Jedro

Pri odločanju o vlogi tožnika z dne 8. 1. 2015 gre za odločanje o isti upravni zadevi, o kateri je bilo že odločeno s sklepom z dne 17. 4. 2012 na podlagi vloge z dne 30. 3. 2012. V obeh primerih se je odločalo o tožnikovi vlogi za odobritev pravnega posla, o kupoprodajni pogodbi sklenjeni med prodajalcem A.A. in tožnikom, na podlagi tožnikovega sprejema ponudbe obešene na oglasni deski z dne 12. 5. - 14. 6.2010. Zahtevek tožnika je torej v obeh primerih temeljil na isti dejanski podlagi, pa tudi pravni, tj. nespremenjenih določbah ZKZ. Da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sprejemom ponudbe, vendar pod odložnim pogojem naknadne odobritve po ZKZ s strani upravne enote, je stališče sodne prakse že od leta 2009. Dejstvo, da je tožnik vlogi za odobritev z dne 8. 1. 2015 priložil sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, ne spreminja identitete obeh zahtevkov. Organ naj bi v obeh primerih odločal o pravici tožnika, ki izvira iz sprejema njegove ponudbe, torej pod odložnim pogojem odobritve v sklenjeni kupoprodajni pogodbi (torej ob isti dejanski in pravni podlagi obeh zahtevkov).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil odobritev pravnega posla, prodajne pogodbe, ki je zajeta v sodbi in sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. P 986/2012-II z dne 20. 1. 2014, med prodajalcem A.A. in B.B.. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil 8. 1. 2015 vlogo za odobritev pravnega posla s sodbama Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani. Upravni organ ugotavlja, da ne gre za novo upravno zadevo. Na podlagi ponudbe prodajalca z dne 12. 5. do 14. 6. 2010 je v zakonitem roku ponudbo sprejelo več kupcev, med drugim C.C. in tožnik. Dne 14. 7. 2010 je C.C. vložila vlogo za odobritev pravnega posla, ki ji je predložila kupoprodajno pogodbo. V postopku je bilo ugotovljeno, da se na prvo mesto predkupnih upravičencev uvršča tožnik. Iz navedenega je Upravna enota zavrnila odobritev kupoprodajne pogodbe med A.A. in C.C.. Zoper odločitev je C.C. vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena, zavrnjena pa je bila tudi njena tožba, v upravnem sporu, sodba I U 197/2011 z dne 1. 2. 2012. V sodbi je sodišče navedlo, da bo moral lastnik predmetnih zemljišč, če še vedno želi le te prodati, svojo ponudbo ponoviti. Po izdaji sodbe je tožnik dne 30. 3. 2012 vložil vlogo za odobritev pravnega posla, ki ji je predložil kupoprodajno pogodbo, ki pa ni bila podpisana s strani prodajalca. Upravna enota je dne 17. 4. 2012 izdala sklep, s katerim je odobritev kupoprodajne pogodbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla, ker vloga ni bila vložena v predpisanem roku. Sklep je postal pravnomočen z dne 5. 5. 2012. Glede na te navedbe ugotavlja, da je bilo v postopku odobritve pravnega posla, katerega predmet so zemljišča iz ponudbe, že pravnomočno odločeno. S sklepom z dne 17. 4. 2012 je bilo odločeno o istem pravnem poslu, ki je predmet nove vloge, ki jo je tožnik vložil 8. 1. 2015. Organ meni, da sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 986/2012 z dne 20. 1. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča, zanjo nista zavezujoči, saj ne določata kaj mora upravni organ dejansko storiti oziroma ga ne zavezujeta, da odobri pravni posel. Upravna enota je vezana le na odločitev Upravnega sodišča I U 197/2011. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s pritožbenimi razlogi, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 986/2012-2 z dne 20. 11. 2014, v kateri je zavzeto stališče, da je tožnik upravičen do sklenitve pravnega posla, saj ob upoštevanju načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2012 ter ob upoštevanju spremembe prakse sodišč v odločanju o podobnih primerih, ni zamudil roka za vložitev vloge, opozarja, da je tožnik pri prvostopnem organu že dne 30. 3. 2012 vložil vlogo za odobritev pravnega posla, o kateri je bilo odločeno s sklepom z dne 17. 4. 2012, iz razloga, ker vlagatelj vloge ni vložil v predpisanem roku iz 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Tožnik se zoper navedeno odločitev ni pritožil, zaradi česar je ta postala pravnomočna. Prvostopni organ bi moral v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno vlogo zavreči, vendar odločitve prvostopnega organa ni odpravil, ker je sam dopolnil obrazložitev, nepravilnost v izreku pa ne vpliva na pravni položaj tožnika, saj bi z zavrženjem nastale iste pravne posledice – neodobritev vloge.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je dne 8. 1. 2015 na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča, v zvezi s sodbo Višjega sodišče, vložil vlogo za odobritev pravnega posla. Sodba nadomešča prodajno pogodbo, sklenjeno pri prometu s kmetijskimi zemljišči. Obe citirani sodbi v luči neenotne sodne prakse v letu 2010 in zagotavljanja pravne varnosti izpostavljata, da tožnik po pravnomočno zaključenem upravnem sporu C.C. ni bil vezan na prekluzivni 60 dnevni rok za vložitev tožbe zaradi sklenitve prodajne pogodbe in je tožba, ker gre za zastaralni petletni rok, vložena pravočasno. Šestdesetdnevni rok za vložitev zahtevka za odobritev pravnega posla tako po oceni sodišč začne teči šele od pravnomočnosti te sodne odločbe dalje. Tožnik je znotraj šestdesetdnevnega roka vložil vlogo za odobritev pravnega posla. Organ prve stopnje pravne podlage za svojo odločitev ni navedel ter je odločitev oprl na ugotovitev, da ne gre za odločanje o vlogi tožnika za odobritev pravnega posla z dne 8. 1. 2015, ki bi se nanašala na novo upravno zadevo. Drugostopni organ pripominja, da bi bilo potrebno v skladu z določbo četrtega odstavka 129. člena ZUP vlogo zato zavreči. Organ prve stopnje meni, da zanj pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča, nista zavezujoči ter da je vezan na sodbo Upravnega sodišča I U 197/2011. Tožnik opozarja, da sodba Upravnega sodišča za predmetni postopek ni relevantna. Dejstvo je, da je sodba Upravnega sodišča izdana med drugima strankama postopka, o njej je odločeno o drugačnem tožbenem zahtevku, postavljenem na podlagi drugačne pravne in dejanske podlage. Ne gre torej za primer, ko bi sodba Upravnega sodišča upravnemu organu velevala drugače, kot izhaja iz sodb Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani. Za Upravno enoto Domžale sta zavezujoči naknadno izdani sodbi Okrožnega in Višjega sodišča, pri čemer je organ vezan na izrek teh sodb. Pravno nevzdržno je sklicevanje organa na del obrazložitve Upravnega sodišča v točki 7. Pojasnjuje, da tudi sklep z dne 17. 4. 2012, o zavrženju vloge tožnika z dne 30. 3. 2012 o odobritvi pravnega posla, iz razloga zamude šestdesetdnevnega roka v skladu z določbo 22. člena ZKZ, v zvezi z četrtim odstavkom 20. člena ZKZ, ne predstavlja odločitve o isti upravni zadevi v smislu četrtega odstavka 129. člena ZUP, saj tožnik vlogo za odobritev pravnega posla z dne 8. 1. 2015 vlaga na spremenjeni materialnopravni podlagi, kar botruje drugačni pravni podlagi zahtevka za odobritev pravnega posla. Iz civilnih sodb izhaja, da tožnik ni zamudil roka za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla in ga vlaga pravočasno. Da tožnik v letu 2010 ni zahteval odobritve pravnega posla, ne predstavlja ovire, saj tožnik v skladu s tedaj veljavno neenotno sodno prakso ne bi mogel izposlovati odobritve. Po stari sodni praksi je bilo namreč mogoče pred upravnim organom zahtevati odobritev pravnega posla tako, da se predloži sklenjena pogodba oziroma sodba, ki tako pogodbo nadomešča. Z izpodbijanim aktom so mu bile kršene tudi ustavne pravice. Predlaga, da se ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe oziroma podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Stranka z interesom v tem postopku A.A. predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove vloge za odobritev pravnega posla, prodajne pogodbe, ki je zajeta v sodbi in sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 986/2012 z dne 20. 1. 2014, med prodajalcem A.A. in tožnikom.

