Jedro

Na podlagi 72. člena ZDSS-1 je določen rok za vložitev tožbe in sicer se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Dodelitev BPP tožniku v obravnavanem primeru torej ne bi bila razumna zaradi poteka roka za vložitev tožbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo Bpp 589/2012 z dne 3. 12. 2012 odločila, da se prošnja tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da ni ugotavljala ali tožnik izpolnjuje finančne pogoje za BPP, glede na to, da je ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Iz tožnikove prošnje za BPP izhaja, da želi BPP za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ugotavljanjem nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri bivšem delodajalcu. Tožnik je v prošnji za BPP navedel, da mu je delovno razmerje prenehalo 1. 2. 1988. Po določilu 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) se tožba vloži v roku 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta. Navedeno pomeni, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe že potekel. Rok 30 dni za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, s potekom tega roka pa preneha pravica do sodnega varstva. Tožena stranka tako zaključuje, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP nerazumna, saj je rok za vložitev tožbe že zamujen oz. bi sodišče morebitno tožbo zaradi ugotavljanja nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot prepozno zavrglo.

V tožbi tožnik navaja nestrinjanje z izpodbijano odločbo. Navaja, da želi vložiti tožbo zoper delodajalca zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter da potrebuje pomoč pri urejanju dokumentov za novi izračun pokojninske dobe. Smiselno predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožnik je sodišču posredoval odgovor na odgovor na tožbo tožene stranke, ki je vsebinsko enak tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bila vsebina predmetne prošnje tožnika za dodelitev BPP pomanjkljiva ter da je tožena stranka tožnika večkrat pozvala na dopolnitev nepopolne prošnje (dne 10. 12. 2012; 22. 10. 2012 in 15. 11. 2012). Tožnik je 20. 11. 2012 toženi stranki posredoval novo izpolnjeno prošnjo za BPP in v rubriki podatki o zadevi, navedba želene vrste, oblike in obsega BPP navedel, da želi BPP smiselno za vložitev tožbe oziroma za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca A. d.o.o. ali B. d.o.o.. V rubriki pravna zadeva pa je navedel, da želi priznanje dela zmožnosti in/ali polna delovna doba ob prisilni upokojitvi od 1. 2. 1988 dalje.

Kljub temu, da tožnik k prošnji za BPP ni predložil odločbe zoper katero želi vložiti tožbo, pa je tožena stranka njegovo prošnjo za dodelitev BPP vsebinsko obravnavala. Po presoji sodišča odločitev tožene stranke, da je prošnjo zavrnila, ni nezakonita, saj je v tem primeru odločala o utemeljenosti vloge, ki bi jo sicer ob pravilni uporabi procesnega prava po mnenju sodišča morala zavreči že iz formalnih razlogov (sodba UPRS U 696/2002 z dne 10. 7. 2003).

Na podlagi 24. člena ZBPP tožena stranka pri presoji dodelitve BPP upošteva okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Na podlagi 72. člena ZDSS-1 je določen rok za vložitev tožbe in sicer se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Dodelitev BPP tožniku v obravnavanem primeru ne bi bila razumna zaradi poteka roka za tožbo. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi dejanskega stanja, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pravilno zaključila, da bi sodišče v tem primeru tožbo zavrglo kot prepozno.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.