Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta obširno opisali področje zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar v tem okviru določb 200. in 203. člena ZOR nista pravilno uporabili. Menili sta, da je odškodnina v znesku 9,000.000 SIT iz tega naslova primerna in da je ni mogoče zviševati. Revizijsko sodišče presoja nasprotno: mlademu in poprej bistremu mlademu človeku se je življenje ustavilo na točki, s katere so se življenjske perspektive bistveno zožile. Posledice škodnega dogodka so torej takšne, da so že na meji katastrofe, to pa terja ustrezno višje odškodovanje, kakor pa je določeno v izpodbijani sodbi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se razsodi: Tožena stranka - zavarovalnica dolžna plačati tožniku T. A. znesek 15,125.954 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 184.030 SIT od 26.1.1999 dalje do plačila, - 21.924 SIT od 6.7.1997 dalje do plačila, - 14,200.000 SIT od 1.1.2002 do 11.2.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, - vse v petnajstih dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1,714.128 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,604.625 SIT od 12.2.2002 dalje do plačila, od zneska 50.132 SIT od 26.3.2003 dalje do plačila in od zneska 59.371 SIT od 9.12.2004 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 11,905.954 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 184.030 SIT od 26.1.1999 dalje, od zneska 21.924 SIT od 6.10.1997 dalje in od zneska 12,700.000 SIT od 15.2.1999 dalje do plačila. Naložilo ji je tudi, naj tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 1,392.819 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo še plačilo zneska 720.000 SIT. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke in glede odločitve o začetku teka zamudnih obresti od zneska 12,700.000 SIT odločilo, da te obresti tečejo šele od 12.2.2002 dalje. Spremenilo je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1,450.554 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2002 dalje do plačila, poleg tega pa še stroške v zvezi s pritožbenim postopkom v znesku 46.760 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2003 dalje do plačila. V ostalem je obe pritožbi zavrnilo in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu zavrnitve višjega tožbenega zahtevka, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine za nepremoženjsko škodo do vtoževanega zneska in z določitvijo začetka teka zamudnih obresti s 15.2.1999, kakor je že odločilo sodišče prve stopnje. V obširni obrazložitvi revident poudarja, da je tožnik utrpel zelo hudo poškodbo, ki je terjala dolgotrajno zdravljenje z dolgim bolečinskim obdobjem in hospitalizacijo, pustila pa je nepopravljive posledice zaradi osebnostne spremenjenosti in posledičnega hudega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik, ki je bil poprej nadpovprečno bister, ne zmore več rednega šolanja niti na bistveno manj zahtevni šoli. Ob nesreči je bil star komaj petnajst let. Zaradi posledic škodnega dogodka nima več prave življenjske perspektive. Asimetrija obraza, ki je bila pri tožniku prisotna v hujši obliki vsaj eno leto, predstavlja skaženost take vrste, ki utemeljuje prisojo pravične denarne odškodnine. Dalj časa je tudi šepal. Glede teka zakonskih zamudnih obresti bi sodišče druge stopnje moralo upoštevati vsaj načelno mnenje, ki ga je Vrhovno sodišče RS sprejelo v juniju 2002. Ne glede na to pa je revident prepričan, da tečejo zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska od 15.2.1999 dalje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, vendar pa ob spoznanju, da vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. V tem obsegu gre za načelo enakosti pred zakonom in enakim varstvom pravic, saj se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Opisani načeli privedeta tudi do pravilnega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). V izpodbijani sodbi sta upoštevani, saj njeni razlogi ugotavljajo konkretnosti in specifičnosti obravnavanega primera nepremoženjske škode. Posebej to velja za odškodnini, dosojeni iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi strahu. Tožnik je bil po poškodbi precej časa nezavesten, kasneje pa je prestajal štirinajst dni hude telesne bolečine, ki so po desetih dneh prešle v lažje, te pa so trajale kar dva meseca. Po kirurškem posegu se je v bolnici nahajal skoraj tri tedne. Sodišče prve stopnje je obširno in natančno navedlo tudi vse ostale nevšečnosti, ki so terjale dolgotrajno zdravljenje. Poleg pretresa možganov in obtolčenine možganov je namreč tožnik utrpel zlom rame, zlom dveh hrbteničnih vretenc, poškodbo ledvene hrbtenice in zobovja ter posledično atrofijo desne strani telesa. Revizijsko sodišče se strinja s pravno presojo, po kateri je iz tega naslova dosojena odškodnina v znesku 3,000.000 SIT primerna, predvsem pa je v skladu z že omenjenim načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Zviševanje odškodnine iz tega naslova bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom enakega varstva pravic. To velja tudi za odškodnino, ki sta jo sodišči druge in prve stopnje prisodili za prestani strah v znesku 700.000 SIT.

