Jedro

V zakonu določenim svojcem gre odškodnina za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega le v tistih primerih, ko takšna invalidnost pomeni trajno stanje, ki je nastalo po končanem zdravljenju, v izjemnih primerih pa tudi, ko je trajalo dalj časa do smrti bližnjega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi zaradi smrti moža prve tožnice oziroma očeta ostalih treh tožnikov, ki jo je povzročila nepravilna diagnoza oziroma nepravilno zdravljenje, je ostal revizijsko sporen zahtevek pokojnikovih otrok za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njihovega očeta. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek (po 3,000.000 SIT za vsakega izmed otrok) zavrnilo, ker se pokojnik, odkar je padel v komo, do smrti zaradi globoke nezavesti svojega stanja ni zavedal in svojega stanja čustveno ni doživljal in zato ni bilo niti sočustvovanja tožnikov. Trpeli so zaradi izgube očeta, ko je padel v komo, ne pa zaradi sočustvovanja z njim. Čas štirih mesecev pokojnikove kome je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine zaradi smrti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo otrok zavrnilo, ker se je strinjalo z razlogi za zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine zaradi posebno težke invalidnosti svojca, pri tem pa je še dodalo, da iz dikcije 201. člena ZOR ne sledi, da bi bilo mogoče kumulirati obravnavani zahtevek z zahtevkom za duševne bolečine zaradi smrti bližjega.

Proti tej sodbi je druga, tretja in četrta tožeča stranka, pokojnikovi otroci, vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga takšno spremembo sodbe, da bo ugodeno njihovim zahtevkom za plačilo po 3,000.000 SIT za vsakega za duševne bolečine zaradi težke invalidnosti njihovega očeta. Trdijo, da sodbi nižjih sodišč nista obrazloženi, kar zadeva stališče, da zato, ker zdaj pokojni oče tožnikov ni bil sposoben čustvovanja, tudi ni bilo sočustvovanja tožnikov. Oče je bil sposoben čustvovanja, ker je reagiral na govorjenje tožnikov - pomigal je s prsti na roki in tekle so mu solze. Tožniki niso pričakovali, da bo oče umrl. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, saj iz 201. člena ZOR sledi, da je možna kumulacija odškodninskih zahtevkov za primer smrti in za primer težke invalidnosti. Nelogično je enako obravnavati primere, ko kdo hipno umre, in primere, ko pride najprej do posebno težke invalidnosti. Le če bi šlo za agonijo tik pred smrtjo, bi bilo stališče pritožbenega sodišča pravilno.

Tožena stranka in stranski intervenient na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Očitana procesna kršitev ni podana, ker ne gre za to, da bi bila ugotovitev sodišča, kar zadeva sposobnost čustvovanja očeta revidentov in sočustvovanja revidentov samih, neobrazložena. Temelji na prepričanju sodišča, da je bila nezavest tako globoka, sodeč po zdravniških izvidih, da ni bil sposoben čustvovanja, na tej podlagi pa je sklepalo, upoštevaje življenjske izkušnje, da ni bilo niti sočustvovanja revidentov. Ali je to sklepanje pravilno ali ne, je drugo vprašanje. Ne gre pa za neobrazloženo ugotovitev. Pa celo, če bi šlo za slednjo, ni v vzročni zvezi z odločitvijo v obravnavanem sporu, kot bo pojasnjeno. Le zaradi skrajno občutljive teme naj bo dodano, da se prvostopenjsko sodišče niti ni moglo kaj več ukvarjati z vprašanjem reagiranja očeta revidentov, ko je bil v komi, saj kakšne takšne trditve tožeča stranka do konca glavne obravnave ni podala, pokojnikov sin pa je kot stranka izpovedal, da oče ni reagiral; prva hčerka, da "kar naenkrat smo zvedeli, da ga zaradi njegovega stanja ne moremo več obiskovati, ker nas ne bo niti spoznal"; druga hčerka pa je izpovedala, da je "postal nekdo, ki mu sploh nismo mogli pomagati, očeta smo obiskovali, trpela sem strah, ali bo še kdaj normalen, ali bo lahko govoril". Na nedokazno podprte nove in nepojasnjeno drugačne trditve v pritožbi pa pritožbeno sodišče tudi ni moglo drugače reagirati, kot je.

Zakon o obligacijskih razmerjih določa, da lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine (tretji odstavek 201. člena). Invalidnost v tej zvezi vsekakor pomeni trajno in dokončno stanje neke osebe. Zakon namreč nasploh ne nudi pravnega varstva posrednim oškodovancem, kar zadeva negmotno škodo. Edina izjema so duševne bolečine svojca zaradi smrti bližnjega ali njegove posebno težke invalidnosti. Ker gre za izjemo, je ni mogoče široko razlagati. Od tod zahteva, da gre pri invalidnosti v tej povezavi za trajno stanje, ne pa trenutno. Tako v primerih, ko je kdo v času zdravljenja povsem nepokreten in morda celo skažen, potem pa nima hujših posledic, svojci za ta čas niso upravičeni do odškodnine iz obravnavanega naslova. Povedano velja tudi za nezavestno stanje, pa naj je prišlo do njega kot posledica neke nesreče ali pa, kot v obravnavanem primeru, med zdravljenjem. Nikakor ne gre zanikati, da lahko svojci trpijo duševne bolečine ob začasni invalidnosti bližnjega, vendar zakon te oblike škode ne priznava, kot je ne priznava niti za številne druge oblike duševnih bolečin neposrednih in še manj posrednih oškodovancev. Tako ne nudi podlage ne le za širitev pravno varovanih oblik negmotne škode, marveč tudi ne za široko razlago oblik, ki pa jim daje takšno varstvo. Povedano seveda ne izključuje izjemnih primerov, ko gre za dolgotrajna, leto in več trajajoča nezavestna stanja, ki se tudi končajo s smrtjo. Vendar gre v takšnih primerih že za trajno stanje, ki je bilo omenjeno spočetka. V obravnavanem primeru štirimesečno nezavestno stanje očeta revidentov, ki je sicer gotovo povzročilo njihove duševne bolečine različne narave in med njimi lahko tudi takšne zaradi posebno težke invalidnosti očeta, ni podlaga za priznanje odškodnine.

Če povzamemo, gre v zakonu določenim svojcem odškodnina za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega le v tistih primerih, ko takšna invalidnost pomeni trajno stanje, ki je nastalo po končanem zdravljenju, v izjemnih primerih pa tudi, ko je trajalo dalj časa do smrti bližnjega.

Odločitev nižjih sodišč, da zavrneta obravnavani zahtevek, je torej pravilna. Le razlogi zanjo so nekoliko drugačni.

Uveljavljena revizijska razloga nista podana. Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).