Jedro

Če tožnik toži na vrnitev denarja, ki ga ima toženec brez pravne podlage, gre za premoženjski zahtevek civilne narave - ne glede na to, da je tožena stranka država.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 25.579.192,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji povrniti pravdne stroške v skupni višini 511.582,00 SIT v 15-ih dneh. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in tožbo zavrže ozioma naj sodbo spremeni, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po mnenju pritožnika je sodišče odločilo o zahtevku, ki ne sodi v sodno pristojnost. Vračilo davka namreč ureja Zakon o davčnem postopku. V skladu z navedenim zakonom pa je odločanje o vračilu davka v pristojnosti davčnega organa. Zahtevek v obravnavani zadevi pa se nanaša na vračilo davka. Tožnik naj bi sicer zahteval vrnitev preveč plačanega davka in obresti v okviru upravnega postopka, vendar se zoper odločbo prvostopnega organa ni pritožil. Prav tako pa naj ne bi izkoristil pravnih sredstev v okviru upravnega spora. Dalje pritožnik navaja, da 95.člen ZUDP resda določa pogoje za vračilo davka, vendar pa je sodišče prezrlo dejstvo, da je podlaga za takšno vračilo pravnomočna odločba pristojnega davčnega organa. Odločba, s katero pa je bil davek odmerjen, pa ni postala pravnomočna, zaradi česar tudi ne more biti podlaga za vračilo davka. Pritožnik meni, da se ni mogoče strinjati, da tožena stranka razpolaga s sredstvi tožnika brez pravnega naslova. Na pritožbo je odgovoril tožnik, ki pravi, da se določba 95.člena ZUDP nanaša na situacije, ko se med letom preveč plačana dohodnina vrne zavezancu ter je nato s pravnomočno odločbo o dohodnini ugotovljeno, da že plačani zneski presegajo odmerjeno dohodnino. Vnovič navaja, da ima tožena stranka znesek brez pravnega naslova, zato predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo prvega sodišča in sprejema njegove razloge ter se nanje sklicuje, saj bi njihovo povzemanje pomenilo le nepotrebno ponavljanje. V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče tako le odgovorilo na pritožbene navedbe. Pritožnik meni, da sodišče ni pristojno za odločanje o tožnikovem zahtevku. To ne drži. Merila za razmejitev med civilnopravno in upravno zadevo vsebuje 1.člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; določbe tega zakona je sodišče uporabilo v skladu z 498.členom sedaj veljavnega ZPP). Ta pravi, da po pravilih pravdnega postopnika redno sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in rodbinskih razmerij, iz delovnih razmerij ter iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če niso kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti drugega sodišča ali državnega organa. Citirana določba sicer ne vsebuje definicije civilnopravne zadeve, kljub temu pa zarisuje dve razločitveni merili. Prvo, ki je vsebinske narave, pove, da je civilnopravno razmerje pravno razmerje med fizičnimi ali pravnimi osebami osebne, rodbinske, premoženjske ali druge (tu zakon pušča določbo pomensko odprto) narave. Drugo merilo, ki pa je povsem formalne narave, pa zgoraj navedenim odnosom odreka naravo civilnopravnega, če tako določa poseben zakon. V obravnavani zadevi gre za premoženjski zahtevek tožnika (fizične osebe) do države (pravne osebe). Tega sicer zakon ne pravi, vendar ne gre za civilno zadevo, kadar država nastopa v oblastni funkciji. V oblastni funkciji pa nastopa takrat, kadar tako določa zakon. V vseh ostalih primerih sta si država kot pravna oseba ter drug pravni subjekt na ravni prirejenosti. Iz dejanske podlage tožbe (prav tako pa tudi izpodbijane sodbe) izhaja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje s tem, da ima tožena stranka denar brez pravne podlage. Isti zahtevek bi lahko tožnik naperil tudi zoper druge pravne subjekte, tako zoper fizične kot zoper pravne osebe. Povedano drugače: zadeve v ničemer ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka v tem primeru pač država. Tudi ostale pritožbene navedbe gredo predvsem v tej smeri, da bi moral tožnik zahtevek na vračilo vtoževanega zneska postaviti v upravnem postopku. Kot argument za to pritožnik navaja, da vračilo davka ureja Zakon o davčnem postopku (ZDavP). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje tožeči stranki, ko v odgovoru na tožbo pravi, da se določba 95. člena ZDavP nanaša na drugo situacijo, namreč na to, ko se med letom preveč plačana dohodnina vrne zavezancu ter je nato s pravnomočno odločbo o dohodnini ugotovljeno, da že plačani zneski presegajo odmerjeno dohodnino. Posredno takšnemu materialnopravnemu stališču pritrjuje celo sam pritožnik, ko pravi, da je sodišče prezrlo, da je za vračilo davka po 95. členu ZDavP potrebna pravnomočna odločba, ki pa je v tej zadevi ni. S tem pritožnik sam potrjuje, da vračilo davka v upravnem postopku po določilu 95.člena ZDavP v razmerju med strankama tega postopka sploh ne pride v poštev. Ob vsem navedenem pa je nesporno, da ima tožena stranka vtoževani znesek brez sleherne pravne podlage. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter odločilo pravilno. Pri tem tudi ni kršilo pravil pravdnega postopka. Je pa potrebno dodati, da je svojo odločitev oprlo na napačen pravni temelj. Ta namreč ni morebitna specialna določba 95.člena ZDavP, marveč splošno pravilo iz 210.člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77).