Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z družinskimi težavami oziroma nestrinjanjem, fizičnim napadom in grožnjami s strani strica.

Tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite z vidika drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstvka 24. člena ZMZ-1).

Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, teh pa ne navaja niti v tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani v izvorno državo Republiko Senegal. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je povedal, da je iz izvorne države odšel zaradi družinskih težav - nesporazuma s stricem in njegovih groženj.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z družinskimi težavami oziroma nestrinjanjem, fizičnim napadom in grožnjami s strani strica. Njegovo prošnjo je potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Svojo prošnjo utemeljuje z družinskimi težavami oziroma nestrinjanjem s stricem, ki je bil proti njegovim treningom nogometa, fizičnim napadom strica in njegovimi grožnjami s smrtjo. Tožnik je izpostavil, da je razlog, zaradi katerega je zapustil Senegal, ta, da ni točno vedel, kam oditi po nesporazumu s stricem, ki ga je nagnal od doma. Želel si je novega življenja, da bi pozabil vse, kar se mu je zgodilo. Če bi ostal v izvorni državi, bi se lahko stricu maščeval. Iz tožnikovih izjav ni razbrati, da mu je bil v Senegalu kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, prav tako ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. V Senegalu je delal kot vajenec varilstva in tesarstva in kot zidar, z delom pa je zaslužil toliko, da je lahko določen znesek celo privarčeval za pot v Evropo. Tožnikove težave s stricem so povsem osebne narave in jih je imel neodvisno od rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, ravno tako jih ni mogoče povezati z razlogi resne škode. Tožnik je navedel, da stričevih groženj s smrtjo in fizičnega napada z nožem ni nikoli prijavil policiji, prav tako za poškodbe ni poiskal zdravniške pomoči. Na policijo ni odšel, ker ne pozna postopkov in ker policija ne bi zares ukrepala. Zavestno se je odločil, da groženj ne bo prijavil policiji. Stric bi bil nedržavni subjekt resne škode zgolj tedaj, če bi bilo mogoče dokazati, da država ni sposobna in noče nuditi zaščite. V konkretnem primeru pa tožnik ni poiskal zaščite države po svoji lastni izbiri, torej ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite, saj to lahko uveljavlja šele, ko izkaže, da mu taka zaščita v izvorni državi ni bila na voljo ali so mu jo pristojni organi odrekli. Glede stričevih groženj pa je tožena stranka mnenja, da je tožnik odrasla polnoletna oseba, ki bi se lahko odselila od doma in umaknila od strica, sploh ker je zatrjeval, da je kot zidar lahko dobro zaslužil. Obenem je dejal, da je imel prihranke, ki jih je želel prihraniti, zato si tudi ni poiskal drugega prenočišča, ko ga je stric vrgel iz hiše. Njegovih navedb ni mogoče povezati s preganjanjem, temveč z zamero do družinskega člana, ki ni podpiral njegovih sanj in želja po igranju nogometa.

5.Poleg tega tožnik prihaja iz Senegala, to pa je država, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Senegal ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Tožena stranka nikakor ni mogla zaključiti, da je imel tožnik v Senegalu težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Ni uspel izkazati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo, ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Tožena stranka je tako njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker so njegove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite, zavrnila pa jo je tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

