Jedro

Pri posamezni obliki škode ima sodišče v vidu določila in smernice čl. 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ko upošteva, da na višino pravične odškodnine vplivajo stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje in teža posega v osebno integriteto oškodovanca.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se glede prvostopnih pravdnih stroškov v celoti r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici iz naslova telesnih bolečin še 450.000,00 (štiristo petdeset tisoč) SIT odškodnine (torej skupno 1,200.000,00 - en milijon dvesto tisoč SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1996 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke glede 300.000,00 (tristo tisoč) SIT v korist mladoletnega tožnika prisojene odškodnine zavrneta kot neutemeljeni in v izpodbijanem nespremenjenem in nerazveljavljenem zavrnilnem ter nerazveljavljenem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama stroške svoje pritožbe in je dolžna povrniti tožeči stranki 9.975,00 (devet tisoč devetsto petinsedemdeset) SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.11.1996 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče prisodilo prvi tožnici iz naslova nepremoženjske škode 2,100.000,00 SIT, mladoletnemu tožniku pa 800.000,00 SIT odškodnine, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od razsoje dalje. Presežni tožbeni zahtevek obeh tožnikov je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da jima povrne 134.083,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni del sodbe se smiselno iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta oba tožnika. Ob povzemanju ugotovitev o obsegu njune nepremoženjske škode se zavzemata za prisojo celotne zahtevane odškodnine na pritožbeni stopnji.

Tožena stranka napada s pritožbo obsodilni del prvostopne sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava v obsegu 300.000,00 SIT odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti mladoletnega tožnika.

Pritožba poudarja, da gre pri mladoletnem tožniku le za lažji estetski defekt, ki se ga oškodovanec niti ne zaveda povsem in opozarja na uzakonjeni namen denarne satisfakcije ter se zavzema za znižanje odškodnine mladoletnemu tožniku iz tega naslova od prisojenih 500.000,00 SIT na 200.000,00 SIT. Po naziranju pritožbe tožene stranke stroškovna odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz točke 13 člena 354/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zato se naj po predlogu pritožbe glede stroškov prvostopna sodba razveljavi oziroma spremeni ob upoštevanju dejanskega uspeha v pravdi.

Delno je utemeljena pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa samo, kolikor zadeva prvostopno stroškovno odločitev.

K pritožbi tožeče stranke: Ob pregledu zadeve na pritožbeni stopnji ugotavlja drugostopno sodišče, da so povzetki prvega sodišča o nevšečnostih zdravljenja prve tožnice, trajanju hospitalizacije in obsegu telesnih bolečin kot posledici škodnega dogodka z dne 23.11.1992 skladni z mnenji obeh izvedencev in jih zato, da ne bo ponavljanja, pritožbeno sodišče povzema. Vendar poudarja, kar ob tako ugotovljenem izstopa, da je morala tožnica zaradi zadobljene poškodbe nekaj dni strogo ležati in nato deset tednov pri hoji uporabljati bergle, kar je opustila šele postopoma in kar vse izvedenec dr. Norčič ocenjuje kot nevšečnosti srednje hude stopnje, razen tega pa se kot odločilno pokaže, da bodo občasne fizične bolečine ostale prvi tožnici kot trajna posledica poškodbe in se pojavljale ob spremembi vremena, dviganju težjih bremen in pri spolnih odnosih. Zlasti slednje, ko je imela tožnica ob škodnem dogodku šele 25 let, je treba v zadostni meri upoštevati ob presoji obsega nepremoženjske škode prve tožnice iz tega naslova, taka presoja pa je narekovala zvišanje že prisojene odškodnine od zneska 750.000,00 SIT na 1,200.000,00 SIT na pritožbeni stopnji. Po prepričanju drugostopnega sodišča je tako zvišana odškodnina ustrezna ugotovljenemu obsegu tožničine škode iz naslova telesnih bolečin in kriterijem iz člena 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, zato je pritožbi tožeče stranke sledilo in razsodilo kot v točki 2 izreka te sodbe ob uporabi določil točke 4 člena 373 ZPP. Iste ugotovitve pa ne opravičujejo prisoje zahtevane odškodnine v še višjem znesku, zato je ta del pritožbe tožeče stranke kot neutemeljen treba zavrniti (člen 368 ZPP).

Neutemeljena so nadaljnja pritožbena izvajanja, ki zadevajo nepremoženjsko škodo prve tožnice iz naslova strahu. Prvo sodišče je v tem delu sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih pritožbeno sodišče povzema in poudarja, da je v pritožbi uveljavljane okoliščine že upošteval izvedenec dr. Norčič v svojem mnenju. Prvo sodišče je torej obseg škode prve tožnice iz naslova strahu pravilno ugotovilo, določila člena 200 ZOR pa tudi ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine iz tega naslova, zato je bilo tudi ta del pritožbe zavrniti kot neutemeljen (člen 368 ZPP).

