Jedro

Tožeča stranka bi morala verjetno izkazati pogoje po 2. odstavku 69. člena ZUS (če se začasna ureditev verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje), kar pa ni naredila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

S tožbo izpodbijano odločbo z dne 20.4.2005 je tožena stranka v tem upravnem sporu zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je končan z gradbenim dovoljenjem, za postavitev bazne postaje L. pri P. na zemljišču parc. št. 403/2 k.o. L., ki je bilo dne 10.1.2005 izdano investitorju M. d.d., L. Tožeča stranka je hkrati s tožbo, ki jo vlaga proti odločbi tožene stranke z dne 20.4.2005, zahtevala tudi izdajo začasne odredbe in predlagala, da sodišče prve stopnje investitorju M. d.d., do pravnomočnosti izdane sodbe v tem upravnem sporu prepove nadaljevanje del oziroma oddajanje iz bazne postaje, ki je predmet obravnave, ker bi to tožeči stranki in okolju povzročilo težko popravljivo škodo. Gre namreč za postavitev postaje na območju L., postavljene neposredno v bližino stanovanjskih objektov, ljudi in neposredno pred kompleksom graščine P., to je v kulturno in naravno varovano dediščino. Oddajnik je od gradu oddaljen 15 metrov. Krajani so se obrnili tudi na F., dne 23.3.2005 na Urad Republike Slovenije za varstvo pred sevanji, dne 19.3.2005 na Kabinet ministra za okolje in prostor Ljubljana, dne 18.3.2005 na Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in 24.3.2005 tudi na Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na podlagi določb 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka sicer ni določno navedla, po katerem odstavku 69. člena ZUS zahteva izdajo začasne odredbe, iz vsebine zahteve in iz listin v upravnih spisih pa izhaja, da se zahteva nanaša na 2. odstavek 69. člena ZUS. Po določbi tega člena lahko tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Po mnenju sodišča prve stopnje bi bila mogoča začasna ureditev stanja le ob verjetni izkazanosti navedenih pogojev. Te pogoje pa bi morala tožeča stranka izkazati že ob vložitvi zahteve. Po presoji sodišča prve stopnje pa tožeča stranka ni verjetno izkazala potrebe za začasno ureditev stanja. Zgolj navedbe, ki izhajajo iz tožbe zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, da bi s postavitvijo takšne bazne postaje, ki je postavljena v neposredno bližino stanovanjskih objektov (oddaljenost bazne postaje je le 30 do 50 m), ljudi in neposredno pred kompleksom graščine P. in s tem v kulturno in naravno varovano dediščino, po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za tiste okoliščine, ki izkazujejo obstoj hujših škodljivih posledic ali grozeče nasilje v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS. Navedene tožbene navedbe so po mnenju sodišča prve stopnje zgolj pavšalne, tožeča stranka jih sicer izkazuje z dopisi, naslovljenimi na razne institucije oziroma državne organe, vendar pa te same po sebi po mnenju sodišča prve stopnje še ne morejo predstavljati podlage za uporabo navedene zakonske določbe.

Glede na to, da je le ob verjetno izkazanih zakonskih pogojih po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS mogoča začasna ureditev stanja in ker teh pogojev tožeča stranka po mnenju sodišča prve stopnje ni verjetno izkazala, je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožeča stranka povzema tožbene navedbe in še dodaja: Meni, da je zelo žaljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedla, kako se naj začasno uredi stanje v zvezi z gradnjo navedene bazne postaje. S številnimi dopisi, s sklepi s sestanka krajanov M. in družbe M. dne 29.3.2005, s fizično preprečitvijo dostopa na gradbišče navedene bazne postaje izkazuje svoje nestrinjanje, da se ta bazna postaja gradi ob bivalnih prostorih krajanov. Kakovost njihovega življenja je ogrožena, saj se vsakodnevno vznemirjajo ob dejstvu, da so izpostavljeni sevanju, za katerega ne more nihče z gotovostjo trditi, da zdravju ni škodljivo. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, pravilno ugotovilo, da tožeča stranka sicer ni določno navedla po katerem odstavku 69. člena ZUS zahteva izdajo začasne odredbe, iz vsebine njene zahteve in iz listin v upravnih spisih pa izhaja, da zahteva izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Sodišče prve stopnje pravilno citira določbo tega odstavka in pravilno ugotavlja, da bi bila začasna ureditev stanja mogoča le ob verjetni izkazanosti navedenih pogojev po tem odstavku. Tudi pritožbeno sodišče meni, da bi morala te pogoje tožeča stranka izkazati že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, ki pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, pa tožeča stranka ni verjetno izkazala potrebe za začasno ureditev stanja v skladu z določbo 2. odstavka 69. člena ZUS. Zgolj navedbe, ki izhajajo iz tožbe zoper izpodbijani akt, ki jih tožeča stranka ponavlja v pritožbi zoper izpodbijani sklep, da bi s postavitvijo takšne bazne postaje, ki je postavljena v neposredno bližino stanovanjskih objektov (oddaljenost bazne postaje je le 30 m do 50 m), ljudi in neposredno pred kompleksom graščine P. in s tem v kulturno in naravno varovano dediščino, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za tiste okoliščine, ki izkazujejo obstoj hujših škodljivih posledic ali grozeče nasilje v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS. Te tožbene navedbe, ki jih tožeča stranka povzema tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep, so tudi po mnenju pritožbenega sodišča zgolj pavšalne. Tožeča stranka jih sicer izkazuje z dopisi, naslovljenimi na razne institucije oziroma državne organe, vendar pa te same po sebi še ne morejo predstavljati podlage za uporabo navedene zakonske določbe. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker tožeča stranka ni verjetno izkazala zakonskih pogojev po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. odstavka 69. člena in 73. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.