Jedro

V postopku za izdajo začasne odredbe je dopustna in utemeljena ureditev, ki kontradiktornosti ne zagotavlja že na obravnavi oziroma pred izdajo sodne odločbe, pač pa naknadno z vložitvijo ugovora zoper prvostopno odločitev. V postopkih za izdajo začasnih odredb je torej dopustno, da je konktradiktornost vzpostavljena šele v postopku z ugovorom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, pobijani sklep se v 3. točki izreka (s katerim je bil zavrnjen ugovor toženke) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi pobijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški toženk so del nadaljnjih stroškov postopka.

Obrazložitev

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 sklep o začasni odredbi z dne 22.9.2004 popravilo tako, da se ime drugotoženke pravilno glasi R. P., v točki 2 predlog toženk za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo, v točki 3 pa zavrnilo njun ugovor zoper sklep z dne 22.9.2004. Proti temu sklepu se pravočasno, po svoji pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženki in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno, da sklep spremeni tako, da sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Najprej navajata, da vztrajata pri svojih navedbah iz ugovora zoper sklep o začasni odredbi in še dodatno pojasnjujeta, česar sodišče očitno ne razume glede R. P. Res se je oseba prej imenovala R. Č., vendar pa ni problem v spremembi imena, pač pa v dejstvu, da ta oseba kakorkoli ji je že ime nima nič niti z zamenjavo ključavnice niti z onemogočanjem vstopa v stanovanjsko hišo, zato je tudi ugovarjala pasivno legitimacijo. Sploh pa se je tožnik sam prostovoljno odselil v garažo, za katero sicer sodišče, ne ve se, na kakšni podlagi, ugotavlja, da najbrž ni primerno stanovanje, saj sta za zadovoljevanje potreb potrebna najmanj tudi kuhinja in sanitarije. Dejstvo je, da se prostor imenuje sicer garaža, ima pa vse potrebno za življenje, tam ima tožnik tudi sanitarije in štedilnik in posodo, dejstvo pa je tudi, da imajo različni ljudje različne predstave o stanovanjskih prostorih in njih primernosti za bivanje. Imajo pa ljudje tudi različne potrebe zadovoljevanja svojega udobja. Kot že rečeno se je tožnik že v mesecu maju 2004 prostovoljno preselil v garažo in očitno se njemu zdi primerna za bivanje, ne prvostopenjsko ne drugostopenjsko sodišče pa ni pristojno ne glede na kakršnekoli zakonske navedbe presojati o tem ali je prostor primeren za bivanje. Prvostopenjsko sodišče je v svoji obrazložitvi navedlo, da se pri izdaji začasne odredbe presoja le na podlagi trditev, ki jih tožnik navede v predlogu. To pomeni, da bi lahko tožnik navedel karkoli in bi mu sodišče ugodilo ne glede na drugačna dejstva. Sprašuje se, čemu služi pravni pouk in dvostopenjsko sojenje, če je tako stališče sodišča. Prvostopenjsko sodišče stoji na stališču, da tožena stranka pač ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, ki ne more zadovoljevati osnovnih osebnih potreb. To pa ne drži, kar je tožena stranka že pojasnila zgoraj.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot je razvidno iz pritožbe, je ta obrazložena le v delu, kolikor se nanaša na odločitev iz 3. točke izreka. Ta odločitev po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilna.

