Jedro

Zavarovanje z regulacijskimi začasnimi odredbami predstavlja instrument, ki naj bi preprečil, da bi v času sodnega postopka prišlo do ravnanj, ki bi lahko povzročila, da sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. Sodišču, pred katerim teče pravdni postopek, v okviru katerega tožeča stranka uveljavlja zaščito svojih materialnopravnih upravičenj, zato ni mogoče odreči upravičenja do odločanja o začasnih ukrepih za zavarovanje položaja posamezne stranke v postopku do pravnomočne odločitve o samem tožbenem zahtevku. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka takšno začasno varstvo lahko uveljavljala le pred tujim sodiščem, pa tožeči stranki odvzema možnost uveljavljanja učinkovitega začasnega varstva svojega položaja za čas, ko postopek teče pred slovenskim sodiščem. V tem primeru zatorej ni podana zveza med obravnavano zadevo in tujo državo v smislu drugega odstavka 50. člena ZMZPP, ki bi izključevala pristojnost sodišča Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 03. 04. 2011 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 05. 04. 2011 se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v točki I., v drugi alineji točke II. in točki III. izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se izpodbijani sklep z dne 05. 04. 2011 v prvi alineji točke II. izreka potrdi.

IV. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka zoper sklep z dne 03. 04. 2011. V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka zoper sklep z dne 05. 04. 2011 se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 03. 04. 2011 odločilo, da je za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke, kot ga je postavila v nasprotni tožbi v postopku III Pg 127/2011, pristojno sodišče Republike Slovenije.

2. V pritožbenem roku je prvostopenjski sklep s pritožbo izpodbijala tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrže, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tožene stranke.

3. V odgovoru na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. S sklepom z dne 05. 04. 2011 pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugovora tožene stranke razveljavilo svoj sklep z dne 18. 02. 2011 o izdani začasni odredbi na predlog tožeče stranke, pri čemer je zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved izpolnitve ali prenosa katerekoli izmed treh menic, ki naj bi bile avalirane s strani tožeče stranke in prenesene na toženo stranko (točka I. izreka sklepa). Odločitev o razveljavitvi preostalega dela sklepa o izdani začasni odredbi je zaobsežena v točki II izpodbijanega sklepa. Sodišče je tožeči stranki kot upniku v postopku zavarovanja terjatve naložilo povrnitev nastalih stroškov tožnika v višini 430,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

5. Neutemeljena je pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 03. 04. 2011, deloma pa je utemeljena pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 05. 04. 2011. Glede neutemeljenosti pritožbe tožene stranke

6. Ni sporno, da gre v obravnavanem spornem razmerju za postopek z mednarodnim elementom, saj je tožena stranka pravna oseba s sedežem v Lichtensteinu. Glede na to, da Lichtenstein ni del Evropske Unije, je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99- v nadaljevanju ZMZPP). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da pred prvostopenjskim sodiščem teče pravda, v kateri družba F. (tožena stranka v tem postopku) kot tožeča stranka uveljavlja plačilo na podlagi menice v znesku 9.749.213,23 USD od družbe S., d.d. Le-ta pa je vložila nasprotno tožbo, s katero uveljavlja: ugotovitev ničnosti prenosa menice, na kateri je utemeljevala svojo terjatev nasprotno tožena stranka v pravdi opr. št. III Pg 127/2011, ugotovitev neobstoja pravne podlage za nastanek menične zaveze iz navedene menice, ugotovitev, da iz navedene menice ne izhaja veljavna menična zaveza in da nasprotno tožena stranka ali tretja oseba po njenem nalogu na podlagi te menice kot nasprotno tožeče stranke ni upravičena zahtevati plačila terjatve, ugotovitev ničnosti prenosa treh menic, avaliranih s strani nasprotno tožeče stranke, ki so bile z indosamentom z dne 10. 05. 2010 prenesene na nasprotno toženo stranko in še niso bile vnovčene, ugotovitev neobstoja pravne podlage za nastanek menične zaveze iz navedenih treh še nevnovčenih menic, ugotovitev neobstoja veljavne menične zaveze iz navedenih treh nevnovčenih menic, prepoved nasprotno toženi stranki izpolnitev navedenih treh menic in predložitev v plačilo, prepoved prenosa teh treh še nevnovčenih menic na tretje osebe.

7. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o pristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje o navedenem tožbenem zahtevku utemeljilo na ugotovitvi, da gre za nasprotno tožbo, pri čemer sta zahtevka iz obeh tožb v medsebojni povezavi, saj ju povezuje spor glede obstoja veljavnega meničnopravnega razmerja.

8. V skladu s tretjim odstavkom 49. člena ZMZPP je sodišče Republike Slovenije pristojno tudi za nasprotno tožbo, če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v smeri, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za uveljavljanje ugotovitvene tožbe v zvezi z menico, glede plačila katere teče pravda pod opr. št. III Pg 127/2011. V tem delu gre za vprašanje obstoja pravne podlage za dajatveni tožbeni zahtevek, ki ga nasprotno tožena stranka uveljavlja v pravdi III Pg 127/2011. Zato ima ugotovitev obstoja te podlage prejudicialni učinek za zahtevek nasprotno tožene stranke. Gre torej za vmesni ugotovitveni zahtevek, ki ga lahko uveljavljata tako tožeča stranka kot tožena stranka z nasprotno tožbo v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP. Za uveljavljanje takšnega zahtevka ni potrebno izkazovati posebnega pravnega interesa (1).

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivih razlogih v izpodbijanem sklepu, ki naj bi onemogočali preizkus pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča. Za ta preizkus namreč povsem zadošča povzetek dejanskega stanja iz tožbe v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tožena stranka pa v svoji pritožbi izrecno niti ne izpodbija sklepanja prvostopenjskega sodišča, da obstaja povezava med tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi, ki ima prejudicialen učinek za pravdo v zadevi III Pg 127/2011 in drugim delom tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, ki se nanaša na še nevnovčene menice. Medsebojna zveza med navedenimi zahtevki je v tem delu izražena v zatrjevanih skupnih dejstvih, ki naj bi utemeljevala oba tožbenega zahtevka.

10. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje, da bi v tem postopku prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati učinek pravnomočnosti sklepa prvostopenjskega sodišča, izdanega v postopku opr. št. Pg 696/2008. V navedenem postopku ne gre za spor med istima pravdnima strankama, v posledici česar prvostopenjsko sodišče ni bilo vezano na navedeno odločitev tudi v tem postopku.

11. Tako se izkaže, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče pa v pojasnilo še dodaja, da bo prvostopenjsko sodišče na podlagi pravilne ugotovitve, da je pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, v nadaljevanju moralo tudi postopati tako, da bo oba tožbena zahtevka obravnavalo znotraj enotnega postopka. Nasprotna tožba namreč pomeni procesno obrambno sredstvo toženca znotraj pravde na podlagi tožnikove tožbe (prvi odstavek 183. člena ZPP). Zato ni videti podlage v postopanju prvostopenjskega sodišča, ko ločeno obravnava tožbo pod opr. št. III Pg 127/2011 in nasprotno tožbo v tem postopku.

13. Glede pritožbenih stroškov, vezanih na pritožbo tožene stranke zoper sklep z dne 03. 04. 2011, tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov zaradi neuspeha s pritožbo. Prav tako pa do povrnitve stroškov, vezanih na to pritožbo ni upravičena tožeča stranka, saj priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo v skladu s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ teh stroškov ni mogoče šteti kot nujno potrebne pravdne stroške.

