Jedro

Opravljanje šolskih obveznosti z otrokom je dolžnost/breme (pa tudi pravica) obeh staršev, kar mora biti porazdeljeno sorazmerno s časom, ko je otrok pri njima. Glede na to, da je deček dodeljen v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki, je logično, da je večji del tega bremena na njej. V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da je v času stika preko konca tedna oče tisti, ki mora poskrbeti, da bodo šolske obveznosti opravljene, pa čeprav dečka ne odpelje neposredno v šolo v ponedeljek zjutraj, temveč ga k pripelje nazaj k mami v nedeljo, in to že ob 17.00. Pritožničin strah, da otrok ne bo imel občutka, da se za njegove šolske obveznosti oba starša ne zavzemata, je torej odveč, saj mora po (sedaj že pravnomočni) odločitvi sodišča prve stopnje predlagatelj to storiti najmanj dvakrat mesečno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlagatelju in določilo drugačen način stikom med njim in mlad. sinom. Bistvo spremembe je v tem, da je določeno: kdo od staršev je dolžan peljati dečka na stik in nazaj domov; dnevi in ure stikov (vsak drugi konec tedna, v tednu, ko tega stika ni, pa v četrtek popoldan), nadomeščanje odpadlih stikov, stiki med počitnicami in točni termini stikov med poletnimi počitnicami ter režim telefonskih režim stikov.

2. Predlagateljica odločitev sodišča izpodbija le delno, in sicer se ne strinja, da je ona tista, ki mora po zaključku popoldanskega stika med tednom z otrokom pred spanjem narediti še domačo nalogo za naslednji dan. Predlaga, da se ta obveznost naloži predlagatelju, saj otroku gotovo ni v korist, da je samo ona tista, ki mora skrbeti, da se bodo opravile vse šolske obveznosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso je, da si mora tudi oče prizadevati po najboljših močeh, da z otrokom naredi domačo nalogo in opravi druge šolske obveznosti. Otrok mora dobiti občutek, da se zanj in za njegovo šolo zanimata oba starša, zato predlaga, naj se ta obveznost naloži predlagatelju. Nadalje pa se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je ona tista, ki mora po zaključenem stiku prek konca tedna po otroka na dom predlagatelja in ga pripeljati domov. Prvenstveno predlaga, da sodišče obveznost prevozov v celoti naloži predlagatelju, saj jih sama že tako opravi večino. Izpostavlja, da se je sodišče sklicevalo na sodno prakso, ki pa je v tem primeru ni mogoče uporabiti, ker gre za delitev prevozov med obema staršema v okviru izvrševanja stikov med daljšimi počitnicami, ne pa, ko ti potekajo na tedenski ali krajši ravni. Poudarja, da ima poleg skupnega otroka s predlagateljem še dva otroka z novim partnerjem, ki od ponedeljka do petka dela v A., upoštevati pa je treba tudi razdaljo med domom predlagatelja in njenim domom, ki v obe smeri znaša 125 km. Podredno predlaga, naj pritožbeno sodišče režim stikov spremeni tako, da bi ona otroka v petek pripeljala na stik, predlagatelj pa bi ga moral v nedeljo pripeljati nazaj, ker bi ji bilo tako lažje.

3. Predlagatelj je na vročeno pritožbo pravočasno odgovoril. Izpostavlja, da traja popoldanski stik med tednom le kake tri ure, saj vožnja od dečkove šole do njegovega doma traja eno uro. Sin ima občasno še kake obveznosti, zato bi bilo težko, da bi moral poskrbeti še za šolske obveznosti. Ravno zato otroka vrne k nasprotni udeleženki, da je dovolj časa, da pred spanjem naredi še domačo nalogo. Opozarja, da je nasprotna udeleženka sama zatrdila, da bo to opravila ona, če bo deček doma do 18.00 ure. V nadaljevanju opozarja na nasprotujoče si pritožbene navedbe in želje predlagateljice in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnica odločitev prvostopenjskega sodišča formalno izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, a jih (kar se tiče nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter obstoja bistvenih kršitev postopka) ne konkretizira. Podrobnejši pregled pritožbe pokaže, da se pritožnica z delom sprejete odločitve ne strinja iz enega samega pritožbenega razloga – domnevno nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato pri svoji odločitvi izhajalo iz dejanskega stanja, kot ga je povzelo sodišče prve stopnje v 17. točki izpodbijanega sklepa, pri čemer to ni zagrešilo nobene od kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo v celoti pravilno uporabljeno.

