Jedro

Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje o primernosti izvršilnega naslova, saj je dolžnikova obveznost, ki izhaja iz dednega dogovora, določljivo opredeljena v skladu z 21. členom ZIZ in pritožnik nima prav, da izvršilni naslov zato, ker sklep od dedovanju ne vsebuje višine denarnih sredstev, ki so se nahajala na računih pri bankah v Kanadi, ni primeren. Odločilno je, da dolžnikova obveznost izhaja iz zapisa v dednem dogovoru, da mora dolžnik iz denarnih sredstev, ki se nahajajo na bančnih računih pokojnika pri bankah v Kanadi, po plačilu vseh volil, davkov in pristojbin nakazati na upnikov račun preostalih znesek razlike deponiranih denarnih sredstev. Dolžnikova obveznost je torej določljivo opredeljena že v samem izvršilnem naslovu, saj je mogoče ugotoviti, kaj mora dati dolžnik.

Izrek

I. Pritožba se v zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v osmih dneh od vročitve tega sklepa povrniti upniku njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sklep o izvršbi I 124/2020 z dne 16. 12. 2020 spremenilo v II. točki izreka tako, da je znesek 17.877,84 EUR nadomestilo z zneskom 28.233,88 CAD; in se sedaj prvi del II. točke izreka sklepa o izvršbi glasi: "Po izteku roka iz I. točke izreka se na podlagi izvršilnega naslova - Sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru I D 1851/2012 z dne 10. 7. 2014, dovoli izvršba zoper v uvodu navedenega dolžnika zaradi izterjave: - zneska 28.233,88 CAD, - stroškov tega izvršilnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku 8-dnevnega roka od vročitve tega sklepa dolžniku do plačila." (I. točka izreka). V presežku pa je dolžnikov ugovor zavrnilo (II. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti upniku 1.240,13 EUR nadaljnjih stroškov izvršnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in odločilo, da dolžnik sam trpi svoje stroške ugovornega postopka (IV. točka izreka).

2.Dolžnik vlaga zoper citirani sklep pravočasno pritožbo po pooblaščeni odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), s katero izpodbija sklep v celoti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi, upniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da se v sklepu o dedovanju v zapuščini ne nahajajo denarna sredstva, ki so se nahajala na bančnem računu v Kanadi in sklep o dedovanju ne more biti izvršilni naslov. Z njim je bil le določen dedič in zapuščina, ki obsega denarna sredstva v Sloveniji, zato bi moral upnik kot izvršilni naslov navesti tudi sklenjen dedni dogovor. Upnikov izvršilni naslov je pomanjkljiv, ker sklep o dedovanju ni vseboval višine denarnih sredstev, ki so se nahajala na bančnem računu v Kanadi. V zvezi s tem se sklicuje na sklepa I Ip 855/2017 in I Ip 525/2020. Tudi sicer bi moral upnik v vsakem primeru terjatev uveljavljati v pravdnem postopku, saj je sklep o dedovanju po svoji naravi ugotovitvena odločba in sam zase ne more biti podlaga za izvršbo, sklenjen dedni dogovor pa ni sodna poravnava. V zvezi s tem se sklicuje na sklepa II Cp 565/2018 in I Ip 405/2022. Stališče Višjega sodišča v Celju v razveljavitvenem sklepu (I Ip 412/2020 z dne 12. 11. 2020) je v nasprotju s sodno prakso, dolžnika se ne obravnava enakopravno in ne drži, da lahko zavrnitev upnikovega predloga za izvršbo poseže v upnikovo pravico do sodnega varstva, saj ima upnik možnost pravdnega postopka. Do slednjega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tudi sicer izvršitev v III. točki dednega sporazuma ni izvršljiva, ker terjatev ni določena. Sklenjen dedni dogovor zato ne more predstavljati izvršilnega naslova, ker ni izvršljiv, saj začetna višina denarnih sredstev v Kanadi v dednem dogovoru ni določena ali določljiva. Sklicuje se na načelo enakopravne obravnave strank, učinkovitega pravnega varstva in predvidljivosti ter na sklep I Ip 314/2021. Upnik pa lahko neprimernost izvršilnega naslova sanira v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša začetno stanje 570.544,53 EUR, čeprav to iz izvršilnega naslova ne izhaja in je ravnanje sodišče prve stopnje, ko je odločalo o višini še odprte upnikove terjatve do dolžnika, v nasprotju z načelom formalne legalitete (17. člen ZIZ). Sklicuje se na sklep III Cp 1350/2004.