Glede pritožbe tožeče stranke zoper sklep z dne 05. 04. 2011

14. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločalo v ugovornem postopku zoper izdano regulacijsko začasno odredbo na podlagi sklepa III Pg 397/2011 z dne 18. 02. 2011, s katerim je bilo toženi stranki in dolžnikom tožene stranke naloženo dolžno ravnanje do pravnomočnega zaključka pravde v tem postopku. Prepovedi se nanašajo na izplačilo po menici, ki je predmet pravdnega postopka po tožbi pod opr. št. III Pg 127/2011 in dolžno ravnanje v povezavi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na tri še nevnovčene menice, s katerimi naj bi razpolagala tožena stranka.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom glede materialnopravno zmotnega izhodišča prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ko je razveljavilo izdani sklep o začasni odredbi in zavrglo predlog za zavarovanje z začasno odredbo v delu, ki se nanaša na sklop prepovedi, naslovljenih neposredno na toženo stranko (točka I. izreka izpodbijanega sklepa). Prvostopenjsko sodišče je ta del svoje odločitve utemeljilo na nepristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje o tem delu predloga in se pri tem sklicevalo na določbo 63. člena ZMPPS. Prvi odstavek 63. člena ZMZPP določa izključno pristojnost sodišča Republike Slovenije za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije. Ta določba predstavlja kogentno določbo, ki izključuje dopustnost dogovora o morebitnem prenosu pristojnosti za odločanje v teh primerih na sodišče izven Republike Slovenije. To pa ne pomeni, da je v primeru, ko ne gre za tovrsten primer, izključena pristojnost sodišča Republike Slovenije, kot je zmotno razlogovalo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu.

16. Zavarovanje z regulacijskimi začasnimi odredbami predstavlja instrument, ki naj bi preprečil da bi v času sodnega postopka prišlo do ravnanj, ki bi lahko povzročila, da sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. Sodišču, pred katerim teče pravdni postopek, v okviru katerega tožeča stranka uveljavlja zaščito svojih materialnopravnih upravičenj, zato ni mogoče odreči upravičenja do odločanja o začasnih ukrepih za zavarovanje položaja posamezne stranke v postopku do pravnomočne odločitve o samem tožbenem zahtevku. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka takšno začasno varstvo lahko uveljavljala le pred tujim sodiščem, pa tožeči stranki odvzema možnost uveljavljanja učinkovitega začasnega varstva svojega položaja za čas, ko postopek teče pred slovenskim sodiščem. V tem primeru zatorej ni podana zveza med obravnavano zadevo in tujo državo v smislu drugega odstavka 50. člena ZMZPP, ki bi izključevala pristojnost sodišča Republike Slovenije. Navedeni materialnopravni razlogi utemeljujejo presojo, da prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tega dela predloga tožeče stranke za izdajo ureditvene začasne odredbe. Ker se prvostopenjsko sodišče posledično ni ukvarjalo z vprašanjem predpostavk tega dela predlagane začasne odredbe, je s tem podan razveljavitveni razlog iz 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

17. Glede tistega dela odločitve prvostopenjskega sodišča, v okviru katerega je vsebinsko presojalo pogoje za izdajo začasne odredbe (točka II izreka), pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je neutemeljena pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev o razveljavitvi tistega dela izdane začasne odredbe, ki se nanaša na dolžno ravnanje dolžnikov tožene stranke, to je treh bank, v smislu prepovedi izplačila zneska 9.749.213,23 USD na podlagi nepravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 133248/2010. Tožeča stranka je v svojem predlogu ta del predlagane začasne odredbe utemeljevala na nevarnosti, da bi lahko tožena stranka prišla do poplačila v smislu tretjega odstavka 46. člena ZIZ še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi četrtega odstavka 46. člena ZIZ. Iz samih tožbenih navedb v nasprotni tožbi je razvidno, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi predloga tožene stranke kot upnika na podlagi menice (opr. št. VL 133248/2010), na ugovor nasprotno tožeče stranke razveljavljen v dovolilnem delu in da teče pravdni postopek glede utemeljenosti terjatve nasprotno tožene stranke v postopku pod opr. št. III Pg 127/2011. V posledici razveljavitve sklepa o izvršbi torej ni več nevarnosti, da bi nasprotno tožena stranka prišla do poplačila uveljavljene terjatve v smislu četrtega odstavka 46. člena ZIZ. Ker tako ni izkazana nevarnost za nastanek težko nadomestljive škode, na kateri je tožeča stranka utemeljevala izdajo tega dela ureditvene začasne odredbe, se izkaže pritožba tožene stranke v tem delu kot neutemeljena. Zato je pritožbeno sodišče iz navedenih materialnopravnih razlogov ta del izpodbijanega sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bi prvostopenjsko sodišče v tem delu sicer moralo tudi zavrniti sam predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, kar pa predstavlja pomanjkljivost, na katero bi morala opozoriti tožena stranka v roku iz prvega odstavka 325. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

18. Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija odločitev o razveljavitvi izdanega sklepa o začasni odredbi, s katero je bilo dolžnikom nasprotno tožene stranke, to je trem bankam, naložena prepoved izplačila nasprotno toženi stranki ali katerikoli tretji osebi na podlagi treh menic, avaliranih s strani tožeče stranke in s katerimi naj bi razpolagala nasprotno tožena stranka.

19. Sodišče odloča v postopku za izdajo začasne odredbe na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta dokazni standard je zagotovljen takrat, kadar je o obstoju pravno relevantnega dejstva sklepati z nižjo stopnjo zanesljivosti kot na ravni prepričanja, ki se zahteva pri meritornem odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka. S stopnjo verjetnosti so zatrjevana dejstva je izkazana takrat, kadar razpoložljivi dokazi pritrjujejo bolj stališču posamezne stranke, ki zatrjuje obstoj posameznega dejstva kot trditve nasprotne stranke, s katerimi obstoj takega dejstva zanika. Nižji dokazni standard za odločanje v sumarnem postopku pa ne odvezuje sodišča, da se opredeli do vseh relevantnih trditev, na osnovi katerih so stranke utemeljevale ali izpodbijale obstoj predpostavk za izdajo začasnega varstva v obliki začasne odredbe.

20. Tožeča stranka je v nasprotni tožbi razloge za neobstoj podlage za pridobitev terjatve tožene stranke, v zavarovanje katere naj bi bile izdane tri še nevnovčene menice, s katerimi naj bi razpolagala tožena stranka, utemeljevala na več podlagah in sicer tako na neobstoju same terjatve prvotnega upnika (J.) do tožeče stranke, kot tudi v povezavi s prenosi te terjatve od prvotnega upnika do tožene stranke. Tožena stranka v ugovoru zoper izdan sklep o začasni odredbi v zvezi s preostalimi tremi še nevnovčenimi menicami ni zanikala trditve tožeče stranke, da razpolaga s to obliko zavarovanja terjatve, ki naj bi bila prenesena od prvotnega upnika J. preko družbe M. na toženo stranko, kakor tudi, da navedene menice še niso bile izpolnjene, na čemer je tožeča stranka tudi utemeljevala prepovedni zahtevek na izpolnitev menic. Do izpolnitve menic pa takšna oblika zavarovanja terjatve nima značaja menice, zato takšna listina še ne ustvarja menične zaveze. Glede na navedeno so v zvezi z upravičenjem tožene stranke do izpolnitve in razpolaganja s takšno ''menico'' (kar je predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke po nasprotni tožbi) relevantni vsi ugovori, ki se tičejo tako obstoja terjatve, v zavarovanje katere so bile izdane bianco menice, kakor tudi podlag za izvršene prenose te terjatve na toženo stranko. V kolikor bi tožeča stranka v pravdi uspela izkazati katerokoli od navedenih predpostavk, ki izključuje obstoj terjatve, ki je bila prenesena na toženo stranko, bi le-to utemeljevalo uveljavljani prepovedni zahtevek na izpolnitev in trasiranje še nevnovčenih bianco menic, ki jih je tožena stranka prejela v zavarovanje.

21. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu glede (ne)obstoja terjatve, prenesene na toženo stranko, zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni uspela s svojim ugovorom, da so bile navedene menice, s katerimi naj bi razpolagala tožena stranka, prvotnemu upniku izrečene v zavarovanje druge terjatve in ne tiste, ki je bila predmet prenosa na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je takšno sklepanje utemeljilo predvsem na pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke, ki naj ne bi pojasnila, kaj naj bi se zgodilo s preostalimi menicami, ki so bile izročene na podlagi obeh meničnih izjav z dne 07. 05. 1990 in 13. 05. 1991. Pritožbeno sodišče pa v tem delu pritrjuje pritožbenim očitkom, da se prvostopenjsko sodišče v okviru svoje ocene ni opredelilo do celotne trditvene podlage tožeče stranke, na čemer je utemeljevala neobstoj upravičenja na izpolnitev še neizpolnjenih bianco menic. Te trditve so se nanašale tako na sam nenastanek same terjatve, ki naj bi bila zavarovana z bianco menicami, kakor tudi da naj bi bile bianco menice podpisane s strani nepooblaščenih oseb. Na ugotovitev, da tožbeni zahtevek na prepoved izpolnitve in vnovčenja še nevnovčenih bianco menic ni verjetno izkazan, bi prvostopenjsko sodišče lahko sklepalo le ob predpostavki, da je verjetno izkazana denarna terjatev, ki naj bi bila prenesena na toženca.

22. Glede podlage za prenos te terjatve s prvotnega upnika na toženo stranko pa se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo zgolj na potrdilo prvotnega upnika J., ki naj bi navedeno cesijo potrjevala, hkrati pa se je opredelilo, da ne zadostujejo zgolj trditve tožeče stranke o antidatiranju in nepošteni pridobitvi menice ter da v tej smeri tožeča stranka ne zmore dokaznega bremena. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je te okoliščine, ki naj bi utemeljevale ničnost prenosa terjatve na toženo stranko oziroma nepoštenost tožene stranke pri pridobitvi navedenih sredstev za zavarovanje terjatve, utemeljevala tudi na drugih posrednih dejstvih, med drugim tudi z ravnanjem družbe M., potem ko naj bi bile menice že prenesene na toženo stranko, in sicer v drugih postopkih, ki naj bi se nanašali na uveljavljanje iste terjatve zoper tožečo stranko. Za presojo ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti uspela dokazati pravno relevantna dejstva oziroma posredna dejstva, iz katerih naj bi bilo sklepati na odločilna dejstva, pa bi sodišče moralo upoštevati predvsem, ali je tožena stranka v ugovoru, s katerim je izpodbijala že izdano začasno odredbo, tako zatrjevana dejstva na argumentiran način sploh izpodbijala. V kolikor jih je, pa bi prvostopenjsko sodišče oceno verjetnosti moralo opreti na prepričljivosti trditvene podlage obeh pravdnih strank in razpoložljivih dokazov.

23. Iz zgoraj navedenih razlogov izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče svojo odločitev o razveljavitvi začasne odredbe, ki meri na prepoved izpolnitve, razpolaganja in izplačila na podlagi treh še nevnovčenih bianco menic, lahko utemeljilo samo na podlagi s s stopnjo verjetnosti izkazane terjatve tožene stranke do tožeče stranke, v zavarovanje katere naj bi bile izstavljene sporne menice. V nasprotnem primeru bi bil s stopnjo verjetnosti utemeljen istovrsten prepovedni zahtevek tožeče stranke, ki ga uveljavlja s samo nasprotno tožbo. Za takšno začasno odredbo pa je tožeča stranka tudi izkazala nevarnost grozeče težko popravljive škode, ki izhaja že iz same narave menice, ki ustvarja abstraktno zavezo izdajatelja in avalista do dobrovernega pridobitelja takšnega vrednostnega papirja.

24. Ker se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredeljevalo do odločilnih pravno relevantnih dejstev za odločitev o utemeljenosti izdane začasne odredbe v delu, ki se nanaša na tri še nevnovčene bianco menice, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo o utemeljenosti ugovora tožene stranke zoper navedeni obseg izdane začasne odredbe presojati v smislu zgoraj opredeljenih materialnopravnih okvirov.

25. Odločitev o pritožbenih stroških, vezanih na izpodbijani sklep z dne 05. 04. 2011 pa je utemeljen na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Glej Aleš Galič: Pravdni postopek Zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS, 2 knjiga, str. 106.