6.Tožnik v tožbi povzema, kaj je povedal na osebnem razgovoru ter kakšni so razlogi tožene stranke, da je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Navaja, da je res, da stričevih groženj s smrtjo in fizičnega napada z nožem ni prijavil policiji in da za pridobljeno poškodbo ni poiskal zdravniške pomoči, ampak poudarja, da to ni bistveno. Bistveno je to, da bi bil stric lahko nedržavni subjekt resne škode, saj kot rečeno policija njegove prijave ne bi upoštevala. Tožnik izpostavlja, da se tožena stranka sklicuje tudi na dejstvo, da tožnik ni predložil nobene listinske dokumentacije in v zvezi s tem poudarja, da glede na vsebino njegove izjave tega od njega tudi ni mogoče pričakovati. Lahko zgolj le trdi, da mu ustrezna zaščita pred nasiljem strica v izvorni državi ni bila zagotovljena. Pojasnil je že, da je bilo nemogoče, da bi se odselil od doma in umaknil od strica, saj ni imel dovolj denarja za najem stanovanja. Tožnik pojasnjuje še, da je svoje navedbe o zatrjevanem preteklem preganjanju lahko izkazal zgolj z izjavo, pojasnil pa je tudi obstoj možnosti prihodnjega preganjanja oziroma resne škode, saj bi se ob njegovi vrnitvi, nasilje in grožnje ponovile. Ob vrnitvi v izvorno državo bi bil soočen z resno škodo, lahko bi bilo ogroženo tudi njegovo življenje. Tožnik navaja, da je bilo dejansko stanje glede vzrokov in možnosti ponovnega ogrožanja in nasilja nad njim v izvorni državi ugotovljeno zmotno in nepopolno, kot tudi glede možnosti pristojnih organov v izvorni državi za učinkovito odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo resno škodo za tožnika. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa poudarja, da je tožnik sam navedel, da so družinske težave oziroma nestrinjanje, fizični napad in grožnje s strani strica poglaviten razlog za zapustitev izvorne države. Tožnikove težave s stricem pa so povsem osebne narave in jih je imel neodvisno od rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, ravno tako jih ni mogoče povezati z razlogi resne škode. Družinska problematika in ekonomske težave so lahko razlog, da je tožnik odšel iz izvorne države, a jih ni mogoče povezovati s preganjanjem. Ravno tako njegovi razlogi niso dosegli praga resne škode, če tožnik stričevih groženj ni prijavil policiji, niti ni poiskal zdravniške pomoči za pridobljene poškodbe. Tožena stranka poudarja, da tožnik po svoji lastni izbiri ni poiskal zaščite svoje izvorne države, mednarodno zaščito pa lahko uveljavlja šele, ko izkaže, da mu taka zaščita v izvorni državi ni bila na voljo ali, da so mu jo pristojni organi odrekli. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 17. 3. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju potrdil navedbe, da so bili razlogi za zapustitev izvorne države družinske težave oziroma nestrinjanje, fizični napad in grožnje s strani strica, zaradi njegovega nasprotovanja tožnikovemu igranju nogometa.

9.Tožba ni utemeljena.

10.ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

12.Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z družinskimi težavami oziroma nestrinjanjem, fizičnim napadom in grožnjami s strani strica. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi določno ne nasprotuje, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi osebnih razlogov, saj iz spisa, ki se nanaša na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Kot razlog za zapustitev izvorne države je tožnik na osebnem razgovoru namreč navedel, da je imel zaradi nogometa težave s stricem, ki ga je zaradi tega pretepel, ranil z nožem in ga vrgel iz hiše. Ker zaradi stričeve grožnje, da ga bo ubil, če se bo vrnil nazaj, ni vedel kam iti, je tožnik zapustil izvorno državo. Te navedbe tožnik ponovno navaja tudi v tožbi, potrdil pa jih je tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Tožnik ne pojasni določno niti tožbenega ugovora glede ugotovitve tožene stranke, da ni predložil nobene listinske dokumentacije v zvezi z navedenimi težavami (navaja le, da glede na vsebino njegove izjave tega od njega tudi ni mogoče pričakovati). Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

13.Iz tožbenih navedb ni razvidno določno nasprotovanje stališču tožene stranke, da tožnik v zvezi z navedenimi razlogi osebne narave ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite. Tožnik v tožbi celo potrdi dejstvo, da stričevih groženj s smrtjo in fizičnega napada z nožem ni prijavil policiji in da ni poiskal zdravniške pomoči, zato to med strankama niti ni sporno. V zvezi s tem v tožbi pavšalno navaja, da na policijo ni šel, ker ta ne bi zares ukrepala, pri tem pa niti v tožbi niti zaslišan na naroku za glavno obravnavo ni navedel konkretnih slabih izkušenj s policijo, zato gre le za pavšalno predvidevanje. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik namreč izpovedal le, da pomoči policije ni poiskal, ker je živel s staro mamo, osebo, ki ga je napadla in njegovo ženo, koga drugega pa ni poznal. Ravno tako tožnik ne pojasni določno s tem povezanega tožbenega ugovora nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede možnosti pristojnih organov v izvorni državi za učinkovito odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo resno škodo zanj. Zato sodišče niti v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). To pomeni, da tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite z vidika drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1).

14.Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom Senegal določila kot varno izvorno državo. Ravno tako je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, teh pa ne navaja niti v tožbi. Tožnik le pavšalno navaja, da je pojasnil obstoj možnosti prihodnjega preganjanja oziroma resne škode, saj bi se ob njegovi vrnitvi nasilja in grožnje ponovile, bil bi soočen z resno škodo, njegovo življenje bi bilo lahko ogroženo. To pomeni, da tudi ugovora, da je nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vzroki in možnostmi ponovnega ogrožanja in nasilja nad njim v izvorni državi, tožnik ne pojasni določno. Sodišče sicer meni, da so družinski problemi za tožnika osebno pomembna okoliščina, a institut mednarodne zaščite varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo (28. člen ZMZ-1), ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.

15.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

1Glej sodbo tega sodišča I U 1282/2023 z dne 19. 9. 2023 (28. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52-1, 52-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.