Glede zapadlosti terjatve uveljavlja, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na zapadlost terjatve (19. člen ZIZ), dolžnik je to med ugovornim postopkom izrecno izpostavil in opozoril na zrahljano načelo prekluzije v izvršilnem postopku. Opozarja na 565. (pravilno 56.) člen ZIZ in se sklicuje na sklep I Ip 234/2020. Dolžnik je v pravočasnem ugovoru navajal, da terjatev ni izvršljiva, upnik pa je v odgovoru na ugovor navedel, da je dedni sporazum pravnomočen in izvršljiv, čeprav datuma izvršljivosti ni navedel. Dodaja, da sta se upnik in dolžnik sicer strinjala, da prevodi listin niso potrebni, vendar pa sodišče prve stopnje glede opustitev prevoda kljub 226. členu ZPP svoje odločitve ni strokovno obrazložilo, saj ni navedlo nobene prakse, na katero se je sklicevalo. V zvezi s tem se sklicuje na sklep III Ips 76/2016.

Navaja še, da upniku ne dolguje ničesar več in je terjatev upniku v celoti poravnal oziroma preplačal. Dolžnik je kot izvršitelj oporoke (stalno prebivališče ima v Kanadi) v skladu z dednim dogovorom upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je upnik tudi priznal, v znesku 30.600,00 CAD, kar so le materialni stroški in nagrada za izvršitelja oporoke v tem znesku ni predvidena. V skladu s kanadskimi predpisi (oporoka je bila v celoti izvršena v Kanadi) pa ima izvršitelj oporoke tudi pravico do nagrade v višini 5 % od vrednosti zapuščine, to je od vrednosti denarnih sredstev, kar znaša 28.247,00 CAD. Sodišče prve stopnje bi morala upoštevati kanadske predpise (20. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku), sicer pa iz upnikovega dopisa z dne 3. 2. 2020 izhaja, da je dolžniku že priznal nagrado kot izvršitelju oporoke v višini 15.000,00 EUR, zato bi bilo mogoče ta znesek pobotati (sklicuje se na sklep II Ip 1005/2018). Upnik dolžniku te stroške priznava, kot je razvidno iz upnikovih ugovornih navedb na 4. strani ugovora. Tudi po drugem odstavku 97. člena Zakona o dedovanju ima izvršitelj oporoke pravico do povračila stroškov in nagrade za svoj trud. Dolžnik je tudi poravnal pogrebne stroške in upnik ni prerekal njihove višine, ampak je navajal, da naj bi bili enkrat že uveljavljani, kar ne drži. Upnik je v odgovoru na ugovor izhajal iz izhodiščne vrednosti 593.889,79 CAD, ki je bila napačna. Dolžnik je izrecno zatrdil, da se stroški odvetnika v Kanadi znašali 16.566,00 CAD, stroški davkov in ostalih pristojbin 4.820,75 CAD in 778,72 CAD in upnik je priznal stroške (potrebni davki, pristojbine) v višini 21.244,19 CAD, čeprav je sama vsota, ki jo navaja, višja (pravilno 28.596,83 CAD), česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in priznalo, ampak je kot strošek priznalo le zneska 4.820,75 CAD in 778,72 CAD ter je navedlo, da je bilo šele na koncu postopka ugotovljeno, da dolžnik ni plačal davka v višini 7.360,00 CAD oziroma da bi naj bil vrnjen, kar ne drži, saj že upnik v svojih navedbah ni upošteval zneska 7.360,00 CAD. Ni obrazložilo, zakaj ni priznalo stroškov v višini 16.566,08 CAD, ki jih je upnik dejansko priznal dolžniku (3. stran odgovora na ugovor). Upnik je priznal dolžnikova nakazila v skupnem znesku 321.111,18 CAD (250.000,00 CAD, 44.836,13 CAD in 26.257,05 CAD), s čimer je dolžnik v celoti poravnal svojo obveznost, upoštevaje nastale stroške, dajatve, pristojbine in volila. Sodišče prve stopnje bi tako moralo od začetnega stanja, kot ga je ugotovilo (570.793,00 CAD), odšteti stroške v znesku 21.244,19 CAD, volila v znesku 185.000,00 CAD in dolžnikove stroške kot izvršitelja oporoke v znesku 30.600,00 CAD, stroške v znesku 778,72 CAD in plačanih 321.111,18 EUR, torej ostane za plačilo še 12.058,91 CAD, kar pa je nagrada, ki jo je upnik že priznal pred izvršilnim postopkom.

Uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in po 3., 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Sodišče prve stopnje je stranki neenakopravno obravnavalo. Sodišče prve stopnje je prevzelo vlogo pravdnega sodišča, s čimer je kršilo načelo zakonitega sodnika in pravičnega sojenja.

3. Pritožba je bila v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, vročena upniku, ki je nanjo odgovoril po pooblaščeni odvetnici. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe naložitev dolžniku povrnitev upnikovih stroškov odgovora na pritožbo. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in pritrjuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Dodaja, da si je dolžnik neutemeljeno zadržal 5 % od denarnega dobroimetja pri bankah v Kanadi, kar po njegovih navedbah predstavlja nagrado v znesku 28.247,00 CAD, da katere naj bi bil upravičen po kanadskih predpisih. Kanadski predpisi niso uporabni za obravnavani postopek, sicer določajo, da se nagrada obračuna do 5 %. Ne drži, da je upnik v dopisu z dne 3. 2. 2020 priznal še dodatno nagrado v višini 15.000,00 CAD. Izhodiščna vrednost, iz katere izhaja dolžnik, pa je napačna.

4. Pritožba ni utemeljena.

15. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. Po drugem odstavku 53. člena ZIZ mora biti ugovor obrazložen in mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Razlogi za ugovor so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ.

6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, ki niso pritožbeno izpodbijani, izhaja:

2.- v obravnavani zadevi je bil sklep o izvršbi z dne 16. 12. 2020 izdan na podlagi izvršilnega naslova - Sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru I D 1851/2012 z dne 10. 7. 2014 (v nadaljevanju sklep o dedovanju); izvršba je bila dovoljena po izteku roka 8 dni za prostovoljno izpolnitev (od prejema sklepa o izvršbi) - ta rok je bil namreč dolžniku določen s sklepom o izvršbi (I. točka izreka);

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

- sklep o dedovanju vsebuje dedni dogovor, s katerim sta se upnik kot dedič in dolžnik kot izvršitelj oporoke med drugim dogovorila, da mora dolžnik iz denarnih sredstev, ki se nahajajo na bančnih računih po pokojnem A. A. (v nadaljevanju pokojnik) v Kanadi (in sicer Bank of Montreal in TD Canada Trust) izvršiti oporoko po pokojniku in pokojni B. B. (v nadaljevanju pokojnica) tako, da izplača volilojemnikom po pokojniku in pokojnici volila v določenem znesku (skupno 185.000,00 CAD) in poravna vse odmerjene davke in pristojbine, ki so povezani z zapuščino denarnih sredstev v Kanadi, upnik pa dolžniku prizna njegove stroške v višini 30.600,00 CAD, tako da mora dolžnik po plačilu vseh volil, davkov in pristojbin nakazati na upnikov račun preostalih znesek razlike deponiranih denarnih sredstev na računih pokojnika pri bankah v Kanadi;

- začetno stanje denarnega dobroimetja pokojnika pri bankah v Kanadi, s katerim je razpolagal dolžnik kot izvršitelj oporoke, je bilo 570.544,53 EUR; in sicer je bilo začetno stanje denarnih sredstev pri Bank of Montreal 570.793,00 CAD (pokojnik je imel dva računa - na enem so bila denarna sredstva v višini 544.314,00 CAD in na drugem 26.479,00 CAD, kar med strankama ni bilo sporno), dolžnik pa je moral poskrbeti za vračilo preplačila pokojnine v skupni višini 11.596,42 CAD, tako da je bil začetno stanje denarnih sredstev pri tej banki 559.196,58 CAD; začetno stanje denarnih sredstev pri TD Canada Trust pa je bilo 11.347,95 EUR;

