Jedro

Če je pripadnik slovenske vojske upravičen do plačila za opravljeno delo v pavšalnem znesku, kadar mu je dnevni počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času, ko bi moral med dvema zaporednima dnevoma počivati) prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za več opravljene ure dela na račun nezagotovljenega počitka.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnice izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZdavP-2).

Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim določi dodatek za izvajanje nevarnih nalog na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Pripadnik je tako lahko upravičen le do takšnega dodatka, kot je za konkretno misijo določen v odredbi ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 34/2020, VIII Ips 5/2021, VIII Ips 28/2021, VIII Ips 37/2021, s katero je bila spremenjena odločitev Pdp 618/2020, na katero se sklicuje pritožba).

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (I., prvi odstavek II. in IV. točka izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 15.492,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2019 do plačila.

V presežku, to je za plačilo 25,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2019 do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 90 %, tožeča stranka pa toženi stranki 10 % stroškov postopka."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške pritožbe v znesku 321,06 EUR, svoje stroške pritožbe pa krije tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača 5.164,27 EUR (neto znesek 4.164,85 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo in znesek 999,42 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti za čas do vložitve tožbe) z obrestmi od 4. 11. 2019 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 10.354,40 EUR odškodnine z obrestmi od 4. 11. 2019 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka) in tožbeni zahtevek za plačilo 1.621,01 EUR dodatka za nevarne naloge z obrestmi od 4. 11. 2019 do plačila (drugi odstavek II. točke izreka). S sklepom je ustavilo postopek za plačilo 94,23 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti 30 %, tožnica pa toženki 70 % stroškov postopka in da bo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari izdan sklep o višini stroškov (IV. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper II. in IV. točko izreka sodbe. Navaja, da je sodišče brez ustrezne pravne podlage odmerilo odškodnino po urni postavki 11/24. Vrednost urne postavke ne more biti nižja od vrednosti urne postavke rednega dela in znaša 17,97 EUR. Zmotno je tudi stališče, da ni upravičena do višjega dodatka za nevarne naloge. V tem sporu ne uveljavlja novega dodatka, ki ga predpis ne bi določal, temveč razliko do višjega obstoječega dodatka glede na dejansko opravljene naloge patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja. V podobnih primerih so bili pripadniki na mednarodni misiji upravičeni do višjega dodatka (npr. Pdp 618/2020 idr.). Odredba ministra je bila izdana v letu 2013 in ne upošteva spremenjenih razmer v času tožničine misije, zato ne more biti podlaga za priznanje dodatka za leto 2015/2016. Zaradi zmotne presoje sodišče ni ugotovilo, ali je tožnica dejansko opravljala naloge patruljiranja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper I. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno prisodilo odškodnino v neto znesku. Pravno podlago za odločanje o dnevnem počitku predstavlja 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski. Po tretjem odstavku 158. člena Zakona o delovnih razmerjih se pripadnikom na misiji zagotavlja povprečno najmanj 11 ur dnevnega počitka, česar sodišče ni upoštevalo. Kljub delni zagotovitvi dnevnega počitka v trajanju osem ur je tožnici odmerilo odškodnino za povprečnih 5,30 ur, kar predstavlja dvojno plačilo. V tedenskih poročilih bi bile pod točko razno lahko zabeležene dodatne naloge. O izvajanju teh nalog toženka ni bila seznanjena. Sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, za koliko ur naj bi toženka kršila dnevni počitek. Dokazna ocena je pristranska in površna, ker ni upoštevalo izpovedi A. A. Ta z določenimi nalogami ni bil seznanjen, te naloge prav tako ne izhajajo iz listinskih dokazov. Izpovedi prič, ki jih je predlagala tožnica v zvezi z opravljanjem nalog po ukazu provost maršala, nimajo zadostne dokazne vrednosti. Tožnica ni predložila listin, s katerimi bi potrdila izpovedi prič. Te ne morejo nadomestiti dokazovanja z listinami. Nasprotuje ugotovitvi sodišča o pričetku opravljanja nalog vsakokrat ob 6.00 uri zjutraj. Tak zaključek nima podlage v listinah toženke (poročilih in načrtih) in ne zadosti standardu gotovosti. Sodišče bi moralo (tako kot v primeru zaključka delovnega dneva) šteti, da se je delovni dan tožnice pričel z izvzemom orožja ob 7.00 uri. Za najmanj 148 ur je zmotno ugotovilo obseg več opravljenega dela. Umivanje, oblačenje in zajtrkovanje se ne šteje za opravljanje dela. Tožnica ni konkretizirala, kakšne naloge je morala opravljati in po čigavem ukazu. V zvezi s substanciranjem navedb izpostavlja zadevi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 21/2018 in VIII Ips 32/2019. Uveljavlja bistveno kršitev iz 8. člena ZPP, ker sodišče pri oblikovanju dokazne ocene ni tehtalo med nasprotujočimi si izjavami prič. Poleg tega ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede vsakodnevnega izvajanja obhodov baze in kontrol zapiranja gostinskih lokalov. Ugotovitve sodišča so v nasprotju z izpovedjo A. A. in listinami toženke. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bila tožnica napotena na opravljanje vojaške službe v tujino v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR ... Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN za obdobje od 17. 11. 2015 do 3. 5. 2016, kjer je delala kot vojaška policistka.

