Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba tako s p r e m e n i , da se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka S. d.d. je dolžna plačati tožniku I.J. odškodnino v znesku 7.511,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2003 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo ter se višji tožbeni zahtevek zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Tožena stranka mora tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 210,68 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje pa v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožniku plača tedaj 1.000.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30.12.2003 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Ugotovilo je, da zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utemeljen, saj do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prišlo, prisodilo mu je odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 500.000,00 SIT, v enaki višini za strah.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zoper zavrnilni del sodbe ugodi in sodbo tako spremeni, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oz. sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču ter priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da je prisojena odškodnina v velikem neskladju s primerljivimi in že pravnomočno dosojenimi odškodninami. Za posamične oblike negmotne škode je tožnik zahteval bistveno višjo odškodnino. Praksa naslovnega sodišča v zadnjem pol leta je, da se skrčitev zahtevka razlaga kot delni umik, ki zahteva soglasje tožene stranke. Tožnik je v pripravljalni vlogi izrecno navedel pravno podlago zmanjšanja zahtevka. Sodišče pove, da ob zmanjšanju zahtevka ni potrebe po postopanju, kot je predpisano za spremembo tožbe (3. odst. 184. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), toda to ne izključuje drugih postopkovnih pravil, ki urejajo kvantitativno zmanjšani zahtevek po sodnem varstvu in to lahko tožnik doseže z delnim umikom tožbe ali z delno odpovedjo zahtevku. Tako stališče je po mnenju pritožnika napačno. Razlika je v tem, da v primeru umika isti zahtevek lahko ponovno vloži. Gre pa tudi v obeh primerih za kvalitativno razpolaganje z zahtevkom in ne zgolj kvantitativno. V konkretnem primeru ni šlo za umik, tudi ne delni umik. Tožeča stranka je le zmanjšala višino zahtevka za posamične oblike negmotne škode, temelj je ostal nespremenjen. Razpolaganje z zahtevkom je bilo le kvantitativno. Na isti podlagi bi lahko tožnik še enkrat zahteval odškodnino, a to ker je o zahtevku odločeno v tem postopku, ne bo mogoče. Delni umik bi po mnenju pritožnika predstavljal le tako dejanje, ko bi šlo na primer za umik zahtevka iz naslova strahu. Razume se, da je v takem primeru moral pridobiti soglasje toženke. Procesna pravna teorija meni drugače (na primer prof. dr. Lojze Ude: Civilno procesno pravo, založba ULRS, Ljubljana 2002), pri zmanjšanju tožbenega zahtevka soglasje toženke k temu dejanju tožeče stranke v postopku ni potrebno. Nelogično je, da bi se opisani hipotetični delni umik pravno enako presojal kot zmanjšanje višine zahtevka ob nespremenjeni podlagi. Zmotno so uporabljene določbe ZPP, o tem naj se pritožbeno sodišče izreče, v odgovarjajočem delu naj zato spremeni odločitev sodbe in izrek glede stroškov. Sodišče presoja ugovor zastaranja. Navaja, da so bili tudi sicer pregledi v okviru preventivnih sistematskih pregledov delavcev tožene stranke opravljeni, zato ni razumeti, da tožnik sploh uveljavlja to škodo. Tudi temu stališču ne more pritožnik pritrditi. Ti sistematski preventivni pregledi delavcev so bili opravljeni prav zaradi preverjanja zdravstvenega stanja delavcev glede na izpostavljenost azbestnemu prahu. Čemu bi sicer vključevali rentgensko slikanje pljuč, zato tudi ti predstavljajo škodo iz naslova odkrivanja sprememb na pljučih, četudi jih preiskave niso odkrile in ti zaključki sodišča najverjetneje vplivajo na višino dosojene odškodnine. Ugotovljeno je, da so se pri tožniku zaradi izpostavljenosti azbestu pri toženi stranki razvili plaki parietalne plevre obojestransko. Izvedenka govori o številnih, resda tankih, a večinoma kalciniranih plakih, sodišče pa, da gre za male plake, ki so večinoma kalcinirani. Razlika se morda ne zdi bistvena, ustvarja pa navedba sodišča vtis majhnih sprememb. Gre pa za številne plake, ki so večinoma kalcinirani, potrjena je torej prisotnost plakov že nekaj let in njihovo napredovanje. Odškodnina, ki je prisojena zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v znesku 500.000,00 SIT je prenizka. Dejstvo je, da ti plaki napredujejo in sčasoma bodo pri tožniku povzročili ventilatorno insuficienco restriktivnega tipa, sicer verjetno lažje stopnje, ki bo že ovira za dihanje in tožeča stranka vtožuje bodočo škodo. Izvedenka res dodaja, da je bilo tveganje za razvoj hujše bolezni pljuč po dosedanjem vedenju sila majhno, a najnovejše raziskave kažejo, da je verjetnost dvakrat višja, kot če ne bi imel plakov. Sodišče le povzema ugotovitve o sila majhnem tveganju, a gre za netočno povzemanje. Razlogi sodbe nasprotujejo vsebini izvedenskega mnenja. Znanost prihaja do novih spoznanj in višina odškodnine v konkretnem primeru teh spoznanj ne odraža. Tako sodišče tudi podceni neprijetnost in škodljivost pregledov. Tožnik pove, da se hitreje upeha. Ne glede na vzrok zgodnejši zadihanosti, je zaradi nje spirometrija za tožnika napornejši pregled, kot za nekoga, ki teh težav nima. Izvedenka sicer pravi, da prejeta doza ionizirajočega sevanja, kot so rentgenske in CT preiskave, še ni potencialno nevarna, jasno pa je, da se bo ta doza zaradi rednih kontrol povečala. To bi moralo sodišče upoštevati. Kašelj ostaja neobrazložen, pravi izvedenka, a naslovno sodišče iz obsežne prakse ve, da je kašelj kot posledica plevralnih plakov, sporen tudi med izvedenci in ni prav, da tožnik ostane brez odškodnine zaradi nesoglasij med izvedenci. Kakšna je zakonska domneva glede škod zaradi nevarne stvari je znano, pritožbeno sodišče naj še enkrat presodi odločitev sodišča na prvi stopnji, ki zadeva to škodo pri tožniku. Prenizka je tudi odškodnina za strah. Dosojena je odškodnina 500.000,00 SIT, tožnik pa je zahteval 2.000.000,00 SIT in odločitev odstopa od prisojenih odškodnin. Opozarja na določene pravdne zadeve, ki so se vodile pri istem sodišču ter navaja številke pravdnih zadev prvostopenjskega sodišča. Tam je bila prisojena višja odškodnina. Opozarja na dvakratno večje tveganje za razvoj mezotelioma, ki povzroči smrt v povprečno devetih mesecih, pri tožniku, kot pri ljudeh, ki nimajo azbestnih plakov. Osebno je mnogo ljudi, ki so že pokojni, poznal, saj izhajajo iz njegovega domačega okolja. Vzrok so bile azbestne bolezni. Sodišče še dodaja, da določenih navedb tožnika zaradi stroge določbe 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni moglo upoštevati, a ne pove, katere so te dejanske navedbe in je odločitev nejasna in se je ne da preizkusiti. Napačna je tudi odločitev glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so le-te omejene. Kašelj je najverjetneje posledica tožnikove azbestne bolezni. To ga moti pri vsakdanjih aktivnostih. To ga je motilo tudi pri zaslišanju na sodišču. Gre za poklicno obolenje. Mora se izogibati okoljem s fibrogenimi prahovi. Res ni več zaposlen, priporočilo velja ne glede na to. Pomeni torej omejitev gibanja v določenih okoljih. Ponovno opozarja na določene pravdne zadeve prvostopenjskega sodišča, med drugim pa tudi na pravdno zadevo P, pravnomočno zaključeno sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 60/2001 z dne 23.10.2001 z dosojeno odškodnino 6.800.000,00 SIT, potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 74/2002, odškodnine so bile višje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da pritožba ni utemeljena. Pravilno je rešeno vprašanje skrčitve zahtevka. Tožnik tudi ni izrecno navedel, na kaj se njegova