- med strankama ni bilo sporno, da je dolžnik plačal volila v skupni višini 185.000,00 CAD in obdržal svoje stroške kot izvršitelj oporoke v znesku 30.600,00 CAD ter upniku nakazal zneske v skupni višini 321.111,18 CAD (250.000,00 CAD, 44.836,13 CAD in 26.275,05 CAD);

- dolžnik je moral plačati še davke in pristojbine v znesku 4.820,75 CAD in 778,72 CAD za izpolnjevanje davčnih obrazcev, plačanih agentu, čemur upnik na naroku ni nasprotoval;

3- preostanek denarnih sredstev po odbitju volil, davkov in pristojbin, dolžnikovega stroška kot izvršitelja oporoke in zneska, ki ga je dolžnik že plačal upniku, znaša 28.233,88 CAD.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo (sklicevalo se na razloge pritožbenega sodišča v Celju v razveljavitvenem sklepu I Ip 412/2020 z dne 12. 11. 2020), da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova - sklepa o dedovanju, v katerem je vsebovan dedni dogovor, s katerim se je dolžnik strinjal. Dedni dogovor, sklenjen pred zapuščinskim sodiščem in povzet v sklepu o dedovanju, ima namreč značaj sodne poravnave, izvršljiva sodna poravnava pa je izvršilni naslov na podlagi 1. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ. Na tak izvršilni naslov je sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano in se ne more spuščati v pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Na izvršilni naslov je vezano, vse dokler ni izvršilni naslov z ustreznimi pravnimi sredstvi spremenjen, odpravljen ali razveljavljen.

8. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje o primernosti izvršilnega naslova, saj je dolžnikova obveznost, ki izhaja iz dednega dogovora, določljivo opredeljena v skladu z 21. členom ZIZ in pritožnik nima prav, da izvršilni naslov zato, ker sklep od dedovanju ne vsebuje višine denarnih sredstev, ki so se nahajala na računih pri bankah v Kanadi, ni primeren. Odločilno je, da dolžnikova obveznost izhaja iz zapisa v dednem dogovoru, da mora dolžnik iz denarnih sredstev, ki se nahajajo na bančnih računih pokojnika pri bankah v Kanadi, po plačilu vseh volil, davkov in pristojbin nakazati na upnikov račun preostalih znesek razlike deponiranih denarnih sredstev. Dolžnikova obveznost je torej določljivo opredeljena že v samem izvršilnem naslovu, saj je mogoče ugotoviti, kaj mora dati dolžnik. Podani so vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče objektivno določiti upnikovo terjatev. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 525/2020 in I Ip 314/2021 ter sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 855/2017, I Ip 405/2022, II Cp 565/2018 in III Cp 1350/2024, saj z obravnavano zadevo niso primerljivi, ker gre za drugačno dejansko in pravno stanje. Posledično tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, neenakopravni obravnavani strank, neučinkovitem pravnem varstvu, nepredvidljivosti in ravnanju v nasprotju z načelom formalne legalitete, načelom zakonitega sodnika in pravičnega sojenja. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo začetno stanje denarnih sredstev na računih pokojnika pri bankah v Kanadi.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je odsotnost izpolnitvenega roka v izvršilnem naslovu saniralo v I. točki izreka sklepa o izvršbi tako, da je določilo rok za prostovoljno plačilo in je po neuspešnem izteku tega roka postala upnikova terjatev izvršljiva, kar je v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZIZ. S tem pa je tudi implicitno zaključilo, da je upnikova denarna terjatev zapadla. Ta zaključek sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilen. Po drugem odstavku 20. člena ZIZ se zapadlost terjatve dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Iz dednega dogovora, ki ga je predložil upnik k predlogu za izvršbo, je zapadlost terjatve razvidna. Dolžnik se je namreč zavezal po plačilu vseh volil, davkov in pristojbin nakazati preostali znesek razlike denarnih sredstev upniku. Da je dolžnik navedeno plačal že pred vložitvijo predloga za izvršbo, pa med strankama niti ni bilo sporno. Pritožbene navedbe v zvezi zapadlostjo terjatve in sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 234/2020 zato niso utemeljeni.