Od v znesku 700.000,00 SIT zahtevane odškodnine mladoletnega tožnika "za telesne bolečine in strah" mu je prvo sodišče prisodilo 300.000,00 SIT. Pri tem je v skladu z mnenji obeh izvedencev upoštevalo trajanje in intenzivnost telesnih bolečin mladoletnega tožnika, petdnevno hospitalizacijo in ostale neugodnosti ter ob sprejetih dejanskih in pravnih zaključkih po oceni pritožbenega sodišča prisodilo ugotovljenemu obsegu škode ustrezno odškodnino.

Pritožbene navedbe, da je mladoletni tožnik v posledici poškodbe zaostal v razvoju, so v prvi vrsti v nasprotju z mnenji obeh izvedencev, razen tega pa smiselno kažejo na uveljavljanje nove oblike škode in s tem na spremembo dejanske podlage tožbenega zahtevka, kar v pritožbenem postopku ni dopustno. Ob tem pa pritožba to obliko škode iz nejasnih razlogov meša z duševnimi bolečinami mladoletnega tožnika zaradi skaženosti, čeprav je slednji z navedeno odškodninsko postavko na prvi stopnji uspel v celoti. Pritožba tožeče stranke je tudi v tem delu po povedanem neutemeljena in jo je bilo zavrniti (člen 368 ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Res ocenjujeta oba izvedenca medicinske stroke brazgotine na levi strani obraza in vratu mladoletnega tožnika kot lažji estetski defekt oziroma kot take sledi poškodb, ki jih okolica opazi in se zanje zanima, ne vzbujajo pa njenega studa ali usmiljenja, pri čemer je navedena obrazgotinjenost trajna in bo tedaj mladoletnega tožnika spremljala vse življenje. Prva tožnica je tudi izpovedala, da se nelagodnost mladoletnega tožnika v zvezi z najbolj vidno brazgotino kaže že sedaj. Vsega tega pritožba tožene stranke ne izpodbija, ocenjuje le, da je bila z izpodbijano sodbo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti mladoletnemu tožniku prisojena za 300.000,00 SIT previsoka odškodnina. Glede na povzete ugotovitve o obsegu te vrste škode mladoletnega tožnika temu pritožbenemu ugovoru ni mogoče slediti. Zavest mladoletnega tožnika v sedaj nežni otroški dobi v zvezi z njegovo spremenjeno zunanjostjo morda res še ni povsem jasna in stalna, nedvomno pa se bo v prihodnosti izostrila in bo nelagodje zaradi svoje zunanjosti mladoletni tožnik čutil oziroma trpel v času doraščanja in še posebej v obdobju adolescence, ko zunanji videz igra pri vsakem posamezniku še posebej pomembno vlogo, torej intenzivno kakšnih 15 ali celo več let v mladosti, pa še kasneje. Ta verjetno izkazana bodoča škoda opravičuje na prvi stopnji v znesku 500.000,00 SIT odmerjeno odškodnino, zato je bilo pritožbo tožene stranke glede na povedano in ob pravilni uporabi določb člena 200 in 203 ZOR kot neutemeljeno zavrniti (člen 368 ZPP).

Vse navedeno, ko pritožbeni preizkus ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev procesnih določb v tem obsegu (člen 365/II ZPP), je narekovalo odločitev kot v točki II te sodne odločbe.

Pritožbi tožene stranke pa je treba pritrditi, ko ta graja prvostopno stroškovno odločitev. Tožeča stranka je namreč tekom postopka dvakrat umaknila del svojega odškodninskega zahtevka, iz izpodbijane sodbe oziroma njenih razlogov pa ni razvidno, ali in kako je bilo to razpolaganje upoštevano pri odločanju o pravdnih stroških. Ko tako v tem obsegu odločitve ni mogoče preizkusiti (točka 13 člena 354/II ZPP), je bilo glede prvostopnih pravdnih stroškov izpodbijano sodbo razveljaviti, da se o njih pravilno odloči na prvi stopnji, upoštevaje pri tem zgoraj navedeno in dejstvo, da je tožeča stranka v pritožbenem postopku dosegla odmero višje odškodnine (člen 369/I ZPP v zvezi s členom 381 istega zakona - točka I izreka te sodne odločbe).

V glavni stvari tožena stranka s pritožbo ni uspela in je dolžna sama trpeti svoje pritožbene stroške (člen 166/I ZPP v zvezi s členom 154/I istega zakona). Pač pa je bila ob pritožbeni sporni vrednosti 1,500.000,00 SIT delno uspešna tožeča stranka. Od priglašenih 500 točk nagrade za pritožbo po odvetniški tarifi in ob 30 % uspehu pritožbe tožeče stranke, ji tožena stranka dolguje 9.975,00 SIT pritožbenih stroškov (člen 166/II ZPP v zvezi s členom 154/II istega zakona).