Najprej je navesti, da je začasna odredba sredstvo zavarovanja zahtevka. Zanjo zadošča že verjetnost utemeljenosti zahtevka in največkrat svoj namen doseže le, če je izdana v hitrem postopku, v določenih primerih brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. V postopku za izdajo začasne odredbe je dopustna in utemeljena ureditev, ki kontradiktornosti ne zagotavlja že na obravnavi oziroma pred izdajo sodne odločbe, pač pa naknadno z vložitvijo ugovora zoper prvostopno odločitev. V postopkih za izdajo začasnih odredb je torej dopustno, da je konktradiktornost vzpostavljena šele v postopku z ugovorom. V fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe zato sodišče presoja zgolj predlog za izdajo začasne odredbe in če iz predloga sledi verjetnost obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe in je predlagano ustrezno sredstvo zavarovanja, lahko sodišče predlogu ugodi in izda sklep o začasni odredbi, ne da bi v postopek pritegnilo dolžnika. Tako je sodišče prve stopnje tudi postopalo in na podlagi tožnikovih trditev, podanih v predlogu, ocenilo, da je verjetno izkazal obstoj terjatve (trdil je, da je na naslovu H. 188/b živel do 23.8.2004, ko sta mu toženki zamenjali ključavnico in mu onemogočili vstop v stanovanje), kot tudi verjeten obstoj predpostavk iz 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) - nastanek težko nadomestljive škode (tožniku naj bi bilo onemogočeno zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb) ter da toženki z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Sodišče prve stopnje je po izdaji sklepa dalo tudi toženkama možnost, da se o tožnikovih navedbah izjasnita, kar sta z ugovorom tudi storili in pravnopomembnim trditvam tožnika oporekali. Zatrjevali sta, da tožnik v hiši z naslovom H. 188/b ne prebiva od 25.5.2004 dalje in je ne uporablja za svoje potrebe. Od takrat dalje stanuje v garaži. Tako se je sam odločil, ko mu je prvotoženka v maju 2004 zamenjala ključavnico na hiši. Zato ker v hiši ne prebiva, mu z zamenjavo ključavnice ni bila prizadejana nikakršna škoda. Za svoje trditve sta predlagali dokaze, tudi dokaz z zaslišanjem strank. Stališče sodišča prve stopnje v pobijanem sklepu, da se verjetnost terjatve presoja le na podlagi trditev in dokazov, ki jih tožnik navede v predlogu, v tej fazi postopka, ko je potrebno odločiti o ugovoru toženk, ni pravilno in mu ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje se mora opredeliti do pravnorelevantnih trditev obeh pravdnih strank, če ne bi bilo tako, bi bil ugovor nesmiseln, zato se toženki v pritožbi utemeljeno sprašujeta, zakaj ob takem stališču sodišča prve stopnje služi pravni pouk. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravnopomembnih trditev toženk v sklepu ni obravnavalo. Čeprav jih je v razlogih sklepa omenilo, se do njih ni opredelilo in zato odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. V primeru nasprotujočih si trditev pravdnih strank se sodišče prve stopnje ne more postaviti na stran ene stranke zgolj na podlagi trditev te stranke. Iz razlogov sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje še ni izvajalo dokazov, zato je obrazložitev, da je sodišče presojalo navedbe tožeče stranke v skladu z načelom proste presoje dokazov, povsem nerazumljiva, tako kot je nerazumljiva tudi obrazložitev, da so navedbe tožeče stranke dovolj natančne in izkazane s stopnjo verjetnosti. Postopek z ugovorom je kontradiktoren postopek, zato je potrebno obravnavati trditve in dokaze (ni jih pa nujno tudi izvajati) obeh pravdnih strank. Narok v postopku obravnavanja ugovora zoper začasno odredbo ni obligatoren, je pa v določenih primerih, ko so pravnopomembna dejstva med strankama sporna (in še v tem primeru, ne vedno), potreben. Pri tem ne gre spregledati, da nosi trditveno in dokazno breme predlagatelj začasne odredbe, dokazni standard za izkaz predpostavk pa je znižan. Za ugotovitev verjetnosti obstoja teh predpostavk (tako verjetnega obstoja nedenarne terjatve kot tudi predpostavk iz 2. in 3. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ) je pomembno, da so razlogi, ki govorijo v prid obstoju dejstva močnejši od razlogov, ki govorijo proti. Zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da so razlogi, ki govorijo v prid obstoju teh predpostavk močnejši od razlogov, ki govorijo proti njim, pa zaradi pomanjkljive obrazložitve iz razlogov sklepa ni razvidno. Sklep je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki je narekovala njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj navedene kršitve, se opredeliti do pravnorelevantnih trditev pravdnih strank (tudi do ugovora pasivne legitimacije drugotoženke, ki je zatrjevala, da ni zamenjala ključavnice ali onemogočala tožniku vstopa in izstopa iz in v hišo), svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložiti tako, da bo zmožna preizkusa. Tožnik je tisti, ki bo moral verjetno izkazati, da je do 23.8.2004 v hiši na naslovu H. 188/b dejansko živel, izkazati pa bo moral tudi verjeten obstoj zatrjevanih predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ.

Pritožba zoper 1. in 2. točko izreka je neobrazložena, pritožbeno sodišče pa kršitev iz 2. odst. 350. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo. Zato je pritožbi delno ugodilo, pobijani sklep razveljavilo le v 3. točki izreka, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo pobijani sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.