skrčitev nanaša. Tudi preiskave, ki niso odkrile azbestni bolezni, se ne smejo upoštevati na škodo tožene stranke. Ugotovitve sodišča, ki izhajajo iz ugotovitev izvedenke, so pravilne in povzete korektno. Glede malignoma pljuč je tudi izvedenka zaključila, da je tveganje za razvoj take bolezni sila majhno. Izvedenka je jasno povedala, da glede sevanj pri pregledih tožnik ni prejel take doze, ki bi bila potencialno nevarna. Glede strahu je praksa podobna kot v tej zadevi. Vsak se mora izogibati zdravju škodljivemu okolju, zato navedbe, da se mora izogibati okolju s fibrogenim prahom, ne pomenijo kake posebne omejitve. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške sestave dogovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilna dejstva, te ugotovitve pa imajo glede ključnih okoliščin vso oporo v izvedenem dokaznem postopku, upoštevana je tako izpovedba tožnika, kot strokovne ugotovitve izvedenke. Pritožnik meni, da so sodbeni razlogi nejasni, a to ne drži, odločilna dejstva so ugotovljena in tudi dokazna ocena je celovita ter so ključne ugotovitve izvedenke korektno povzete. Pritožnik polemizira z razlogi glede pravočasnosti določenih trditev, a ne more uspeti že zato, ker ne pove, katerih trditev tožeče stranke v postopku sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa bi jih moralo, ker so pomembne za odločitev. Pri tožniku gre zaenkrat za začetno obliko bolezni, ta pa pomembno ne omejuje njegovih življenjskih sposobnosti. Rentgensko napredovanje bolezni je blago, plaki še ne povzročajo bolezenskih simptomov, najverjetneje bodo napredovali počasi in tudi tega ni mogoče z gotovostjo trditi. Tveganje, da se razvije katera od hujših oblik azbestne bolezni pa je sila majhno, res pa dvakrat višje, kot če plakov tožnik ne bi imel. Intenzivnejše preiskave pa bodo potrebne le, če se bo razvila kakšna hujša azbestna bolezen, kar pa torej ni gotovo. Fizičnih bolečin tudi nima tožnik, vendar pa je bil podvržen in bo v bodoče podvržen določenim preiskavam, kot kontrolnim pregledom. Vse opravljene in tudi bodoče preglede je sodišče upoštevalo in po oceni pritožbenega sodišča prisodilo primerno odškodnino v znesku tedaj 500.000,00 SIT zaradi telesnih bolečin oz. zaradi nevšečnosti, ki jih zaradi navedenega tožnik trpi oz. jim je podvržen, dejstvo, da je bil podvržen že v preteklosti sistematskim pregledom, pa ne more vplivati na višjo odškodnino, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj ne gre za negmotno škodo kot posledico bolezni. Povsem jasni so razlogi prvostopenjske sodbe, ki sledijo jasnim ugotovitvam izvedenke, glede zmanjšanjih življenjskih aktivnosti tožnika. Le-te niso dokazane, celo sam tožnik v pritožbi sam pove, da je najverjetneje kašelj posledica tožnikove bolezni, kar pa ne zadošča, saj mora trditve glede škode tožeča stranka (na kateri je dokazno breme) v postopku z gotovostjo dokazati (zadnji odstavek na strani 5 pritožbe). Opozarjanje tožnika na prakso sodišča v podobnih primerih ne more prepričati pritožbenega sodišča že zato, ker teh odločb pritožnik ni priložil, v informatizirani bazi sodnih odločb je sicer odločba Vrhovnega sodišča, ki jo pritožnik navaja, iz katere pa izhaja, da je tam šlo za drugo bolezen (plevropulmonalno azbestozo) in zato seveda višjo odškodnino (sodba in sklep opr. št. II Ips 74/2002). Sodišče je tudi sicer pri odmeri prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem izhajalo in moralo izhajati iz odškodnin, ki se za podobne škode priznavajo v sodni praksi. Sodišče druge stopnje je samo opravilo primerjavo in ugotovilo, da je odškodnina primerljiva z sicer prisojenimi odškodninami v primerljivih primerih (npr. odločba Višjega sodišča v K. opr. št. I Cp 1141/2004, kjer je bila prisojena odškodnina za to obliko negmotne škode 600.000,00 SIT, v podobni zadevi je bila prisojena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT sodba VSK opr. št. I Cp 103/2004 z dne 17.1.2006, enako v zadevi pod opr. št. I