Jedro

Škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, ker pa so oškodovanci, ki jih je sodišče napotilo na pravdo, že imeli pravnomočen izvršilni naslov, sodišče s tem, ko je obsojenki v odločbi o pogojni obsodbi določilo tudi nadaljnji pogoj, da mora oškodovancem povrniti škodo, ni kršilo zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obsojeno T. M. spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let ter nadaljnji pogoj, da v roku enega leta in šestih mesecev plača oškodovancem: družbi D. d.o.o. znesek 16.244,00 EUR, T. N. s.p. znesek 4.670,21 EUR, družbi T. d.o.o. znesek 1.894,32 EUR, A. T. s.p. znesek 3.054,00 EUR in družbi I. d.o.o. znesek 9.600,00 EUR. Oškodovancema družbi T. d.o.o. in A. T. s.p. je priznalo njuna premoženjskopravna zahtevka prvemu v višini 1.894,32 EUR, drugemu pa v višini 3.054,00 EUR, s preostalima deloma premoženjskopravnih zahtevkov pa je oškodovanca na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Oškodovance družbo D. d.o.o., T. N. s.p. in družbo I. d.o.o. je na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom odločilo, da se pritožba zagovornice obsojenke odvetnice B. R. zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje ter da se obsojenko oprosti plačila sodne takse; pritožbo obsojenkinega zagovornika odvetnika A. P. pa je zavrglo kot nedovoljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenko oprosti obtožbe. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih zagovornica uveljavlja, niso podane, uveljavlja pa tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Zagovornica se je o odgovoru državne tožilke pisno izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornica v zahtevi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V pritožbi je uveljavljala le, da je citirana bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, ker obstaja nasprotje v izreku prvostopenjske sodbe v obsodilnem delu. Izrek je sam s seboj v nasprotju, v nasprotju pa je tudi z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe. Navaja, da sodišče druge stopnje nasprotja, na katerega je opozorila v pritožbi, ni odpravilo in ponavlja stališče iz pritožbe.

8. Izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj, če si nasprotujejo posamezne odločbe v izreku sodbe. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe pa je podano, če se nanaša na odločilno dejstvo. Zagovornici je že sodišče druge stopnje v sodbi v točki 4 sodbe pojasnilo, da zatrjevanih nasprotij v sodbi ni. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da oškodovanec ne more v dveh različnih postopkih, torej v civilnem in kazenskem zahtevati povrnitve škode. Ker so oškodovanci, ki jih je sodišče napotilo na pravdo, že imeli pravnomočen izvršilni naslov, saj je bilo o njihovih zahtevkih v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine že pravnomočno odločeno, sodišče ni moglo odločiti v kazenskem postopku o njihovem premoženjskopravnem zahtevku, ampak je oškodovance napotilo na pravdo. Škoda, ki je nastala oškodovancem zaradi ravnanja obsojenke, je zajeta v opisih dejanj v pravnomočni sodbi. Gre za škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, kar je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo. Ker je podan izvršilni naslov za povrnitev škode na podlagi določb civilnega prava (tudi v kazenskem postopku sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku na podlagi določb civilnega materialnega prava), sodišče ni kršilo procesnega zakona in ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ker je obsojenki v odločbi o pogojni obsodbi določilo tudi nadaljnji pogoj, da mora oškodovancem, ki jih je sodišče s kazensko sodbo napotilo s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo, povrniti škodo. Takšna odločba je, kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, zakonita in zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj ni nasprotja v sodbenem izreku. Tudi razlogi sodbe niso v nasprotju z izrekom sodbe. Obe sodišči sta v obrazložitvi sodb pojasnili odločitev o posebnem pogoju v odločbi o kazenski sankciji in utemeljili odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Z navedbo, da višje sodišče ne izkaže, da bi imeli navedeni oškodovanci pravnomočen in izvršljiv naslov za plačilo navedenih zneskov, zagovornica ne more uspeti. Izraža le nestrinjanje z odločitvijo in tudi ne pojasni kršitve zakona.

9. Navedb zagovornice, da obstaja v sodbi nasprotje in da je podana kršitev kazenskega zakona (zagovornica kršitve ne opredeli), ker je dejanje v obsodilnem delu sodbe opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje, sodišče pa je izreklo tudi zavrnilno sodbo, za nadaljevano kaznivo dejanje pa ni mogoče izreči dveh različnih vrst sodb hkrati, Vrhovno sodišče ni preizkušalo, saj te kršitve zagovornica ni uveljavljala v pritožbi. Trditve, da je sodišče kršilo 383. člen ZKP, ker navedenega ni preizkusilo po uradni dolžnosti, pa Vrhovno sodišče tudi ni moglo preizkusiti, saj zagovornica le navaja kršitev, ne pojasni pa, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Ker zagovornica zatrjuje kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, bi morala utemeljiti vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe, česar pa ni storila.