6. Pritožbeno sodišče pritožnici na načelni ravni pritrjuje, da je opravljanje šolskih obveznosti z otrokom dolžnost/breme (pa tudi pravica) obeh staršev, kar mora biti porazdeljeno sorazmerno s časom, ko je otrok pri njima. Glede na to, da je deček dodeljen v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki, je logično, da je večji del tega bremena na njej. V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da je v času stika preko konca tedna oče tisti, ki mora poskrbeti, da bodo šolske obveznosti opravljene, pa čeprav dečka ne odpelje neposredno v šolo v ponedeljek zjutraj, temveč ga k pripelje nazaj k mami v nedeljo, in to že ob 17.00. Pritožničin strah, da otrok ne bo imel občutka, da se za njegove šolske obveznosti obe starša ne zavzemata, je torej odveč, saj mora po (sedaj že pravnomočni) odločitvi sodišča prve stopnje predlagatelj to storiti najmanj dvakrat mesečno. Pritožbeno sodišče sprejema ključni argument sodišča prve stopnje, da se ni odločilo, da predlagatelju tudi med popoldanskimi stiki med tednom naloži to obveznost, in sicer zato, ker je to edini stik med tednom, ki traja le nekaj ur (21. točka obrazložitve). Pritožnica nekritično zamolči, da je bila ura zaključka stika med tednom (18.00) določena ravno zato, da bo ostalo dovolj časa tudi za opravo šolskih obveznosti za naslednji dan, kar je nasprotna udeleženka (kot pravilno izpostavlja predlagatelj v odgovoru na pritožbo) celo izrecno izjavila ob svojem zaslišanju (zadnji stavek na list. št. 81 v spisu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kolikor je to le mogoče, upoštevalo željo obeh staršev ter uro zaključka tedenskega stika določilo z upoštevanjem, da bo za šolske obveznosti poskrbela mati. Dodati je, da predlagatelj v vseh svojih vlogah izkazuje željo, da bi bolj sodeloval pri dečkovem šolanju, zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo oče prepoznal otrokovo korist pri lastnem udejstvovanju glede otrokovih šolskih obveznosti in se bo tudi med tedenskimi stiki, kadar bo to mogoče, posvetil njegovim šolskim obveznostim. Mu pa te obveznosti, ob sedaj izkazanih dejanskih okoliščinah, sodišče ne nalaga s sklepom.

7. Neutemeljeno pritožnica izpodbijana tudi odločitev sodišča, po kateri mora glede stikov preko konca tedna oče priti po dečka v petek v šolo, mama pa ga mora v nedeljo ob 17.00 uri prevzeti na domu predlagatelja. Ne drži, da je razmerje glede prevozov porazdeljeno nepravično. Pritožnica spregleda, da je oče tisti, ki mora pri tedenskih stikih opraviti oba prevoza, medtem ko si prevoze glede stikov preko konca tedna (in pri počitnicah) delita. Nekoliko poenostavljeno povedano taka odločitev sodišča pomeni, da bo predlagatelj mesečno opravil povprečno šest, nasprotna udeleženka pa dva prevoza. Tudi predlagatelj ima, tako kot nasprotna udeleženka, svoje družino in službene ter drugačne obveznosti. Ker je mama tista, ki dečka večinoma razvaža med tednom na njegove dejavnosti, je porazdelitev prevozov, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje glede stikov prek vikenda, po prepričanju pritožbenega sodišča pravična ter materialnopravno pravilna.

8. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na nasprotja med željami pritožnice in njenimi argumenti. Če njenega sedanjega partnerja od ponedeljka do petka ni, ker je na delu v tujini, ni logično, da bi bilo zanjo lažje, da mora ona (ob preostalih dveh otrocih) skupnega otroka odpeljati iz šole v 60 km oddaljen kraj in se potem od tam tudi vrniti. Logično je ravno obratno in tako, kot je odločilo sodišče prve stopnje, namreč da ji bo lažje, če gre po sina v nedeljo, ko je njen partner doma. Ker pritožnica za spremembo odločitve ni ponudila razumnih razlogov, ji pritožbeno sodišče ne more slediti, dodaja pa, da je za otroka prav tako pomembno, da mama pride po otroka na dom predlagatelja in ga odpelje k sebi domov, pri čemer imata, kar je poudarilo že sodišče prve stopnje, možnost da se med vožnjo pogovorita.

9. Ob zaključku se pritožbeno sodišče pridružuje sklepnemu zapisu izvedenke iz njenega osnovnega izvedenskega mnenja (list. št. 67 in 68 v spisu) in sklepnim razlogom sodišča prve stopnje (27. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da sta predlagatelj in nasprotna udeleženka vestna in skrbna starša, ki pa bosta morala za zagotovitev največje koristi skupnega otroka vsak pri sebi preseči zamere drug do drugega. Vsak zase imata novega partnerja, z njim druge otroke in torej vsak zase svojo družino, medtem ko je A. edini, ki je razpet med dve družini. Njuna starševska naloga ni le, da za otroka najbolje poskrbita v lastni družini in je tam srečen, temveč da zaupata drug drugemu ter otroku dovolita, da je srečen tudi v svoji drugi družini. Le tako bosta ravnala v največjo korist skupnega otroka.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.

11. Pritožnica ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).