10. Dolžnik v pritožbi ponavlja ugovorne trditve, da upniku ne dolguje ničesar več, ker naj bi mu terjatev v celoti poravnal oziroma celo preplačal. Ponovno navaja, da ima kot izvršitelj oporoke poleg povrnitve stroškov v znesku 30.600,00 CAD pravico do nagrade v višini 5 % vrednosti zapuščin, da mu je upnik že priznal nagrado kot izvršitelju oporoke v višini 15.000,00 CAD, da je poravnal tudi pogrebne stroške in da je upnik dejansko že priznal stroške odvetnika v Kanadi v znesku 16.566,00 CAD, sodišče prve stopnje pa stroškov kanadskega odvetnika ni upoštevalo in priznalo ter svoje odločitve v tem delu ni obrazložilo. Že sodišče prve stopnje je dolžniku pravilno pojasnilo, da glede na izvršilni naslov dolžnik nima podlage, da bi obdržal preostanek denarnih sredstev v znesku 28.233,88 CAD iz naslova pogrebnih stroškov, stroškov kanadskega odvetnika in nagrade kot izvršitelju oporoke po kanadskih predpisih. Iz izvršilnega naslova tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako jasno izhaja, da se je dolžnik zavezal po plačilu vseh volil (185.000,00 CAD), davkov in pristojbin (4.820,75 CAD in 778,72 CAD) ter dogovorjenih stroškov izvršitelja oporoke (30.600,00 CAD) preostali znesek razlike od deponiranih sredstev (570.544,53 EUR) na računih pokojnika pri bankah v Kanadi nakazati na upnikov račun. Jasno je torej določeno, kaj je treba odšteti od začetnega stanja pri bankah v Kanadi, stroški kanadskega odvetnika, dodatna dolžnikova nagrada in pogrebni stroških pa v izvršilnem naslovu niso določeni. Prav tako ne drži, da je upnik dolžniku že priznal nagrado kot izvršitelju oporoke v višini 15.000,00 CAD in stroške kanadskega odvetnika v znesku 16.566,00 CAD, saj je upnik na naroku 27. 5. 2024 izrecno navedel, da je od začetnega stanja na računih pri bankah v Kanadi utemeljeno odbijati zgolj pristojbine in davščine, ne pa tudi morebitnih pogrebnih stroškov, prav tako se od začetnega stanja ne odbija strošek kanadskega odvetnika, saj je že zajet v stroških dolžnika kot izvršitelja oporoke. Ker so bili ti stroški (pogrebni stroški, nagrada za delo izvršitelja oporoke, stroški kanadskega odvetnika), ki jih je dolžnik uveljavljal v pobot in za katere ni predložil izvršilnega naslova, med strankama sporni, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pobot v tem primeru ni mogoč. V izvršilnem postopku je namreč dopustno uveljavljati le materialnopravni pobot po določbah Obligacijskega zakonika.

11. Glede na obrazloženo niso utemeljene (sicer zgolj splošne, neobrazložene in nekonkretizirane) pritožbene navedbe o kršitvah določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in po 3., 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, o kršitvah ustavnih pravic iz 14., 22. in 23. člena URS ter o kršitvi 6. člena EKČP. V zvezi s pritožbenim očitkom glede opustitve prevoda listin (dolžnik uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni strokovno obrazložilo svoje odločitve o opustitvi prevoda listin, ker ni navedlo sodne prakse, na katero se je sklicevalo) pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da situacija v sklepu Vrhovnega sodišča RS III Ips 76/2016, na katerega se sklicuje dolžnik, z obravnavano ni primerljiva, saj sta se v obravnavani zadevi dolžnik in upnik strinjala, da prevodi listin niso potrebni, kar v pritožbi izrecno priznava tudi dolžnik, dolžnik pa sami vsebini listin, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni nasprotoval. Zgolj opustitev navedbe sodne prakse pa ne predstavlja nobene od kršitev niti po prvem niti po drugem odstavku 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je zato dolžnikov ugovor (razen v delu, ko je zaradi načela stroge formalne legalitete dolžnikovemu ugovoru ugodilo in znesek 17.877,84 EUR nadomestilo z zneskom 28.233,88 CAD) pravilno zavrnilo kot neutemeljen (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

