Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 4.381,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.050.000,00 SIT, ki tečejo od 10.11.2005 do 31.12.2006, ter od zneska 4.381,58 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti tudi pravdne stroške v znesku 2.140,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je v presežku zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določila materialnega prava, ker mu ni v celoti prisodilo zahtevane denarne odškodnine za strah in prestane telesne bolečine in nevšečnosti. V nasprotju z izvedenskim mnenjem in izpovedbo tožnika je napravilo popolnoma napačno dokazno oceno o tem, da tožnik ne trpi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka pa se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, sklicuje se na vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe oz. podrejeno znižanje dosojene odškodnine. Poudarja, da je dosojena odškodnina bistveno previsoka ter da odstopa od podobnih primerov in uveljavljene sodne prakse, saj je zdravljenje potekalo ambulantno in brez večjih posebnosti. Ugotovljene lažje poškodbe ne utemeljujejo ocene, da je tožnik utrpel ob škodnem dogodku intenziven strah in da je bilo pri njem v času trajanja tega strahu porušeno duševno ravnovesje. Primarni strah je bil zelo kratkotrajen (le nekaj ur) in lažje stopnje. Odškodnina za sekundarni strah je pretirana in nima dejanske podlage v intenziteti, niti trajanju. Sodišče je v sodbi tožniku prisodilo odškodnino iz naslova sekundarnega strahu za izid zdravljenja in hkrati tudi za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, ker je bil dvakrat na pregledu pri infektologu, kar je v absolutnem nasprotju z materialnim pravom in obstoječo sodno prakso. V celoti priznana odškodnina iz naslova skaženosti je pretirana. Tudi odločitev o stroških postopka je nepravilna. Tožnik je s sodbo uspel le v višini 62 % in ne v višini 81 %, kot je zmotno in nepravilno ugotovilo sodišče. Pritožbi nista utemeljeni.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. da so ti razlogi med seboj v nasprotju. Toženkine trditve o tem niso utemeljene. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče pa v razlogih sodbe tudi ni našlo nobenih nasprotij. Prav tako ni ugotovilo obstoja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Neutemeljeni so tudi očitki obeh pritožb o prenizko oz. previsoko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodba namreč pri navedenih oblikah odškodnine ustrezno upošteva vsa merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so opredeljena v 179. členu Obligacijskega zakonika – OZ, tako načelo individualizacije, kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Glede stopnje in trajanja telesnih bolečin ter glede nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca medicinske stroke ter izpovedi tožnika. Pri tem ni upoštevalo iste škode pri dveh oblikah odškodnine, kot zmotno meni pritožba glede pregledov tožnika pri infektologu in odvzemu krvi za preiskave. Med nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja, pa je potrebno upoštevati tudi tiste, ki jih je tožnik prestajal, ker nekaj dni po poškodbah ni bil sposoben skrbeti zase in je potreboval tujo pomoč. Pri ugotavljanju obsega strahu je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil primarni strah sicer kratkotrajen, vendar zelo intenziven, saj se je tožnik upravičeno bal za lastno življenje, medtem ko je bil strah za izid zdravljenja tudi prisoten vsaj do opravljenih krvnih preiskav glede morebitne okužbe. Prisojena odškodnina za strah je primerna glede na njegovo stopnjo in trajanje. Tudi glede duševnih bolečin zaradi skaženosti nima prav pritožba tožene stranke, češ da naj bi sodišče tožniku prisodilo pretirano visoko odškodnino. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnik zaradi škodnega dogodka številne in velike brazgotine na levi zgornji okončini, da pa zaradi tega trpi duševne bolečine samo poleti kot lažje stopnje in občasne. Vendar se je sodišče o obsegu duševnih bolečin prepričalo predvsem na podlagi izpovedi tožnika, ki ji je upravičeno sledilo. Ta pa je zadostna podlaga za prisojo vse zahtevane odškodnine za to postavko kot pravične odškodnine. Neutemeljen je nadalje očitek tožeče stranke v pritožbi, ki se nanaša na prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zgolj ugotovitve izvedenca, da tožnika obsežne brazgotine lahko nekoliko motijo pri dolgotrajnih fizičnih aktivnostih, ker se lahko pojavijo lažje bolečine, še ne zadostuje za prisojo odškodnine za to obliko škode. Odločilno je dejstvo, da oškodovanec psihično trpi zaradi trajnih posledic, ki vplivajo na kakovost njegovega življenja. Ker navedenega tožnik ni dokazal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo v tem delu njegov zahtevek za plačilo odškodnine.

Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je v skladu z določili 154. člena ZPP ter Odvetniško tarifo. Pri izračunu uspeha je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik po temelju s svojim odškodninskim zahtevkom uspel v celoti, po višini pa s 62 %, kar pomeni njegov povprečni uspeh 81 %. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija pravilnost tega izračuna.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pravdni stranki izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.