Jedro

Pravilno je obravnavati ob razdelitvi premoženja zakoncev zaradi razveze enotno. Vendar se delež posebnega premoženja na enem izmed njegovih delov ne more v polnem obsegu razširiti na celotno skupno premoženje. Zato je potrebno ustrezno znižati povečani delež zakonca na vsem premoženju, v katerega je prispeval svojo zasebno premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju v tej pravdni zadevi nekdanjih zakoncev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v Ljubljani, frizerska oprema in štirimetrski čoln gliser ter da je delež tožnice na tem premoženju 65 %, toženca pa 35 % ter da mora toženec plačati tožnici tolarsko vrednost 12.350 DEM z obrestmi od 14.12.1993 dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo, naj povrne tožnici 138.382,00 SIT pravdnih stroškov.

Na toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje le-to spremenilo glede višine deležev v razmerje 56 : 44 in v stroškovnem izreku, v ostalem pa jo je potrdilo. Sprejelo je vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in popolne glede na ponujene dokaze, le za njegovo materialnopravno odločitev je menilo, da je delno nepravilna, ker je napravilo logično oziroma računsko napako. Pravilno je namreč ugotovilo, da je prispevek strank, kar zadeve nepremičnino, polovičen in da predstavlja tožničino posebno premoženje 18 %, kar da skupaj 59 % (18 % + 41 %) njenega deleža in ne 58 % (18 % + 50 %) oziroma na celotnem premoženju razmerje 56 % : 44 %.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka iz razlogov po "členu 385. točka 1 in 3 ZPP" in predlaga, naj revizijsko sodišče v celoti razveljavi sodbi obeh stopenj. Ocenjuje sicer kot pravilno sodbo sodišča prve stopnje, kar zadeva stanovanje in lokal, očita mu le, da ni zavzelo stališč o tem, kakšen je delež strank pri ostalem skupnem premoženju. Tožničin delež je očitno večji že spričo ugotovitev, do katerih je prišlo to sodišče. Sodišče druge stopnje pa se enostavno postavi na stališče, da sta deleža enaka. Razlogi obeh sodb so si v nasprotju. Sodišče druge stopnje samovoljno razlaga razloge prvega sodišča glede končnega deleža, saj je to določilo deleža po prosti presoji. Nerazumljiv je razlog, da se mora tožničin delež zmanjšati za 3 %. Prilaga potrdilo SPIZ kot dokaz, koliko je izgubila z izgubo enega leta delovne dobe, in poda izračun o tem, koliko sta stranki med formalno zakonsko zvezo plačali kredita za stanovanje. Vztraja pri tem, da je skupnost trajala le do novembra ali decembra 1979, ko toženec ni dajal nobenega denarja za skupne potrebe, in pri tem, koliko sta iz skupnih sredstev dala njuni materi.

Na vročeno revizijo nasprotna stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne omogoča revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato se revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati z vprašanji dejanske narave, ki jih načenja revizija in ne z listinami, ki jih prilaga. Povedano velja za trditve in dokaze o izgubi leta delovne dobe, o izračunu o odplačilu kreditov, o tem koliko časa je trajala skupnost strank, koliko skupnih sredstev sta dala toženčevi materi in podobno.

Ni utemeljen revizijski očitek, češ da sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča o tem, kakšen je delež strank poleg 18 % posebnega tožničinega deleža. Ugotovilo je namreč, da "glede na razporeditev pridobitve dohodkov po letih in ker nobena stranka ni mogla dokazati izrazito večjega pridobivanja dohodka razen s svojimi trditvami, sodišče zaključuje, da sta imeli pravdni stranki tekom trajanja njune ekonomske skupnosti približno enake dohodke ter da izrazitih večjih odstopanj glede dohodkov, ki bi se mogli odraziti v posledično večjem deležu na skupnem premoženju ni bilo", kar "velja tudi glede skrbi za družino". S takšnimi ugotovitvami je prvo sodišče zavzelo stališče o deležih strank na skupnem premoženju. Nadalje ne gre niti za nasprotje med razlogi sodb prve in druge stopnje, kar zadeva zmanjšanje tožničinega deleža za 3%. Že prvo sodišče je zapisalo v obrazložitvi, da je logično, da če je bila večja vsota denarja dana za nakup neke stvari skupnega premoženja, je delež tiste stranke, ki je ta denar dala, večji tudi na drugih stvareh skupnega premoženja, seveda ustrezno zmanjšan glede na celotno skupnost premoženja. Ali drugače povedano, ker je nesporni delež tožničinega posebnega premoženja 18 %, kar zadeva stanovanje, ki je sicer največja vrednost skupnega premoženja in nekoliko večji delež na frizerskem salonu, sodišči pa sta obravnavali pravilno vse premoženje, posebno in skupno, kot enotno, se tožničin posebni delež ne more v polnem obsegu razširiti na celotno skupno premoženje. Zato je potrebno tožničin delež na tem skupnem premoženju pravdnih strank ustrezno znižati. Tako je to pojasnilo inštančno sodišče. Zatrjevanega nasprotja med sodbama torej ni in ne gre za nerazumljiv razlog v izpodbijani odločbi. Uveljavljani procesni revizijski razlog potemtakem ni podan.

Odločitev pritožbenega sodišča je v materialnopravnem pogledu pravilna. Kot pravilne je sprejelo vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je zaradi uvodoma zapisane procesne določbe vezano tudi revizijsko sodišče. Tako se pokaže ob dejanskih ugotovitvah, da gre za 18-odstotni tožničin delež iz naslova posebnega premoženja pri vrednostno pretežnem delu skupnega premoženja; da je delež pri ostalem skupnem premoženju izvzemši delno opremo frizerskega salona enak; da znaša zmanjšanje 3 % na račun tega, da je potrebno vse premoženje obravnavati enotno, ostalo premoženje pa je po vrednosti manjše (stranki nista postavili trditev niti ponudili dokazov za izračun vrednostnega razmerja med posameznimi deli obravnavanega premoženja), - da je odločitev o razmerju 56 : 44 pravilna (gledano s tožničinega vidika: 18 % posebno premoženja, polovica skupnega premoženja 41 %, skupaj torej 59 %, kar da zmanjšano za 3 % delež 56 %). Nelogična je potemtakem revizijska trditev, da bi se moral povečati za ta odstotek tožničin delež na celotnem premoženju.

Revizijsko sodišče je po povedanem ugotovilo, da niso podani revizijski razlogi in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).