**Odškodnina**

7. Tožnica je podala trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev. Trditveno breme obsega odločilna dejstva, ne pa tudi vseh konkretnih okoliščin primera. Te se lahko ugotavljajo v sodnem postopku. Navajala je, da je morala v posameznih dnevih opraviti določene delovne naloge in opisala potek običajnega dne na misiji. Za ustreznost trditvene podlage zadostuje, da je opredelila naloge, ki jih je opravljala v času, ko naj bi imela prosto, ter njihov začetek in konec. Ni potrebno, da bi morala že v okviru trditvene podlage izrecno navesti, kdaj točno je izvajala konkretno nalogo in po čigavem ukazu, zato je pritožbeni očitek toženke o pomanjkljivi trditveni podlagi neutemeljen. V zvezi s substanciranjem po dnevih se toženka neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 21/2018, ki se nanaša na vprašanji zagotovitve pravice do tedenskega počitka v času povišane pripravljenosti in pravno naravo terjatve v primeru kršitve te pravice, in na zadevo VIII Ips 32/2019, v kateri je bila ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V teh zadevah Vrhovno sodišče RS ni zavzelo stališč glede ustreznosti trditvene podlage.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke o bistveni kršitvi 8. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi pa je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. ZPP v citirani določbi ne predpisuje niti izbire dokaznih sredstev niti dokazne vrednosti posameznih dokazov, zato je odločilna dejstva dovoljeno dokazovati tudi s pričami. V obrazložitvi sodbe je sodišče izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo pristransko oziroma površno, kot prikazuje toženka v pritožbi. Poleg izpovedi tožnice in prič, ki jih je ta predlagala, je ocenilo tudi dokaze toženke, t. j. listine in izpoved poveljnika kontingenta A. A. Tedenskim poročilom in načrtom dela na misiji ni sledilo, ker so bile vse priče, z izjemo poveljnika kontingenta, enotne, da ne odražajo dejanskega stanja. Sodišče je ugotovilo, da v navedenih listinah posamezne naloge in aktivnosti vojaške policije niso opredeljene v urah. Z navajanjem posameznih delov izpovedi priče A. A., katerih naj bi sodišče ne upoštevalo oziroma jih dokazno ocenilo v škodo toženke, pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji dokazne ocene sodišča. Ta je bila opravljena v 14., 15. in 16. točki obrazložitve sodbe skrbno, dosledno in natančno ter je vsebinsko prepričljiva. Sodišče je obrazložilo, da A. A. ni podrobneje pojasnil nakazane kombinatorike načina zagotovitve pravice do dnevnega počitka pripadnikom vojaške policije v nepretrganem trajanju 11 ur, čeprav bi glede na to, da je bil seznanjen z opozorilom vodje skupine B. B. o premajhnem številu pripadnikov, to moral znati pojasniti. Obrazložilo je, da je bila dokazna vrednost navedene priče omejena glede na to, da je pripadnikom odrejal naloge v zvezi z delovanjem na mednarodnem področju tudi italijanski šef karabinjerjev. A. A. je potrdil, da vojaška policija deluje tudi v skladu z ukazi in navodili provost maršala KFOR. To, da ni bil obveščen o odrejenih nalogah s strani italijanskega šefa karabinjerjev oziroma provost maršala, toženke ne razbremeni odgovornosti za plačilo škode zaradi več opravljenih ur dela na račun dnevnega počitka.

9. Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej natančno ugotavljalo, kdaj je tožnica začela in kdaj zaključila z delom ter koliko ur dela več je opravila na račun manjkajočega dnevnega počitka. Okoliščina, da t. i. dodatne naloge niso ustrezno evidentirane v poročilih in drugih listinah, ki jih je predložila toženka, in da A. A. o obsegu določenih nalog tožnice ni bil podrobneje seznanjen, ne pomeni, da te niso bile dejansko opravljene in da tožnica ni pričela z opravljanjem nalog na misiji vsakokrat ob 6.00 uri zjutraj. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje glede začetka opravljanja nalog tožnice, ki temeljijo na izpovedi tožnice in ostalih pripadnikov vojaške policije. Tudi nadrejeni A. A. je dopustil možnost, da so si pripadniki vojaške policije po 6.00 uri zjutraj "predajali kake naloge". Toženka ni dokazala trditev, da se je delovni dan na misiji začel šele z izvzemom orožja. Dejanske zaključke o pričetku delovnega dne na misiji je sodišče pravilno vezalo na jutranje aktivnosti med 6.00 in 7.45 uro, ko je potekala primopredaja dolžnosti in informiranje o varnostni situaciji. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da jutranjih priprav, kot so vstajanje, umivanje, zajtrkovanje, oblačenje ni mogoče šteti za opravljanje dela, saj sodišče teh opravil med delovne naloge tožnice ni zajelo. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi moralo začetek opravljanja dela tožnice vezati na čas izvzema orožja (tako kot je zaključek dela vezalo na čas vnosa orožja). Ker je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica z nekaterimi delovnimi opravili zjutraj začela še pred izvzemom orožja ob 7.00 uri, so neutemeljene pritožbene navedbe toženke o zmotni ugotovitvi 148 ur več opravljenega dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vsakokratnih obhodov baze in kontrole zapiranja gostinskih lokalov. Zaključki sodišča glede konca opravljanja delovnih nalog so jasni in pravilni. Kontrolo nad izvajanjem hišnega reda po 158. točki Hišnega reda sicer opravljajo tudi drugi deležniki (poveljniki enot, podčastniška podporna linija), vendar to ne pomeni, da je niso opravljali pripadniki vojaške policije. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnica (in ostali vojaški policisti) v poznih večernih urah opravila nadzor zapiranja lokalov. Sodišče prve stopnje je konec opravljanja nalog pravilno vezalo na čas vnosa orožja v orožarno.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo napačnega (prenizkega) dokaznega standarda pri ocenjevanju dokazov. Opredelilo se je do vsakega posameznega (relevantnega) dokaza posebej, nato pa na podlagi ocene teh dokazov napravilo zaključek o nezagotovljenem dnevnem počitku oziroma na ta račun več opravljenih urah dela. S tem je zadostilo standardu potrebnega dokaznega prepričanja (in ne gotovosti, kot napačno navaja toženkina pritožba). Ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče ugotovilo, da je imela tožnica zagotovljen dnevni počitek v obsegu minimalno osem ur, saj je ugotovilo bistveno manjši obseg zagotovljenega dnevnega počitka. Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje priznalo tožnici dvojno plačilo.

12. Zmotne so pritožbene navedbe toženke, da je bila dolžna v skladu s 53. členom Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji) tožnici omogočiti le potreben počitek. Tožničine trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode (140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji; 179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), za odločitev o odškodnini na tej podlagi pa niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku v smislu citirane določbe ZSSloV (prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

13. Neutemeljen je pavšalen pritožbeni očitek toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 158. člena ZDR-1 o zagotavljanju dnevnega počitka v daljšem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Toženka v prvostopenjskem postopku ni navajala in dokazovala, da je tožnici v referenčnem obdobju zagotovila izravnavo časa dnevnega počitka. Tudi v pritožbi tega ne konkretizira.

14. V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo.

15. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo izhajalo iz vrednosti urne postavke 17,97 EUR, ki jo je pomnožilo s povprečnim delovnim dnevom v trajanju osem ur. Na ta način je ugotovilo vrednost posameznega dneva prikrajšanja, ki znaša 143,76 EUR. Vrednost urne postavke je za odmero odškodnine izračunalo po formuli: 1/24 x 143,76 EUR.

16. V skladu z drugim odstavkom 98.c člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Ob upoštevanju tega materialnopravnega izhodišča tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ni podlage za preračun vrednosti urne postavke 17,97 EUR na vrednost delovnega dneva.1 Če je pripadnik slovenske vojske upravičen do plačila za opravljeno delo v pavšalnem znesku, kadar mu je dnevni počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času, ko bi moral med dvema zaporednima dnevoma počivati) prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za več opravljene ure dela na račun nezagotovljenega počitka.2