10. Zagovornica v zahtevi večkrat navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter da je tudi višje sodišče, ker je pritrdilo sodišču prve stopnje storilo isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbami, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o presoji dokazov, da obstaja protispisnost, pri čemer drugače presoja dokaze kot sodišče, da je sodišče prve stopnje sprejelo zaključke v nasprotju z dokumentacijo in izpovedbami zaslišanih prič, da so oškodovanci vedeli za težave podjetja R. d.o.o. in da je zato tudi protispisen zaključek o obstoju znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Zagovornica bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni uveljavljala s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato upoštevaje določbo petega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka v sodbi sodišča prve stopnje. Uveljavljati pa tudi ne more, da je sodišče druge stopnje, ker je pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje, storilo enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka le takrat, kadar pritrdi sodbi sodišča prve stopnje, v kateri ni razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma ne zavzame stališča glede obstoja bistvenih elementov kaznivega dejanja v zvezi z uveljavljeno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, to je pomanjkljivostjo, ki jo uveljavlja pritožnik o sodbi sodišča prve stopnje. Zagovornica se, ker ni uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v zahtevi za varstvo zakonitosti na te kršitve niti ne sme sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

11. Zagovornica trdi, da mora sodišče druge stopnje opraviti uradni preizkus izpodbijane sodbe in da bi moralo preveriti po uradni dolžnosti, ali je bil v škodo obsojenke prekršen kazenski zakon. V zahtevi večkrat očita drugostopenjskemu sodišču, da je kršilo določbo 383. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker po oceni zagovornice sodišče druge stopnje ni presojalo v pritožbi uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma je na pritožbene navedbe odgovorilo le pavšalno.

12. Kot je bilo že poudarjeno, mora vložnik zahteve izčrpati pravno sredstvo, torej mora že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljati kršitve zakona, da jih lahko uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, oziroma se lahko uspešno nanje sklicuje. Vložnica zahteve kršitve kazenskega zakona v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala, zato ga tudi ne more uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

13. Navedbe, da je višje sodišče kršilo določbo 383. člena ZKP, ki sodišču druge stopnje nalaga, da preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija in da po uradni dolžnosti preizkusi citirane kršitve določb kazenskega postopka, v 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP, je mogoče razumeti kot uveljavljanje, da je višje sodišče kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP. Višje sodišče v primeru, če ne odgovori na vse pritožbene navedbe in jih ne presodi, ter ne navede kršitev zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, krši navedeno določbo ZKP. Tudi sodišče druge stopnje je z obrazloženo sodno odločbo dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje pa je drugačen oziroma nižji, kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevam standarda obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Sodišče tudi ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki pravno niso relevantne in so očitno neutemeljene (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 225/2006 in druge). Da sodišče druge stopnje ni ravnalo v skladu z uveljavljanim procesnim standardom pri obrazložitvi svoje odločitve, vložnica zahteve ne navaja. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kršitev po drugem odstavku 371. člena z zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Vpliva vložnica zahteve v obširnih navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti ne utemelji. Zato neutemeljeno zatrjuje relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledico kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP oziroma prvega odstavka 383. člena ZKP.

14. Z ostalimi navedbami v zahtevi, v katerih vložnica podaja lastno oceno zagovora obsojenke ter izvedenih dokazov, zatrjuje, da sodišče ni pravilno povzelo in ugotovilo verige plačil pri kompenzacijah oziroma denarnega toka, da je nepravilno ocenilo izpovedbe prič in listine, da je slepo sledilo izvedenki ekonomske stroke, da obsojenki ni dokazan direktni naklep in zato tudi ne enotni naklep kot eden od elementov konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, da je sodišče zanikalo temeljno poslovno logiko, da obsojenka ni ravnala z goljufivim namenom, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak zatrjuje, da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso ugotovljena. Z navedbami o kršitvah 3. in 17. člena ZKP vložnica tudi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vložnica zahteve bi morala že v postopku pred sodiščem druge stopnje v pritožbi uveljavljati kršitev navedenih členov, pri čemer bi morala tudi pojasniti katere določbe zakona o kazenskem postopku, ki konkretizirajo navedeni splošni določbi v uvodnem delu zakona, niso bile spoštovane oziroma so bile kršene, česar vložnica zahteve ni storila. Enako velja za zatrjevanje, da je bila kršena tudi določba 258. člena ZKP. Tudi te kršitve vložnica ni uveljavljala s pritožbo, zato se nanjo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more sklicevati.

15. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je sicer mogoče izpodbijati tudi odločbo o kazenski sankciji zaradi kršitve kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP) ali zaradi procesnih kršitev, ki pa jih mora vložnik zahteve prav tako uveljavljati že v postopku pred sodiščem druge stopnje v pritožbi, da bi bil lahko uspešen z vloženim izrednim pravnim sredstvom. Vložnica zahteve izraža le nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo, pri čemer kršitve zakona ne uveljavlja, ampak uveljavlja razlog po 374. členu ZKP, ki ga je mogoče uveljavljati le s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo.

16. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Iz enakih razlogov kot sodišči prve in druge stopnje je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.