Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Državljan druge republike, ki je na začasnem delu v ZRN, dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva RS po 1. odstavku 40. člena ZDS.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Ugotovila je, da tožnica, ki je hrvaška državljanka, dejansko ni nikoli živela v Sloveniji. Živi in dela v ZR Nemčiji, kamor je odšla iz Republike Hrvaške, le stalno prebivališče ima po sklenitvi zakonske zveze s slovenskim državljanom prijavljeno v Sloveniji.
V tožbi tožnica navaja, da je bila izpodbijana odločba vročena bratu njenega moža, ki jo je izročil njej šele, ko je prišla iz Nemčije, zato meni, da ni zamudila 30 dnevnega roka za tožbo. Navaja, da se je znašla v posebni situaciji, saj so mož in oba otroka slovenski državljani, ona pa, ker je stalno prijavljena v Sloveniji, hrvaškega potnega lista niti dobiti ne more. Tudi sicer že zaradi svoje družine želi pridobiti slovensko državljanstvo. Navaja še, da se bo po prenehanju dela v tujini vrnila v Slovenijo, ne v Hrvatsko. Meni, da zavrnitev njene vloge ni utemeljena in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in navaja, da zatrjevane težave pri pridobitvi hrvaškega potnega lista v tem postopku niso pomembne. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
V stvari gre za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem državljan druge republike pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. Ker tožnica dela v ZR Nemčiji, kjer s svojo družino tudi živi, je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnica pogoja o dejanskem življenju v Sloveniji ne izpolnjuje. Okoliščine, na katere se sklicuje tožnica v tožbi (zakonska zveza s slovenskim državljanom, slovensko državljanstvo otrok, težave s pridobitvijo hrvaškega potnega lista) za pridobitev državljanstva na tej pravni podlagi niso pomembne, prijavljeno stalno prebivališče od sklenitve zakonske zveze dalje pa kaže le na to, da tožnica pogoj prijavljenega stalnega prebivališča na dan 23.12.1990 izpolnjuje; vendar, ker ne izpolnjuje vseh pogojev, na navedeni pravni podlagi državljanstva ne more pridobiti.
Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I).