17. Upoštevajoč navedeno je po presoji pritožbenega sodišča pravilen način izračuna odškodnine za premoženjsko škodo po dejansko opravljenih urah z upoštevanjem 100 % vrednosti urne postavke. Urna postavka za odmero odškodnine zaradi več opravljenega dela na račun zagotovitve dnevnega počitka ne more biti vrednotena nižje od urne postavke za redno delo na misiji. Ker je tožnica te ure opravila, je upravičena do ustreznega plačila. Urno postavko se izračuna tako, da se tožničino plačo (3.126,96 EUR) deli s številom ur (174), in torej znaša 17,97 EUR. Tožnici pripada odškodnina za 695,30 ur več opravljenega dela, kar znaša skupaj 12.494,54 EUR. Od tako izračunane višine odškodnine je pritožbeno sodišče z javno dostopnim programom Vrhovnega sodišča RS izračunalo tudi kapitalizirane zakonske zamudne obresti, ki za čas od 4. 11. 2016 do 4. 11. 2019 znašajo 2.998,26 EUR.

18. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnice izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji). Odločitev o plačilu "neto" zneska je tako nepravilna, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo v okviru oblikovanja izreka delno spremenjene izpodbijane sodbe.

19. Ker je bilo materialno pravo delno zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožnici prisojeno odškodnino zvišalo na znesek 12.494,54 EUR, kapitalizirane zamudne obresti na znesek 2.998,26 EUR, skupaj torej na znesek 15.492,80 EUR z obrestmi od 4. 11. 2019 do plačila. V presežku, t. j. za plačilo 25,87 EUR z obrestmi od 4. 11. 2019 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

**Dodatek za nevarne naloge**

20. Tožnica uveljavlja plačilo razlike med že plačanim dodatkom v višini 750,00 EUR mesečno in po njenem mnenju pripadajočim ji dodatkom v višini 1.000,00 EUR mesečno. V relevantnem obdobju je Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS; št. 67/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju: Uredba) v 3. točki prvega odstavka 9. člena dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR med drugim določala za izvajanje nalog patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja.

21. V skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe se dodatek za nevarne naloge določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v mednarodno operacijo ali misijo (v nadaljevanju: MOM) v skladu z mandatom in načrtom MOM. Iz 46. člena ZObr izhaja, da dodatek določi minister s posebnim aktom. To izhaja tudi iz tretjega odstavka 9. člena Uredbe, ki sicer ureja spremembo višine dodatka zaradi spremenjenih okoliščin in izrecno določa, da to določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske. Navedeno pomeni, da pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim določi dodatek za izvajanje nevarnih nalog na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Pripadnik je tako lahko upravičen le do takšnega dodatka, kot je za konkretno misijo določen v odredbi ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 34/2020, VIII Ips 5/2021, VIII Ips 28/2021, VIII Ips 37/2021, s katero je bila spremenjena odločitev Pdp 618/2020, na katero se sklicuje pritožba).

22. Ob takšni ureditvi tožnica, ki je na misiji sodelovala v enotah oziroma oblikah sodelovanja na MOM, za katere je bil z odredbo ministra z dne 16. 12. 2013 predviden dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, ne more biti upravičena do dodatka v višini 1.000,00 EUR, ker naj bi dejansko opravljala naloge patruljiranja. Tudi sicer pritožba ne konkretizira spremenjenih razmer oziroma okoliščin, ki bi nastale med izvajanjem na misiji KFOR ... in ki pri oceni, na kateri temelji odredba ministra iz leta 2013, ne bi bile upoštevane. Tožnici je bil z odločbo z dne 13. 11. 2015 na podlagi odredbe ministra določen dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, zato do višjega dodatka ni upravičena. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo višjega dodatka za nevarne naloge materialnopravno pravilna.

23. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo treba spremeniti tudi prvostopenjsko odločitev v IV. točki izreka o stroških postopka. Tožnica je (upoštevajoč zavrnilni del sodbe in delni umik tožbe) v sporu uspela v 90 %, toženka pa v 10 %.

24. Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Upoštevajoč vrednost zavrnilnega dela sodbe, ki jo je tožnica izpodbijala, znaša njen pritožbeni uspeh 86 %, zato ji je toženka dolžna povrniti tolikšen del pritožbenih stroškov (druga odstavka 154. in 165. člena ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) ji pripada 500 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 15/4 OT) in 2 % materialnih stroškov oziroma 10 točk (11. člen OT), kar glede na vrednost točke 0,60 EUR (13. člen OT) in 22 % DDV znaša 373,32 EUR. Upoštevajoč pritožbeni uspeh ji je toženka dolžna povrniti 321,06 EUR stroškov postopka. Toženka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (glede tega, da odškodnina ne more biti prisojena v neto vrednosti), zato sama krije svoje stroške pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 835/2017 idr. 2 Smiselno prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 21/2018, VIII Ips 107/2018 idr.