Jedro

Da bi toženka ustrezno obrazložila svoje ugotovitve, bi morala najprej identificirati znake konkretnega kaznivega dejanja in jih nato primerjati s konkretnim opisom ravnanja, ki ga očita tožniku. Šele na podlagi take primerjave bi lahko sklepala o tem, ali konkretno očitano ravnanje ima znake konkretnega kaznivega dejanja. Od te okoliščine je namreč odvisna zakonitost vsega nadaljnjega postopka oziroma odločitev, izdanih v tem postopku, ki imajo lahko tudi težke posledice za tožnikovo poklicno življenje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep senata disciplinske komisije Inženirske zbornice Slovenije št. DK 26-A/2015 z dne 18. 10. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da je tožnik kriv, da je kot odgovorni projektant izdelal načrt gradbenih konstrukcij za objekt gotovih izdelkov na severnem platoju, št. načrta ..., v avgustu in septembru 2011, za investitorja A., v decembru 2011 pa načrt gradbenih konstrukcij kot sestavni del projekta izvedenih del št. ..., pri tem pa je pri izdelanem statičnem izračunu za nadstrešnico objekta gotovih izdelkov upošteval le enotno obtežbo za področje, na katerem bo objekt stal, ni pa upošteval možnosti kopičenja snega v žlotah, zaradi česar je bila izvedena konstrukcija poddimenzionirana že za normalno obtežbo snega; tako izdelan statični izračun je v neskladju s SIST EN 1991-1-3 v delu, ki se nanaša na kopičenje snega na strehi, kar je kršitev 4. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji v povezavi s 4. členom Pravilnika o mehanski odpornosti in stabilnosti objekta, kar predstavlja kršitev 2. in 7. člena Kodeksa poklicne etike članov Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju IZS).

2. To ravnanje pomeni kršitev po četrti točki 10. člena Disciplinskega pravilnika IZS, po kateri stori disciplinsko kršitev član IZS, če kot pooblaščeni inženir izdela dokumentacijo v nasprotju s predpisi in pravili stroke, v zvezi z devetindvajseto točko 10. člena Disciplinskega pravilnika, po kateri stori disciplinsko kršitev član IZS, če kot udeleženec pri graditvi objektov ali kot pooblaščeni inženir stori druga dejanja kršitve zakonov in podzakonskih aktov, ki urejajo področje dejavnosti pooblaščenih inženirjev in je zaradi tega nastala uporabniku storitve večja premoženjska škoda. Tožniku je bil zato izrečen disciplinski ukrep "začasni izbris iz imenika IZS" za dobo 12 mesecev, odložen za dobo 5 let pod pogojem, da v tem času ne stori nove disciplinske kršitve, v primeru nove disciplinske kršitve pa se odlog izvršitve disciplinskega ukrepa prekliče. 3. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da tožnik kot odgovorni projektant gradbenih konstrukcij ni poskrbel, da bi bili konstrukcijski elementi ustrezno dimenzionirani, s čimer je kršil določbe 4. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji in 4. člena Pravilnika o mehanski odpornosti in stabilnosti objektov, ki določata, da morajo biti objekti projektirani, grajeni in vzdrževani tako, da vplivi, ki jim bodo verjetno izpostavljeni med gradnjo in uporabo, ne bodo povzročili porušitve celotnega ali dela gradbenega objekta (…). Organ ugotavlja, da je "nesporno", da se je objekt, zgrajen po predmetnih načrtih gradbenih konstrukcij, porušil in je s tem investitorju nastala večja škoda. Ker gre za sum storitve kaznivega dejanja, disciplinski postopek pa v skladu z 51. členom Disciplinskega pravilnika IZS še ni zastaral. 4. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil in mu naložil plačilo stroškov pritožbenega postopka, iz obrazložitve pa izhaja, da svoje stališče, da disciplinski postopek še ni zastaral, opira na mnenje, da gre v konkretni zadevi za sum storitve kaznivega dejanja povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po 315. členu Kazenskega zakonika. Disciplinski postopek bi zato zastaral šele v rokih, določenih za pregon tega kaznivega dejanja. Poleg tega drugostopenjski organ v bistvenem povzema navedbe iz obrazložitve sklepa prvostopenjskega organa, s katerimi se strinja.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je bilo dimenzioniranje konstrukcije ustrezno ob upoštevanju ogrevanja žlot, tožniku pa ni mogoče pripisati odgovornosti za več kot 50 % prekomerno povečano in neenakomerno obtežitev konstrukcije, do katere je prišlo zaradi snežne ujme. Če bi bilo ogrevanje žlot dejansko izvedeno in ne bi prišlo do prekomernih in neobičajnih snežnih padavin, bi bilo vzpostavljeno zadostno, redno in ustrezno odvodnjavanje. Tožnika ni nihče obvestil o tem, da bo izvedba ogrevanja žlot opuščena, kar bi mu omogočilo, da bi načrte gradbenih konstrukcij dopolnil ali spremenil, poleg tega pa se toženka ni ustrezno ukvarjala z vprašanjem, ali je šlo v obravnavani zadevi za višjo silo v smislu snežne ujme. Meni, da toženka ni strokovno usposobljena ne za ugotovitev, ali je šlo za izjemne snežne padavine, ne za ugotovitev, ali tožnikovo ravnanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja. Da so bili pri konstrukciji upoštevani vsi relevantni standardi, bosta potrdila tudi izvedenca gradbene in meteorološke stroke, katerih postavitev predlaga. Nepravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo in sicer kodeks kakovosti IZS. Sklicuje se na "vse navedbe", ki jih je podal v dosedanjem postopku in v postopku pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 624/2014, in jih šteje "kot del trditvene in dokazne podlage tudi v predmetnem postopku". Opozarja tudi na svojo vlogo pri pripravi projektne dokumentacije in na to, da ga noben predpis ne zavezuje, da bi moral ravnati z večjo skrbnostjo, kot izhaja iz pravil. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo "v celoti odpravi", podredno, naj zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, poleg tega pa zahteva tudi povračilo stroškov tega upravnega spora.

