Jedro

Iz določb zakona izhaja, da je zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o dovolitvi vpisa strogo vezano na listine, na katere se predlagatelj sklicuje v zemljiškoknjižnem predlogu. Res je, da je predlagatelj k predlogu predložil tudi pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 15. 5. 2008 v izvirniku, a se v predlogu na to pogodbo ni skliceval, zato je sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Obrazložitev

Zemljiškoknjižno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor predlagatelja z dne 27. 11. 2009 zavrne in potrdi zemljiškoknjižni sklep z dne 17. 11. 2009. Izhajalo je iz ugotovitve zemljiškoknjižne referentke, da pogodba o zastavi nepremičnin z dne 15. 5. 2008 ne more predstavljati pravnega temelja za vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah U. M., saj bi tudi ona morala biti stranka notarskega zapisa. Izdano vknjižbeno dovoljenje z dne 15. 1. 2009 po oceni sodišča prve stopnje ni skladno z notarskim zapisom kreditne pogodbe, kjer je kot dolžnik določen zgolj J. G., zato je vpis zastavne pravice v delu, ki se nanaša na solastniški delež U. M., pravilno zavrnjen.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje predlagatelj iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zahtevani zemljiškoknjižni vpis opravi. Predlagatelj je kot upnik vložil predlog za vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini v lasti dolžnika in zastaviteljice, vsakega do ½, in sicer na podlagi zastavne pogodbe z vknjižbenim dovoljenjem, na katerem je bil podpis dolžnika in zastaviteljice overjen. K zastavni pogodbi z vknjižbenim dovoljenjem je bil priložen tudi overjen prepis notarskega zapisa kreditne pogodbe, ki jo je z upnikom sklenil dolžnik, vendar kreditna pogodba ni podlaga za vknjižbo zastavne pravice, temveč je pravna podlaga zastavna pogodba z vknjižbenim dovoljenjem. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo 141. člena SPZ, ki omogoča vknjižbo zastavne pravice na podlagi pravnega posla, torej listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Glede na določbo tretjega odstavka 141. člena SPZ mora listina, ki je podlaga za vpis hipoteke, vsebovati označbo hipotekarnega upnika in dolžnika zavarovane terjatve ter zastavitelja, če ta hkrati ni dolžnik zavarovane terjatve, pravni temelj, zemljiškoknjižno označbo nepremičnine, na kateri se ustanavlja hipoteka in višino ter zapadlost zavarovane terjatve. Vse zahtevane elemente pogodba o zastavi z vknjižbenim dovoljenjem vsebuje. Sodišče je napačno ugotovilo, da je zastavna pogodba veljavno sklenjena, ko je sklenjena v notarski obliki, saj se to nanaša na kreditno pogodbo, ki jo skleneta banka in kreditojemalec.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotne so pritožbene trditve, da je predlagatelj kot upnik vložil predlog za vknjižbo zastavne pravice na podlagi zastavne pogodbe z vknjižbenim dovoljenjem in ne na podlagi kreditne pogodbe. Iz zemljiškoknjižnega predloga izhaja zahteva predlagatelja, da sodišče odloči o vpisu na podlagi vknjižbenega dovoljenja z dne 15. 1. 2009, speto z notarskim zapisom kreditne pogodbe, opr. št. SV 409/08 notarja A. iz Novega mesta z dne 15. 5. 2008. Iz predloga tako ne izhaja, da bi bila podlaga predlaganemu vpisu zastavna pogodba (kljub temu, da je bila predložena samemu predlogu), temveč je bila to izrecno kreditna pogodba.

V skladu s prvim odstavkom 125. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03, 45/08, 28/09; v nadaljevanju ZZK-1) zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih na podlagi predloga za vpis in v mejah zahtevkov za vpis, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavljajo (načelo dispozitivnosti). Nadalje 4. točka prvega odstavka 140. člena ZZK-1 zahteva, da mora zemljiškoknjižni predlog med drugim obsegati navedbo listin, ki so podlaga za vpis. Zemljiškoknjižnemu predlogu mora biti priložena listina oziroma listine, ki so podlaga za zahtevani vpis, in druge listine, če zakon tako določa. Zasebne listine morajo biti priložene v izvirniku. Zemljiškoknjižno sodišče na podlagi 1. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1 dovoli vpis, če izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva. Iz citiranih določb zakona izhaja, da je zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o dovolitvi vpisa strogo vezano na listine, na katere se predlagatelj sklicuje v zemljiškoknjižnem predlogu. Res je, da je predlagatelj k predlogu predložil tudi pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 15. 5. 2008 (št. 970-29702371674221-ZASN) v izvirniku, a se v predlogu na to pogodbo ni skliceval, zato je sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati. Iz notarskega zapisa kreditne pogodbe (na katero se predlagatelj sklicuje) pa izhaja, da je dolžnik zgolj J. G. in ne tudi U. M., zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo vpis hipoteke v delu nepremičnine, katere solastnica je U. M., saj iz predlaganih listin ne izhajajo vsi kumulativno zahtevani podatki iz tretjega odstavka 141. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ).

Ostale pritožbene navedbe predlagatelja so po vsebini pravilne, a kot rečeno, za omenjeni zemljiškoknjižni postopek niso pravno odločilne. Res je, da priložen izvirnik pogodbe o zastavi nepremičnin, skupaj z vknjižbenim dovoljenjem, zadostuje za veljavno vknjižbo zastavne pravice na celotni nepremičnini, saj iz vsebine zastavne pogodbe izhaja, da U. M. zastavlja svoj idealni del nepremičnine v zavarovanje kredita J. G. (Tratnik: Zastavna pravica, GV, 2006, str. 50). A kot pojasnjeno, mora predlagatelj v morebitnem novem zemljiškoknjižnem predlogu, izrecno predlagati vpis na podlagi omenjenih listin in ne na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe. Sodišče druge stopnje opozarja tudi na napačno interpretacijo določbe pogodbe o zastavi nepremičnin s strani sodišča prve stopnje, ko to navede, da je pogodba o zastavi nepremičnin veljavna, če je sklenjena v notarski obliki. To ni res, saj se druga alineja 1. člena pogodbe o zastavi nepremičnin sklicuje na kreditno pogodbo (glej prvo alinejo 1. člena), ki pa je sklenjena v obliki notarskega zapisa.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep zemljiškoknjižnega sodišča, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 120. člena ZZK-1 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku; Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami; v nadaljevanju ZNP), zato je na podlagi druge točke 161. člena ZZK-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega sodišča ter dovolilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.