8. Ni sporno med strankami, da vloga tožnika za odobritev pravnega posla z dne 8. 1. 2015 temelji na podlagi ponudbe obešene na oglasni deski Upravne enote Domžale dne 12. 5. - 14. 6. 2010, katero je v zakonitem roku sprejel tudi tožnik. Nadalje, da tožnik v roku iz 22. člena ZKZ, v povezavi s četrtim odstavkom 20. člena ZKZ, ni vložil vloge za odobritev pravnega posla. Vlogo za odobritev pravnega posla pa je vložil 30. 3. 2012 ter je o njej organ odločil s sklepom št. 330-167/2012/2 z dne 17. 4. 2012, ki je pravnomočen od dne 5. 5. 2012. 9. Tudi po mnenju sodišča gre pri odločanju o vlogi tožnika z dne 8. 1. 2015 za odločanje o isti upravni zadevi, o kateri je bilo že odločeno s sklepom z dne 17. 4. 2012 na podlagi vloge z dne 30. 3. 2012. V obeh primerih se je odločalo o tožnikovi vlogi za odobritev pravnega posla, o kupoprodajni pogodbi sklenjeni med prodajalcem A.A. in tožnikom, na podlagi tožnikovega sprejema ponudbe obešene na oglasni deski z dne 12. 5. - 14. 6.2010. Zahtevek tožnika je torej v obeh primerih temeljil na isti dejanski podlagi, pa tudi pravni, tj. nespremenjenih določbah ZKZ.