6. V naknadno vloženi pripravljalni vlogi tožnik navaja še, da je od zatrjevane storitve disciplinske kršitve do zahteve za uvedbo disciplinskega postopka poteklo več kot tri leta, kršitev pa nima znakov kaznivega dejanja, niti zoper tožnika ne teče kazenski pregon, zaradi česar meni, da je disciplinski postopek zaradi obravnavane kršitve zastaral. 7. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa, ter dodaja, da disciplinski postopek pred IZS ni odvisen od morebitnega zaključka sodnega postopka. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

8. Tožba je utemeljena.

9. Po prvem odstavku 51. člena Disciplinskega pravilnika IZS (v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, pregon disciplinske kršitve ni več dovoljen, če je od storjene disciplinske kršitve preteklo več kot tri leta. Glede na navedbe v obrazložitvi tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega sklepa po eni strani, in v tožbi oziroma še podrobneje v naknadno vloženi pripravljalni vlogi po drugi strani, med strankama ni sporno, da je pregon predmetne disciplinske kršitve po tej določbi zastaral. Vendar pa se tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ sklicujeta na drugi odstavek 51. člena Pravilnika, po kateri v primeru, če ima disciplinska kršitev znake kaznivega dejanja, zastara uvedba disciplinskega postopka v rokih, določenih za pregon tega kaznivega dejanja.

10. Prvostopenjski organ v zvezi s tem navaja zgolj, da "gre pri očitanem ravnanju za sum storitve kaznivega dejanja, pod to predpostavko pa disciplinski postopek ni zastaral". Drugostopenjski organ dodaja še, da "v konkretni zadevi gre za sum storitve kaznivega dejanja – povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po 315. členu KZ".

11. Tako pomanjkljiva obrazložitev po presoji sodišča ne omogoča preizkusa zakonitosti izpodbijanega sklepa. Kot že rečeno, je namreč v situaciji, do kakršne je prišlo v obravnavani zadevi, izključno od izpolnjenosti pogoja iz drugega odstavka 51. člena Pravilnika odvisno, ali je pregon disciplinske kršitve sploh še dovoljen. Povedano drugače: če ta pogoj ni izpolnjen, je izpodbijani sklep že samo zato nezakonit. Iz obrazložitve morajo zato izhajati jasni in nedvoumni razlogi, iz katerih toženka meni, da je omenjeni pogoj izpolnjen, kar po eni strani tožniku daje možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva, po drugi strani pa sodišču omogoča, da presodi pravilnost in zakonitost odločitve.

12. Tega že očitno in na prvi pogled ne omogoča obrazložitev prvostopenjskega sklepa, ki ne navaja niti tega, za znake katerega kaznivega dejanja naj bi šlo. S tem ostaja na ravni povsem posplošene trditve, iz katere ni mogoče razbrati niti tega, kateri znaki naj bi bili izpolnjeni, ne tega, kakšen zastaralni rok je treba upoštevati v konkretni zadevi. Vsako kaznivo dejanje ima namreč posebne, z zakonom predpisane znake, roki, določeni za pregon posameznih kaznivih dejanj, pa niso enaki, temveč so odvisni od kazni, predpisanih za posamezno kaznivo dejanje (prvi odstavek 90. člena Kazenskega zakonika; v nadaljevanju KZ-1).

13. Drugostopenjski organ to pomanjkljivost vsaj na prvi pogled odpravlja s tem, da se sklicuje na konkretno kaznivo dejanje, namreč na dejanje povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti (315. člen KZ-1). Vendar pa tudi ta navedba oziroma navedba, da je "podan sum" tega kaznivega dejanja, ne pomeni ustrezne obrazložitve, zakaj toženka meni, da je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 51. člena Pravilnika. Ta določba namreč ne govori o sumu oziroma storitvi kaznivega dejanja, temveč zgolj o tem, da mora imeti očitana disciplinska kršitev znake kaznivega dejanja. Da bi ustrezno obrazložila svoje ugotovitve v tem pogledu, bi toženka zato morala najprej identificirati znake konkretnega kaznivega dejanja in jih nato primerjati s konkretnim opisom ravnanja, ki ga očita tožniku. Šele na podlagi take primerjave bi lahko sklepala o tem, ali konkretno očitano ravnanje ima znake konkretnega kaznivega dejanja.

14. Sodišče se zaveda, da je to relativno visok dokazni standard za postopek, ki naj bi bil enostaven in hiter, vendar pa ponavlja, da je od te okoliščine odvisna zakonitost vsega nadaljnjega postopka oziroma odločitev, izdanih v tem postopku, ki imajo lahko tudi težke posledice za tožnikovo poklicno življenje. Zgolj v ilustracijo sodišče navaja, da je v konkretni zadevi sicer mogoče ugibati, da naj bi šlo za kaznivo dejanje iz drugega odstavka 315. člena KZ-1 (čeprav toženka tega izrecno ne navede), vendar se pri tem že na prvi pogled zastavi vprašanje, ali očitana disciplinska kršitev zajema tudi konkretizirano „povzročitev nevarnosti za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti“, kar je eden od zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja; kaj takega namreč iz konkretnega opisa tožnikovega ravnanja v izreku prvostopenjskega sklepa ne izhaja. Vendar pa se sodišče – kot že rečeno – v podrobnejšo presojo izpolnjenosti pogoja iz drugega odstavka 51. člena Pravilnika niti ne more spuščati, saj mu tega ne omogoča vsebina obrazložitve nobenega od sklepov, ki ju je v obravnavanem postopku izdala toženka.

15. Izpodbijanega sklepa tako ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da v postopku izdaje tega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka in je to vplivalo na zakonitost odločitve. Sodišče je zato v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena pa zadevo vrnilo organu, ki je ta sklep izdal, v ponoven postopek. Po četrtem odstavku istega člena je pristojni organ v novem postopku vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

16. Tožnik je sicer predlagal vrsto dokazov, vendar iz doslejšnje obrazložitve izhaja, da odločitev v tej zadevi temelji na razlagi postopkovnih določb, procesno dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev, pa med strankama ni sporno. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, torej skupno 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti stroškov postopka tečejo od poteka roka za njegovo prostovoljno plačil (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).