustiti, ker se je moral na ukaze nadrejenih takoj odzvati in opravljati delo. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo prikrajšanja pri plači tožniku za mesece, v roku 8 dni: avgust in november 2019, marec, april, maj, julij in december 2020, januar, februar, marec, junij, oktober, november in december 2021, februar in april 2022 iz naslova varovanja državne meje in sicer neto zneske od bruto osnov, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka Ia izreka) in iz naslova straže za junij in julij 2019, za februar, avgust, september in oktober 2020, za januar, april in avgust 2021, razvidno iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka Ib izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo vaj in usposabljanja za obdobje in zneske v točki II izreka je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 57,68 % njegovih stroškov postopka, tožnik pa toženki 42,32 % stroškov postopka (točka III izreka).

15.Ker s pritožbo toženke uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Sodišče prve stopnje je napačno naložilo dokazovanje, da je izključevanje uporabe Direktive 2003/88/ES (Direktiva) za posamezne dejavnosti tožnika naložilo toženki. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da že sama narava dejavnosti ne izključuje uporabe Direktive. Sodišče EU je dopustilo, da se lahko posamezna dejavnost (torej tudi straža, varovanje državne meje in usposabljanje), ki jo opravlja SV v celoti izvzame s področja uporabe Direktive. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da 97.e člen ZObr ne omenja razlogov za odrejanje pripravljenosti. Navaja, da je upoštevanje odločbe VSRS, da spada straža v običajno službo, zmotno. Tožniku je bila odrejena stalna pripravljenost zaradi varovanja objektov A., B. in C., varovanje objektov pa je opravljal tudi v okviru Intervencijske skupine D. (INSK). Režim varovanja objektov in delovanja v INSK se ni spremenil na sistem dnevne rotacije in se še vedno izvaja kot stalna pripravljenost. Gre za objekte do katerih je dostop izjemno otežen, možen le s terenskimi vozili, v času slabih razmer pa le peš ali s helikopterjem. Tudi če bi bilo varovanje možno organizirati 12/12, bi bilo varovanje slabše. Prav zaradi koristi delavcev, je toženka kot delodajalec odredila stalno pripravljenost v tem primeru. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo tudi izpovedi prič E. E. in F. F., da bi zaradi dnevnih izmen pripadnikov prišlo do njihove izčrpanosti, povečane tveganosti za poškodbe, manjše motiviranosti in slabšega varovanja objektov. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo, ko je sistem rotacij ocenjevalo skozi prizmo absolutne nezmožnosti, namesto primernosti. Nadalje sodišče ni sledilo načinu razlage vojaške operacije priče G. G. in zmotno zaključilo, da ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. To je po pritožbenih navedbah sporno, saj bi moralo upoštevati strokovno mnenje vojaške stroke. V zvezi z opravljanjem straže v skupini INSK D. je sodišče navedbe toženke povzelo, vendar pa se ni opredelilo, zakaj v tem primeru ne gre za izjemo od uporabe Direktive. Prav tako sodišče ni opravilo celovite dokazne ocene v zvezi z varovanjem državne meje. Zaključilo je, da ne gre za vojaško operacijo, ker so bili pripadniki SV zgolj v podporni vlogi Policije, da je mogoče to dejavnost izvajati s sistemom rotacije in načrtovanjem delovnega časa, saj je toženka na tak način varovala mejo kar pet let. Tako navedb toženke o cilju operacije Odboj sploh ni upoštevalo in tudi ne navedb, da se je tožnik tako usposabljal za varovanje državne meje. Ocena sodišča, da je bila SV zgolj v podporni vlogi, ne drži, saj iz izpovedi prič izhaja, da je SV s Policijo sodelovala, poleg tega pa je delovala po vojaško, saj so operacijo vodili iz operativnega nivoja z linijo PINK. Nadalje navaja, da je bilo za čas pripravljenosti dogovorjeno posebno plačilo po 46. členu KPJS in 32. členu ZSPJS. V sodbi sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021 je bilo jasno zapisano, da je potrebno ločiti obdobja razpoložljivosti ko delavec dela in ko ne dela. Vertikalni neposredni učinek Direktive ne pomeni, da nacionalna pravna pravila prenehajo veljati, ampak se v konkretno določeni zadevi namesto nacionalnega prava uporabi zgolj tisto določilo Direktive, s katerim je nacionalno pravo v nasprotju, urejena pa je bila tudi s predpisi na področju. Toženka meni, da zadeva VSRS VIII Ips 196/2018 ni uporabljiva. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

16.Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen delno o potrebnih stroških postopka toženke.

Zveza:

5.Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zaposlen pri toženki na delovnem mestu "vojak" v nazivu "desetnik". Bil je vodja ognjene skupine - bombometnik v ... pehotnem polku, ... pehotni četi. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v okviru vojaških vaj ter usposabljanj na terenu, varovanja meje in straže, je zahteval plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Med strankama tudi ni bilo sporno število ur pripravljenosti na določenem kraju in tudi ne vrednost ur, za katere je zahteval plačilo, prav tako pa tudi ne višina plačil, ki mu jih je toženka že izplačala, pa tudi datumi izplačil ne. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je bil tožnik v času odrejene pripravljenosti na odrejenem kraju, ki ga ni smel zapustiti, saj se je moral takoj odzvati na ukaze nadrejenih in opravljati delo. Aktivnosti, v zvezi s katerimi mu je bila odrejena pripravljenost na določenem kraju, so bile vnaprej časovno in vsebinsko določene. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na varovanje državne meje in stražo, zahtevek pa je zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo prikrajšanja pri plači za čas vojaških vaj in usposabljanj.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353

6.Neutemeljena je pritožbena navedba o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena. Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi z varovanjem državne meje ter straže izključila s področja uporabe te direktive.

Pridruženi dokumenti:*

7.Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Opredelilo se je do vseh pomembnih navedb toženke, vse izvedene dokaze je pravilno in skrbno presodilo, na podlagi vsakega posebej ter vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka dokazno oceno sprejelo skladno z določbo 8. člena ZPP.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na merila iz sodbe C‑742/19 utemeljeno štelo, da obe dejavnosti predstavljata običajno službo, pri čemer je za vsako dejavnost posebej presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pravilno je ugotovilo, da straže niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Za izjemo po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19 ne zadostuje zgolj teoretična možnost nastopa izrednih okoliščin, kot napačno zatrjuje toženka v pritožbi, temveč mora biti dejavnost oboroženih sil organizirana kot odziv na zaostrene varnostne okoliščine. Zato je pravilna presoja, da predstavlja straža običajno službo, ki je zajeta v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Oboroženost in izurjenost pripadnikov vojske ne spremeni narave te dejavnosti, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, zato ni podana izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19.