Jedro

Tožnik je tožbo umaknil, ko je tožena stranka izpolnila le neznatni del tožbenega zahtevka, tako da je treba šteti, da je v postopku uspel le v neznatnem delu. Iz tega razloga je pravilna odločitev, da sam krije svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, umik tožbe tožnika z dne 24. 11. 2009 vzelo na znanje in postopek ustavilo. V 2. odstavku izreka je naložilo tožniku, da sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper odločitev o pravdnih stroških (torej zoper 2. točko izreka prvostopenjskega sklepa) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in v nasprotju s sodno prakso v podobnem primeru (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 976/2010). Tožnik je do povračila stroškov upravičen, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna in tožena stranka pred vložitvijo tožbe tožbenega zahtevka ni priznavala niti izpolnila. Ker je tožena stranka tožniku zahtevek za priznanje dodatka za delo pri projektu predsedovanja RS EU (do 75 % osnovne plače javnega uslužbenca) zavrnila, je tožnik zoper ta sklep vložil pritožbo. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je prvostopenjski sklep po uradni dolžnosti razveljavila in prvostopenjskemu organu naložila, da v 15 dneh izda nov sklep, s katerim mu bo določila višino dodatka in čas, za katerega mu pripada. Tožena stranka je nato izdala sklep, s katerim je tožniku dejansko odmerila in izplačala dodatek za nadpovprečno obremenjenost iz delovnega razmerja. Uspeh tožnika po vloženi tožbi je bil najmanj 62 % (50 % po temelju, ostalo pa po višini), zaradi česar bi bil upravičen do povračila stroškov oziroma bi vsaka stranka morala nositi svoje stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik jih le pavšalno in neobrazloženo zatrjuje), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz vsebine tožnikove pritožbe izhaja, da smiselno uveljavlja zmotno uporabo 1. odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnik je tožbo umaknil, ko je tožena stranka izpolnila manjši oziroma neznatni del tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, upoštevaje člen 154/2 ZPP (tožena stranka pravdnih stroškov ni priglasila). Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je tožena stranka po vložitvi tožbe izpolnila le neznatni del tožnikovega tožbenega zahtevka. Tožnik je namreč s tožbo prvotno zahteval izplačilo dodatka za povečan obseg dela v višini 75 % vsakomesečne osnovne bruto plače za obdobje januar 2008 – junij 2008 in plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic v višini 500,00 EUR, tožena stranka pa mu je izplačala dodatek v višini od 2,26 % do 11,11 %. Tožnik je v nadaljevanju še vedno vztrajal pri izplačilu preostalega vtoževanega dodatka do 75 % vsakomesečne osnovne plače, prav tako je še vedno vztrajal pri izplačilu odškodnine v višini 500,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je z ozirom na zgoraj navedeno tožnik v tem individualnem delovnem sporu uspel le z neznatnim delom tožbenega zahtevka, zaradi česar sam krije svoje stroške postopka (člen 154/2 ZPP).

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odstopilo od sodne prakse, ki naj bi bila razvidna iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 976/2010 z dne 17. 1. 2011. V citiranem sklepu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožbo umaknil potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, v predmetnem individualnem delovnem sporu pa je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka izpolnila le neznatni del tožnikovega tožbenega zahtevka, zaradi česar je v tem delu tožbo umaknil, medtem, ko je v preostalem s tožbenim zahtevkom vztrajal. Do umika preostalega dela tožbe torej ni prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, temveč iz drugih razlogov (ker je bil tožnik seznanjen s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 907/2010 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 13/2009). Posledica tako različnih ugotovitev o potrebnosti tožbe je tudi različna odločitev o povrnitvi stroškov postopka.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP pravilno odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Tožnik je tožbo umaknil šele potem, ko je tožena stranka izpolnila le neznatni del tožbenega zahtevka, umik preostalega dela tožbe pa ni bil posledica dejstva, da je ta del zahtevka tožena stranka izpolnila.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških strank ni odločalo, ker jih nista priglasili.