Cp 1177/2005 z dne 25.10.2006 in še v več primerljivih primerih). Je pa tudi iz gornjih razlogov prenizka odškodnina, prisojena za strah. Sodišče je sicer verjelo tožniku, da je podan strah zaradi visoke izpostavljenosti visokim koncentracijam azbestu v preteklosti in zato tudi strah pred razvojem drugih hujših oblik azbestnih bolezni, s tem povezanega trpljenja, ko v okolju, kjer živi, do teh primerov tudi prihaja. Le-te pa se niso pojavile, njihov morebitni razvoj je vprašljiv, ni podana gotovost, tudi ne velika verjetnost, seveda pa bo morebitni razvoj predstavljal tožnikovo dodatno škodo, ki jo bo lahko uveljavil. Glede na sedanje zdravstveno stanje in ugotovljeno doživljanje tožnika (strah) je prisojena odškodnina za strah, tudi glede na primerljive zadeve, prenizka, primerna odškodnina bi bila po presoji pritožbenega sodišča tedaj 1.300.000,00 SIT in ne 500.000,00 SIT oz. sedaj 5.424,80 EUR, pritožbeno sodišče je zato pritožbi tako ugodilo, da je odškodnino zvišalo za nadaljnjih 3.338,34 EUR (tedaj 800.000,00 SIT) in torej na skupno 7.511,27 EUR (prej 1.800.000 SIT). Tako določena odškodnina in tudi sicer celotna odškodnina je sedaj po mnenju pritožbenega sodišča ustrezna glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in umeščena v okvir prisojenih odškodnin v primerljivih primerih, upoštevan je tako objektivni kriterij in tudi subjektivni oškodovančev odnos do bolezni. Če bo pri tožniku prišlo do razvoja vzporednih oblik azbestnih bolezni, kot to opozarja pritožba, pa bo ta za tožnika nedvomno predstavljalo novo škodo. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (4. tč. 358. in 353. čl. ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni našlo.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču procesno kršitev, ko meni, da ni pravilno stališče, da je tožnik, ko je zahtevek "skrčil" dejansko umaknil tožbo za določen denarni znesek. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, res ne gre za spremembo tožbe, če je tožnik zahtevek zmanjšal, seveda pa je toženčeva privolitev potrebna, saj gre za delni umik tožbe, v takem primeru pa je treba presoditi, ali so za to izpolnjeni pogoji tudi iz 188. čl. ZPP. Ti niso izpolnjeni, ker je tožena stranka takemu delnemu umiku nasprotovala. Enako razlaga določbo 3. odst. 184. čl. ZPP tudi teorija (na primer dr. Dragica Vedam Lukič v komentarju ZPP, GV založba, Ljubljana, 2005-2006 - 2. knjiga, stran 203 in 204). Skrčitev pa, ker ni podana odpoved zahtevku, lahko, kot to razlaga tudi sodna praksa, "skrčitev" pomeni le umik dela tožbe. Da je zmanjšanje tožbenega zahtevka delni umik, pa opozarja tudi dr. Lojze Ude v delu, ki ga omenja pritožba (Procesna dejanja tožnika, 2. objektivna sprememba tožbe, a) opredelitev objektivne spremembe tožbe). Odločitev o glavni stvari in tudi ne posledično o stroških iz tega razloga ni napačna. Tudi delna sprememba sodbe ni narekovala posega v odločbo o stroških, saj tožnik ni uspel niti s polovico vtoževanega zneska. Delitev uspeha po "temelju in višini", pa glede na konkretni postopek ni na mestu, saj dodatni dokazni postopek zaradi vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bil potreben (npr. izvajanje drugih, dodatnih dokazov). Glede višine zahtevka in temelja so se izvedli praktično isti dokazi.

Glede na delni uspeh tožnika s pritožbo je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ki so odmerjeni glede na Odvetniško in Taksno tarifo na 210,68 EUR (300 točk povečano za 25 % za sestavo pritožbe, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV - vrednost točke znaša 0,459 EUR). Ta znesek je tožena stranka dolžna tožniku plačati v 15 dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje (165., 154. in 155. čl. ZPP).

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila pritožbene stroške. Vendar pa je pritožbeno sodišče odločilo, da trpi sama stroške odgovora na pritožbo, ker z navedbami v njej ni prispevala k odločitvi (1. odst. 155. čl. ZPP).