13. Dolžnik, stroškovne odločitve, vsebovane v III. in IV. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, ne izpodbija konkretizirano, pritožbo veže le na uspeh s pritožbo glede glavne stvari (o ugovoru). Ker s pritožbo o glavni stvari ni uspel, je neutemeljena tudi njegove pritožba zoper stroškovni del izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

14. Glede na neutemeljenost pritožbenih navedb, pri čemer pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15.Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 38. člena ZIZ), mora pa povrniti upniku, ki je odgovoril na pritožbo, njegove potrebne stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ti stroški predstavljajo znesek 373,32 EUR; pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (17.877,84 EUR) in vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT). Priznalo je: 500 (od priglašenih 625) točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 31/7 OT v zvezi s tar. št. 19 OT), 10 točk za pavšalni znesek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV v znesku 67,32 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Odmerjene stroške mora dolžnik plačati upniku v roku osem dni, ki začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (313. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1. Po prvem odstavku 55. člena ZIZ je mogoče ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa: 1. če sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, zanj ni bilo pristojno; 2. če listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina; 3. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva; 4. če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena; 5. če je poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavjena ali izrečena za nično; 6. če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi; 7. če je izvršba dovoljena na stvari, denarno terjatev ali na druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe, oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena; 8. če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave; 9. če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel; 10. če je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo; 11. če je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu; 12. če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika.

2. Iz spisa je razvidno, da je bil sklep o izvršbi izdan zaradi zaradi izterjave upnikove denarne terjatve v znesku 17. 877,84 EUR in stroškov tega izvršnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. 570.544,53 CAD - 185.000,00 CAD - 30.600,00 CAD - 321.111,18 CAD - 4.820,75 CAD - 778,72 CAD = 28.233,88 CAD.

4. Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1984/93.

5. Po prvem odstavku 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta in čas izpolnitve obveznosti.

6. Dolžnik ta pritožbeni očitek utemeljuje z navedbami, da ne drži, da lahko zavrnitev predloga za izvršbo poseže v upnikovo pravico do sodnega varstva, ker ima upnik možnost pravdnega postopka. Da lahko zavrnitev predloga za izvršbo poseže v upnikovo pravico do sodnega varstva je opozorilo pritožbeno sodišče v 7. točki obrazložitve razveljavitvenega sklepa I Ip 412/2020.

7. Po drugem odstavku 21. člena ZIZ sodišče v sklepu o izvršbi določi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, če je izvršilni naslov odločba, v kateri ta rok ni določen.

8. Dolžnik se v zvezi s tem sklicuje na upnikov dopis z dne 3. 2. 2020, poslanega dolžniku po upnikovi pooblaščenki že pred vložitvijo predloga z izvršbo in iz katerega je sicer razvidno, da je upnik z namenom čimprejšnjega zaključka zadeve predlagal, naj mu dolžnik nakaže 13.000,00 CAD in potem upnik do njega nima več nobenih terjatev ter naj ima preostanek približno 15.000,00 CAD za nagrado, kar pa ne pomeni, da je upnik s tem dolžniku priznal dodatno nagrado, ki jo je slednji uveljavljal v ugovornem postopku.

9. Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1005/2018, na katerega se sklicuje tudi dolžnik v pritožbi.

10. Sodišče prve stopnje je sicer v celoti sledilo dolžnikovi navedbam o začetnem stanju denarnih sredstev.

11. Upnik namreč tega zneska ni bil upravičen pretvoriti v evrski protivrednost, saj so bila denarna sredstva pokojnika, ki jih je v Kanadi urejal dolžnik, v CAD, kar pomeni, da je tudi sporen znesek, ki predstavlja preostanek teh sredstev, v CAD in ne v EUR.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 17, 17/2, 21, 21/1, 21/2, 55, 55/1, 58, 58/4 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 365, 365-2 366

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.