Jedro

Lastnik služeče nepremičnine lahko zahteva prenehanje stvarne služnosti, če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena. Gre za primere, ko je služnost še zmeraj v korist gospodujoče nepremičnine, vendar je ne kaže obdržati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine kot je korist gospodujoče nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ukinitev služnosti ter prepovedni zahtevek na podlagi katerega naj bi sodišče toženim prepovedalo vsak nadaljnji prevoz in prehod preko služečih parcel. Sodišče je naložilo tožniku plačilo 1.153,88 EUR pravdnih stroškov tožene stranke. S sodbo na podlagi pripoznave pa je razsodilo, da preneha pravica stvarne služnosti prevoza in prehoda, ustanovljena v breme nepremičnine parc. št. 2 k. o. X, vpisana v korist lastnikov nepremičine parc. št. 1/1 in 1/2 obe k. o. X. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Meni, da je po razlagi sodišča stranka, ki ima pogodbeno ustavljeno služnost, v slabšem položaju kot tista, ki pridobi služnost v nepravdnem postopku kot nujno pot. Taka razlaga sodišča je neustavna in nezakonita, saj neenako obravnava stranke. Pogodba, s katero je bila ustavljena služnost, se nahaja v zbirki listin zemljiške knjige. Pogodbo bi moralo pridobiti sodišče in vanjo vpogledati pred odločitvijo. Ker tega ni storilo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz pogodbe izhaja, da je ustavljena služnost v širini 2,5 metra. Ob tem dejstvu so neutemeljeni argumenti sodišča, da je dostop do parcele št. 1/2 po sporni služni poti udobnejši ter zato za gospodujočo nepremičnino še vedno koristen. Lastniki nepremičnini parc. št. 1/2 imajo na voljo asfaltirano javno pot. Najožji del dostopa do te nepremičnine meri 260 cm, kar je ugotovilo sodišče na ogledu. Argument sodišča, da bi morala tožena stranka z uporabo vaške asfaltirane poti do N. ceste narediti dodaten ovinek, ni resen in ni razlog za ohranitev služnosti. Namen služnosti ni v omejevanju lastninske pravice. Služnost pomeni poseg vanjo, zato je treba razloge za služnost presojati ozko. Lastnika A. imata širok in bolj udoben dostop do svojega zemljišča po javni poti. Sodišče je namen in koristnost služnosti presojalo preširoko. Skladno z razlago sodišča sporne služnosti ne bi bilo mogoče nikoli ukiniti. Že samo dejstvo, da se je prašna in blatna makedamska pot spremenila v javno asfaltirano cesto pomeni zadostno spremenjeno okoliščino za ukinitev služnosti.

3. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vse dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi, na podlagi katerih je nato pravilno uporabilo določilo 222. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Iz citiranega določila 222. člena SPZ izhaja, da lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristno za uporabo gospodujoče stvari, ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

7. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek za ukinitev služnosti utemeljevala s trditvijo, da je bila obstoječa služnostna pot ustanovljena leta 1849 (pravilno 1949) kot nujna pot, ki je sedaj postala nekoristna, saj sta gospodujoči nepremičnini pridobili lastno zvezo z javnim cestnim omrežjem (asfaltirano javno potjo), ki je bolj udobna za uporabo. Hkrati gre za primer spremenjenih okoliščin, ki opravičujejo ukinitev služnosti.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je služnost nastala sporazumno s pogodbo leta 1953. Da bi šlo za nujno pot, kot utemeljuje tožba, tožniku ni uspelo dokazati. Ne glede na to, pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče različno obravnava stranke glede na način nastanka služnosti, (pogodbeno ali z odločbo sodišča). Pritožba tudi napačno šteje, da bi moralo sodišče pridobiti pogodbo in jo vpogledati v zemljiški knjigi. V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Kot že navedeno, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vse pravno pomembne dejanske okoliščine in na podlagi njih materialno pravo pravilno uporabilo.

9. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je služnostna pot še vedno koristna za gospodujoče nepremičnine, saj stranki M. in B. G. nimata drugega dostopa do svoje nepremičnine (parc. št. 1/1) kot po obstoječi služnosti poti. I. in J. A. pa sicer imata urejen peš dostop do nepremičnine parc. št. 1/2 preko V. poti in ga tudi uporabljata, vendar njuna služnostna pravica vsebuje tudi pravico za dovoz z vozili. Glede tega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se potrebe gospodujoče nepremičnine niso spremenile in da je dejansko stanje v vseh pogledih enako kot v obdobju, ko je bila služnost ustanovljena ter se koristnost služne poti ni ne spremenila ne zmanjšala. Da bil lahko stranki A. uporabljali V. pot za dovoz, bi morali izvesti določena rušilna dela ter odstraniti vinsko trto. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da bi bil uvoz zaradi ožine tehnično bolj zahteven, manj udoben in manj varen kot po obstoječi služnostni poti. Kot dodatni argument je sodišče upoštevalo tudi, da bi morale tožene stranke prek V. poti do N. ceste narediti dodatni ovinek. Posledično je sodišče ugotovilo, da služnost pot ni postala nekoristna in ni podan upošteven razlog za ukinitev služnosti.

10. Pritožba navaja, da je ustanovljena služnost v širini 2,5 metrov in da je sodišče na ogledu ugotovilo, da meri najožji del dostopa po nepremičnini parc. št. 1/2 260 cm, zato je napačen zaključek sodišča, da je dostop po služnosti poti udobnejši. Prvostopenjsko sodišče je res ugotovilo, da znaša razdalja med betonskim stebrom ograje, ki razmejuje parc. št. 1/1 in parc. št. 1/2 ter hišo tretje in četrto tožene stranke 260 cm. Pritožba pa očitno prezre, kar je sodišče pravilno upoštevalo, da je na hišo parc. št. 1/2 pritrjen želeb, ki ga lastniki ne smejo prestaviti in zaseda dodatnih 15 cm prostora, zato je po izmeri sodišča prostor za potencialni dovoz z avtomobilom širok 245 cm (prim. 15 in 16. točko obrazložitve sodbe). Torej je dovoz po poti, ki jo predlaga tožeča stranka, ožji in zato manj udoben kot po služnostni poti.

11. Ugotovljeno je bilo tudi, da bi morala biti za dovoz po parc. št. 1/2 izvedena določena rušilna dela, odstraniti bi bilo treba trto, ožina pa bi predstavljala zahteven, manj udoben in manj varen uvoz kot po obstoječi služnostni poti. Sodišče je upoštevalo tudi, da imajo tožene stranke s pomočjo obstoječe služnostne poti neposreden dostop na N. cesto kot dodaten razlog glede koristnosti obstoječe služnostne poti, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da to, da morajo narediti tožene stranke z uporabo V. poti dodatni ovinek ni razlog za ohranitev služnosti.

12. Lastnik služeče nepremičnine lahko zahteva prenehanje stvarne služnosti, če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena. Gre za primere, ko je služnost še zmeraj v korist gospodujoče nepremičnine, vendar je ne kaže obdržati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine kot je korist gospodujoče nepremičnine.(1)

13. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je V. pot obstajala kot javna pot že v času nastanka služnosti, kasneje pa je postala ta pot asfaltirana. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da sprememba makadamske poti v asfaltirano v obravnavanem primeru ne zadostuje za izpolnitev pogoja spremenjenih okoliščin, ki bi narekoval ukinitev služnosti.

14. Glede na to, da je V. pot kot javna pot obstajala že v času ustanovitve služnosti in je že takrat obstajala potreba po ustanovitvi služnostne poti ter se okoliščine in potrebe gospodujočih zemljišč niso spremenile, edina sprememba je asfaltiranje makadamske poti, je pravilna ocena prvostopenjska sodišča, da asfaltiranje javne poti ne zadostuje za izpolnitev pogoja spremenjenih okoliščin. Funkcija same poti se ni v ničemer spremenila in makadamska javna pot je v preteklosti služila enakemu namenu kot sedaj asfaltirana.

15. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo tudi o stroških. Tožena stranka je del zahtevka pripoznala. Kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče tožeča stranka ni ne navedla ne izkazala, da je bila v tem delu zahtevka tožba potrebna. Zato so pritožbene navedbe o tem, da je s toženo stranko zadevo želela urediti po mirni poti, vendar nista mogli doseči sporazuma, prepozne in neizkazane ter je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je dolžna tudi v tem delu tožeča stranka povrniti pravdne stroške tožene, pravilna. Ker tožena stranka v preostalem delu zahtevka z njim ni uspela, je dolžna povrniti pravdne stroške tožene stranke po načelu uspeha v pravdi (154. člen ZPP).

16. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej komentar k 222. členu v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Miha Juhart, stran 917.