10. Da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sprejemom ponudbe, vendar pod odložnim pogojem naknadne odobritve po ZKZ s strani upravne enote, je stališče sodne prakse že od leta 2009 (glej sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 835/2007 z dne 28. 1. 2009 in X Ips 365/2010 z dne 9. 6. 2011). Dejstvo, da je tožnik vlogi za odobritev z dne 8. 1. 2015 priložil sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 986/2012 z dne 20. 1. 2014, in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1394/2014 z dne 22. 10. 2014, ne spreminja identitete obeh zahtevkov. Organ naj bi v obeh primerih odločal o pravici tožnika, ki izvira iz sprejema njegove ponudbe, torej pod odložnim pogojem odobritve v sklenjeni kupoprodajni pogodbi (torej ob isti dejanski in pravni podlagi obeh zahtevkov).

11. Pravilnost stališča upravnih organov ne spreminja tudi stališče navedeno v civilnih sodbah, da ne glede na to, da tožnik v letu 2010 ni zahteval odobritve pravnega posla med njim in A.A., to ne predstavlja ovire, da tožnik ne bi mogel zahtevati odobritve pravnega posla s predložitvijo sodbe in to kljub dejstvu, da je bila tožnikova vloga za odobritev pravnega posla, ki jo je podal 30. 3. 2012 že zavržena, saj je pravni posel bil lahko v danih pogojih odobren le pod pogojem, da je bila predložena sklenjena pogodba oziroma sodba, ki jo nadomešča (glej stran 5 sodbe Višjega sodišča, II Cp 1394/2014 z dne 22. 10. 2014). Namreč v obravnavanem primeru je tožnik že vložil vlogo za odobritev pravnega posla, kot že rečeno 30. 3. 2012, nato pa po odločitvi upravnega organa s sklepom z dne 17. 4. 2012, dne 20. 4. 2012 (glej stran 6 prvostopne sodbe) civilno tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki se je obravnavala pod opravilno številko P 986/2012. 12. Višje sodišče se je pri svoji odločitvi, kot izhaja iz citata v prejšnjem odstavku, opredelilo tudi do odločitve upravnega organa s sklepom z dne 17. 4. 2012 in navedlo, da je bil pravni posel v takratni upravno pravni praksi lahko odobren le pod pogojem, če je bila predložena sklenjena pogodba oziroma sodba, ki jo nadomešča. S svojim stališčem pa je sodišče (stran 5) preseglo pooblastila odločanja civilnega sodišča. V pravdnem postopku sodišče odloča le o sklenitvi kupoprodajne pogodbe, ki je sklenjena pod odložnim pogojem odobritve upravnega organa. Upravna stvar pa je odločanje o odobritvi pravnega posla glede na izkazano predkupno pravico sprejemnikov ponudbe. Upravni organ zato na stališče Višjega sodišča v zvezi s tožnikovo možnostjo, da bo upravni organ njegovo vlogo za odobritev po predložitvi skupaj s sodbo meritorno obravnaval, ni bil vezan. Tudi ne drži, da bi bil pravni posel lahko v danih pogojih (v roku iz 22. člena ZKZ-1 glede na čas ponudbe) odobren le pod pogojem, če bi bila predložena sklenjena pogodba oziroma sodba, ki jo nadomešča. Taka v letu 2010 ali 2012, ko je tožnik vložil civilno tožbo, ni bila upravnosodna praksa. Vloga za odobritev pravnega posla se je štela za popolno tudi, če ji ni bil predložen pisno sklenjen pravni posel, saj se je po določbi prvega odstavka 21. člena Obligacijskega zakonika (OZ) štelo, da je pravni posel sklenjen že s sprejemom ponudbe (glej točko 13 sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 365/2010 z dne 9. 6. 2011). Že pred tem pa je bila vzpostavljena upravnosodna praksa, da se je postopek na podlagi vloge za odobritev pravnega posla, kateri ni bila predložena kupoprodajna pogodba prekinil, do predložitve kupoprodajne pogodbe (oziroma sodbe civilnega sodišča) (glej sodbo Upravnega sodišča U 1612/2008 z dne 18. 8. 2009, kar potrjuje tudi že citirana 13. točka sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 365/2010 z dne 9. 6. 2011). Tožnik se torej ne more sklicevati na to, da bi bila njegova pravočasna zahteva za odobritev pravnega posla zavržena, ker ne bi mogel predložiti sklenjene pisne pogodbe, kot opravičljiv razlog za zamudo roka oziroma ponovno vložitev.

13. Tožniku se torej, ker je že zahteval odobritev pravnega posla dne 30. 3. 2012, s pravnomočnostjo civilne sodbe P 986/2012 z dne 20. 1. 2014, ni odprl nov rok za vložitev odobritve pravnega posla, zato je odločitev organa, ne glede na postopkovno nepravilnost (moral bi vlogo zavreči) pravilna. Sodišče sprejema stališče drugostopnega organa, da pravni učinki zavrženja vloge za odobritve pravnega posla, tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenili.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

15. Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Stroškovni zahtevek stranke z interesom v tem postopku pa je sodišče zavrnilo, ker vloga stranke z interesom ni doprinesla k odločitvi kot je bila v obravnavani zadevi sprejeta. Stroške torej sodišče ocenjuje kot nepotrebne v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP).