Jedro

Nenavzočnost državnega tožilca na naroku, ki ga je opravila preiskovalna sodnica v skladu z 2.odst. 205.čl. ZKP, ne predstavlja kršitve te določbe.

Izrek

Zahteva obdolženega M.G. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Obdolženemu M.G., zoper katerega je pri Okrožnem sodišču v Celju v teku kazenska preiskava zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ, ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ in ponareditve poslovnih listin po 1. in 2. odstavku 240. člena KZ, je senat navedenega sodišča podaljšal pripor iz razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za 2 meseca s sklepom z dne 17.6.1999. Pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 24.6.1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženec je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora dne 24.6.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil z vlogama z dne 25. in 27.6.1999. Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev 3., 16., 17., 19., 128., 147., 178., 179. člena, in kot sam pravi, drugih členov ZKP. Navaja, da državni tožilec ni dokazal svojih trditev v zvezi z obstojem ponovitvene navarnosti, niti jih sodišče ni preverilo. Dne 15.6.1999 je potekal narok po 2. odstavku 205. člena ZKP brez udeležbe tožilca, zato je podana kršitev po 1. odstavku 178. člena ZKP. Ni dokazana trditev tožilca, da se "še danes objavljajo oglasi in vpliva na priče".

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve z zatrjevanjem, da državni tožilec ni dokazal svojih trditev v zvezi z okoliščinami, ki utemeljujejo ugotovljeno ponovitveno nevarnost, sodišče pa da jih ni preizkusilo, kar naj bi predstavljalo kršitev 16. in 17. člena ZKP, v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti (gre za vprašanje, ali se še objavljajo obdolženčevi oglasi in vprašanje, ali je obdolženec zaposlen).

Okoliščina, da na naroku dne 15.6.1999, ki ga je preiskovalna sodnica opravila v skladu z 2. odstavkom 205. člena ZKP, ni bilo državnega tožilca, ne predstavlja kršitve te določbe. Določba namreč zagotavlja, da se obdolženec in njegov zagovornik lahko seznanita s predlogom državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora, navzočnost državnega tožilca na naroku ni obvezna.

Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi obdolženega za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 17.6.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 24.6.1999 o podaljšanju pripora ni presojalo obstoja zatrjevanih kršitev zakona, ki jih obdolženec v istih vlogah uveljavlja v zvezi s sklepom o uvedbi preiskave oziroma odreditvi pripora. Zoper sklep o uvedbi preiskave zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena (1. odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče o takšni zahtevi, kot tudi o zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženca zoper sklep o odreditvi pripora že odločalo s sklepom z dne 18.6.1999, opr.št. I Ips 136/99, in sodbo z dne 21.6.1999, opr.št. I Ips 149/99. Glede ostalih navajanj obdolženca v navedenih vlogah, kot so vprašanja njegove navzočnosti na Okrožnem sodišču v Ljubljani v zvezi z njegovo tožbo zaradi odškodnine, vprašanje prepovedi komuniciranja z mediji, vpogled izločenih listin, izločitev tožilca, je Vrhovno sodišče ocenilo, da navedbe niso v relevantni pravni zvezi z izpodbijanim sklepom, zato nanje ni posebej odgovarjalo, prav tako ni odgovarjalo na zatrjevane kršitve določb postopka, v zvezi s katerimi je vložnik navedel le posamezne številke členov v Zakonu o kazenskem postopku brez kakršnekoli obrazložitve, saj ni bilo moč ugotoviti, na kaj se zatrjevane kršitve nanašajo.

Na podlagi navedenega preizkusa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.