Jedro

V postopku izvršitve varstvenega ukrepa, izrečenega z odločbo o prekršku, tožnik ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na odločbo o prekršku, ki se izvršuje. Prav tako za odločitev v stvari ni pomembno, da je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, saj ta po določbi 200. člena Zakona o prekrških ne odloži izvršitve odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 404/97-8 z dne 23.9.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.2.1997. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Upravne enote K. z dne 26. 11. 1996, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo denarne kazni v znesku 20.000,00 SIT, ki mu je bila zagrožena s prejšnjim sklepom št. 363/96 z dne 3.9.1996, ter določen nov rok treh dni za izpolnitev obveznosti predložitve vozniškega dovoljenja zaradi vpisa varstvenega ukrepa, ter zagrožena nova denarna kazen v znesku 40.000,00 SIT, če v roku ne bo izpolnil naložene obveznosti. V obrazložitvi sodbe sodišče pritrjuje razlogom, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila pritožbo. Po presoji sodišča se tožena stranka utemeljeno sklicuje na določbe 169. člena, v zvezi z 179. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list RS, št. 17/78), po katerih se določbe ZIKS o izvrševanju varstvenih ukrepov smiselno uporabljajo tudi za izvrševanje varstvenih ukrepov, izrečenih v postopku zaradi prekrška, ki jih izvrši upravni organ za notranje zadeve upravne enote, na območju katere ima tisti, ki mu je varstveni ukrep izrečen, stalno oziroma začasno prebivališče. Sankcija se izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire. Po oceni sodišča je tožena stranke pravilno ugotovila, da je bil tožniku z odločbo Občinskega sodnika za prekrške v K. z dne 23.11.1994, v zvezi z odločbo Republiškega senata za prekrške v L. z dne 3.11.1995, ki je postala izvršljiva dne 4.7.1996, poleg denarne kazni izrečen tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh mesecev. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je prvostopni organ z izdajo izpodbijanega sklepa utemeljeno nadaljeval postopek izvršitve varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila, ker tožnik ni izpolnil obveznosti predložitve vozniškega dovoljenja, ki mu je bila naložena s sklepom z dne 3.9.1996. Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor, da je izvršilni postopek na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) nedopusten in v nasprotju z Ustavo RS, ker je to zvezni predpis. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), po kateri se do izdaje ustreznih predpisov v RS uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so v Republiki Sloveniji veljali do uveljavitve tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in na določbo 1. odstavka 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS, po kateri predpisi in drugi splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve ustave, ostanejo v veljavi. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor, da je izvršitev varstvenega ukrepa, izrečenega tožniku, v nasprotju s 153. členom Ustave RS. Ta ustavna določba se nanaša na usklajenost zakonov, podzakonskih aktov in drugih splošnih aktov z ustavo, za posamične akte in dejanja državnih organov pa določa, da morajo temeljiti na zakonu in drugem zakonitem predpisu. Podlago za izdajo spornega sklepa pa je tožena stranka pravilno navedla in utemeljila.

Tožnik v pritožbi navaja, da je že v pritožbi zoper odločbo o prekršku dokazoval, da prekrška ni storil, saj je le reševal kritično situacijo in da je republiški senat za prekrške nekritično zavrnil njegove navedbe. Zato je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal odložitev izvršbe, vendar sklep o odložitvi izvršbe ni bil izdan. Glede na to, da je vložil pravno sredstvo, je izvršitev ukrepa v nasprotju s 153. členom Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da ga oprosti plačila denarne kazni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Ti razlogi so skladni s podatki spisa in določbami ZIKS in ZUP.

Po določbah ZIKS, na katere se utemeljeno sklicujeta sodišče prve stopnje in tožena stranka, se varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil določene vrste ali kategorije izvrši, ko postane odločba, s katero je varstveni ukrep izrečen, pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire.

Varstveni ukrep izvrši pristojni upravni organ za notranje zadeve. Izvršbo s prisilitvijo ureja ZUP/86 v 286. členu. Po navedeni določbi organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok poteče brez uspeha, se prisilno sredstvo, s katerim mu je organ zagrozil, takoj uporabi, obenem pa se mu določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novim strožjim ukrepom (2. odstavek 286. člena ZUP). Ker prvostopno sodišče in tožena stranka ugotavljata, da je odločba o prekršku, s katerim je bil tožniku izrečen varstveni ukrep, izvršljiva in da tožnik ni ravnal v skladu z izvršljivo odločbo, in da tudi v roku, ki mu je bil določen s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 3.9.1996, ni izpolnil naložene obveznosti - predložitve vozniškega dovoljenja, kar vse potrjujejo podatki v predloženih upravnih spisih in niti ni sporno, je bilo tudi, po presoji pritožbenega sodišča, nadaljevanje izvršbe utemeljeno in tožba utemeljeno zavrnjena.

Na odločitev o stvari ne more vplivati tožnikova pritožbena navedba, da prekrška ni storil. V postopku izvršitve varstvenega ukrepa, izrečenega z odločbo o prekršku, tožnik ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na odločbo, ki se izvršuje. Prav tako za odločitev o stvari ni pomembno, da je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, saj ta po določbi 200. člena Zakona o prekrških ne odloži izvršitve odločbe. Da bi senat na tožnikovo zahtevo odložil ali prekinil izvršitev odločbe, pa iz podatkov spisa, tudi iz pritožbenih navedb, ne izhaja.

Tožnikov ugovor, da je izvršitev ukrepa v nasprotju z 153. členom Ustave RS, pa je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.