Jedro

Dopustno je v pravdnem postopku izpodbijati veljavnost izjave, podane na zapisnik v upravnem postopku prenosa posestne meje v naravo po določbah zemljiškega katastra.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je zapisnik o prenosu posestne meje po podatkih zemljiškega katastra št. 90312-266/97 z dne 21.10.1997 neveljaven, kar naj bi bili toženi stranki dolžni priznati. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri podpisu omenjenega zapisnika ni šlo niti za zmoto niti za grožnjo. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožeča stranka ni zatrjevala grožnje, ampak le bistveno zmoto. Pri tem vztraja. Tožnica je stara 67 let. Je težak bolnik tudi na živcih. Pred spornim geodetskim postopkom ji je umrla hči. Z enim mejnikom se je strinjala, z drugim pa ne. Mislila je, da mora podpisati, ne da bi se zavedala pravnih posledic. Razlogi izpodbijane sodbe so v nasprotju, saj se po eni strani trdi, da sta bila navzoča oba toženca, po drugi pa, da je bila navzoča le I.K. Zmotna je ugotovitev, da bi tožba morala biti vložena tudi zoper upravni organ. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje vidi podlago za odločanje o zahtevku v določbi 35. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot - ZENDMPE. Po prepričanju pritožbenega sodišča to določilo v tem primeru ne pride v poštev, ker se ne nanaša na postopek, ki je določen po citiranem zakonu. Postopek po tem zakonu je drugačen, kot je bil določen v Zakonu o zemljiškem katastru - ZZKat, ki je veljal v času, ko je bil sestavljen sporni zapisnik. Člen 35 ZENDMPE torej lahko velja samo za postopke, izpeljane po tem zakonu. V obravnavanem primeru se zahtevek nanaša na ugotovitev neveljavnosti zapisnika, ki je bil glede na podatke v spisu sestavljen po določbah 33. člena ZZKat. Šlo je torej za prenos posestnih meja v naravo tako, kot so označene v zemljiškem katastru. Eden od pogojev za prenos posestne meje v naravo je bil po tem členu tudi to, da so prizadeti lastniki pismeno izjavili, da se strinjajo, da se posestna meja uradno vzpostavi po podatkih zemljiškega katastra. V ZZKat ni bilo določb o tem, kakšen pomen ima ta zapisnik v razmerju do vprašanja, ali je kljub temu, da so stranke tak zapisnik podpisale, možno urejanje meje v sodnem postopku po določbah čl. 131 ZNP - Zakona o nepravdnem postopku. Če bi bilo tako, tedaj bi bila tožba, kakršno je vložila tožnica, brez potrebe, saj bi mejo še vedno lahko urejala v sodnem postopku. Ker pa je bilo to po prejšnjih predpisih nejasno, je morala načeloma biti stranki dana možnost, da izpodbija - ne sicer sam zapisnik - ampak svojo izjavo volje v tem zapisniku po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (člen 111). Da je tako prav, končno izhaja tudi iz 1. odst. 100. čl. ZENDMPE, ki govori o dokončnih mejah tudi v zvezi z mejami, urejenimi po prejšnjem zakonu v postopku prenosa mej v naravo po podatkih zemljiškega katastra. Pritožbeno sodišče pa ne vidi podlage, po kateri bi morala biti tožba vložena še proti komu drugemu, kot šteje sodišče prve stopnje. Glede stvari same, torej glede vprašanja, ali je bila tožnica v zmoti, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dejansko presojo sodišča prve stopnje. Izpodbijana sodba sicer res v določenem delu govori o grožnji, čeprav izrecno ni bila zatrjevana, vendar pa to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Odločilnega pomena je, da že same tožničine trditve niso take, da bi se lahko reklo, da je ob podpisu zapisnika ravnala v bistveni zmoti (čl. 61 ZOR). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvedlo zadosten dokazni postopek, v katerem se je dejansko stanje dovolj razčistilo. Ko gre za vprašanje, zakaj sodišče ni zaslišalo tudi tožencev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ravnalo po določbi 2. odst. 258. čl. ZPP, saj toženca kljub pravilnemu vabilu na glavno obravnavo dne 4.4.2001 nista prišla. Sicer pa ni razumno pričakovati, da bi izpovedovala o takih odločilnih dejstvih, ki bi kazala na ugoditev tožbenemu zahtevku. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zmota na dan podpisa zapisnika ni dokazana. Vsakdo je dolžan v pravnem prometu ravnati z določeno skrbnostjo. To velja tudi za tožnico. Ko gre za ureditev meje, k tej skrbnosti gotovo spada premislek o tem, kaj podpisati in kaj podpis pomeni. Celo če bi tožnica bila v bistveni zmoti, bi v takem primeru do razveljavitve ne prišlo (čl. 61/2 ZOR), kajti mogoče bi ji bilo očitati, da ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Tu ne gre zgolj za enostransko soglasje, ampak je njeno soglasje odločilnega pomena tudi za drugo pogodbeno stranko, ki upravičeno pričakuje skrbno ravnanje druge stranke. Tako je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna, kajti pritožbeni razlogi niso podani. Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi (čl. 353 ZPP - Zakona o pravdnem postopku). Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje, mora tožena stranka sama nositi stroške odgovora na pritožbo (čl. 155/1 in čl. 165/1 ZPP).