Revizijsko sodišče pa je prišlo do prepričanja, da so bile pri določitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti nekatere pomembne okoliščine upoštevane v premajhni meri. Ob nesreči je bil tožnik star dobrih petnajst let in je glede na zbrane podatke sodil v skupino nadpovprečno uspešnih dijakov srednje šole. Ugotovljena možganska okvara pa je povzročila osebnostno spremenjenost z upadom intelektualnih sposobnosti do take mere, da je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo hude posledice na tožnikovem osebnostnem področju. Upad intelektualnih sposobnosti je povzročil, da tožnik ni mogel nadaljevati prejšnje šole in da praktično nima možnosti, da bi nadaljeval študij na višji ali visoki šoli. Slabša čustvena obvladljivost zaradi možganske okvare mu povzroča težave v osebnem življenju in socialnih stikih. Opazno je zmanjšana tudi njegova zmožnost za vsakršno fizično delo. Sodišči druge in prve stopnje sta obširno opisali področje zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar v tem okviru določb 200. in 203. člena ZOR nista pravilno uporabili. Menili sta, da je odškodnina v znesku 9,000.000 SIT iz tega naslova primerna in da je ni mogoče zviševati. Revizijsko sodišče presoja nasprotno: mlademu in poprej bistremu mlademu človeku se je življenje ustavilo na točki, s katere so se življenjske perspektive bistveno zožile. Posledice škodnega dogodka so torej takšne, da so že na meji katastrofe, to pa terja ustrezno višje odškodovanje, kakor pa je določeno v izpodbijani sodbi. Zato je revizijsko sodišče v navedenem obsegu reviziji delno ugodilo in odškodnino iz tega naslova zvišalo za 1,500.000 SIT.

Tožnik je uveljavljal tudi odškodnino zaradi skaženosti, vendar pa sta sodišči druge in prve stopnje ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnili. Navedena škoda - gre za asimetrijo obraza in šepanje - je obstajala začasno, trajala je približno eno leto in je sedaj kot trajno obliko škode ni mogoče obravnavati. Tudi rane, otekline, podpludbe in druge oblike spremembe telesnega izgleda so običajna posledica poškodb, vendar večinoma med zdravljenjem izginejo. Praviloma je le tiste spremembe telesnega izgleda, ki ostanejo trajne, mogoče opredeliti s stališča škode zaradi skaženosti in odškodnine za duševne bolečine iz tega naslova. Opisane začasne pojavne oblike poškodb je zato s stališča odškodninskega prava mogoče upoštevati le v okviru odškodninskega zahtevka iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. V opisanem obsegu pa odmera višine odškodnine iz tega naslova vključuje vse nevšečnosti med zdravljenjem; zatrjevani začasni poslabšani izgled zato ne more utemeljiti zvišanja odškodnine.

Tožniku je torej dosojena odškodnina za prestano in bodočo nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 14,200.000 SIT. Izpodbijana sodba je bila zato v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP spremenjena z delno ugoditvijo reviziji. Pri tem je bilo treba delno spremeniti tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska nepremoženjske škode. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri enako obravnavani in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se je spremenila z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002: sprejeto je bilo stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti citiranega zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obresti za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem je revizijsko sodišče odločitev v izpodbijani sodbi o začetku teka zamudnih obresti spremenilo tudi za čas od 1.1.2002 do 11.2.2002 tako, da mora tožena stranka tožniku od dosojenega zneska nepremoženjske škode plačati zamudne obresti za navedeno obdobje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. V ostalem je bilo treba revizijo zavrniti. V navedenem obsegu naj se doda, da tožeča stranka, ki je sicer zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od vseh zneskov, ki jih je uveljavljala, obrestnega zneska ni postavila glede zneska 720.000 SIT (izguba enega šolskega leta).

Sprememba izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi spremenjeno odločitev o pravdnih stroških. Revizijsko sodišče šteje, da je tožeča stranka uspela s približno 75% svojega zahtevka, zaradi česar ji je tožena stranka v tem obsegu dolžna povrniti pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje. Višina teh stroškov glede na obseg pritožbenega izpodbijanja ni sporna, zaradi česar je tožena stranka, ki je uspela s 25%, dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, ki jih je ta imela zaradi postopka na prvi stopnji, v znesku 1,604.625 SIT. Pritožbeni in revizijski uspeh tožeče stranke pa je glede na obseg izpodbijanja približno 40%, zaradi česar je od priglašenih pritožbenih stroškov v znesku 125.328 SIT tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 50.132 SIT, od priglašenih revizijskih stroškov v znesku 148.428 SIT pa znesek 59.371 SIT, kar skupaj s stroški, odmerjenimi za postopek pred sodiščem prve stopnje, znese 1,714.128 SIT. Zakonske zamudne obresti od navedenega seštevka stroškov pa začnejo teči različno: za stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje od 12.2.2002 dalje do plačila, za stroške, nastale pred sodiščem druge stopnje, od 26.3.2003 dalje do plačila, za stroške, nastale na revizijski stopnji, pa od 9.12.2004 dalje do plačila.