Jedro

Sodišče sme izvedbo predlaganega dokaza (poleg neprimernih in nerelevantnih) zavrniti tudi tedaj, ko ta za obrambo očitno ne more biti uspešen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni T.Č. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in po prvem odstavku 183. člena KZ ter kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen štiri leta in šest mesecev zapora. Zoper navedeno sodbo sta obsojenec in njegova zagovornica vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je s sodbo (in sklepom) I Ips 377/2006 z dne 19.4.2007 zahtevo obsojenca zavrnilo, zahtevo zagovornice pa zavrglo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-2434/07 z dne 19.6.2009 razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavržena in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

2. Zagovornica obsojenega T.Č. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

B.

3. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

4. Zagovornica obsojenega T.Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila v tej zadevi prekršena pravica do nepristranskega sodnika (23. člen Ustave) ter pravica do poštenega obravnavanja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Očitek utemeljuje z navedbami, da sta se senata sodišča prve in druge stopnje seznanila z dokazom, ki bi moral biti iz spisa izločen, to je z uradnim zaznamkom o izjavi osumljenca z dne 14.7.2005. Ta izjava je bila potrditvah zahteve pridobljena na nezakonit način, ker obsojenec pred tem ni bil poučen v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP in ker ni bila zagotovljena navzočnost zagovornika, kar predstavlja tudi kršitev 19. člena Ustave. Zahteva s tem po vsebini očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 4.a točko 39. člena ZKP.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti se v utemeljitvi povzetih očitkov opira na obsojenčev zagovor in potek dogodkov dne 14.7.2005. Pri tem pravilno navaja, da je bila T.Č. prostost odvzeta 13.7.2005 ob 19.42 uri ter da je bila naslednjega dne med 13.15 in 14.30 uro (v prisotnosti zagovornice) opravljena sodna prepoznava. Neutemeljene pa so navedbe, da se je zbiranje obvestil od osumljenca dejansko začelo neposredno po sodni prepoznavi in ne po danem pravnem pouku (četrti odstavek 148. člena ZKP) ob 18.00 uri, kot izhaja iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 14.7.2005. 6. Obramba je v tej zadevi iz vsebinsko enakih razlogov večkrat predlagala izločitev navedene listine. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaslišalo kriminalista A.Ž. in J.M., ki sta sodelovala pri zapisu uradnega zaznamka in na podlagi njunih izpovedb (ki ju je ocenilo kot skladni) zaključilo, da je razgovor z osumljencem potekal tako (oziroma takrat), kot izhaja iz uradnega zaznamka. Ugotovilo je, da je bil osumljenec 14.7.2005 ob 18.00 uri poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP in da se je tem jamstvom (posebej tudi pravici do zagovornika) odpovedal, nato pa je bil opravljen razgovor, ki je bil v skladu s šestim odstavkom 148. člena ZKP zapisan v obliki uradnega zaznamka. To listino je osumljenec podpisal na vsaki strani, tudi na mestu, kjer so zabeleženi pouk o pravici do molka in do zagovornika ter njegova odpoved tem pravicam. Sodišče v zvezi s tem tudi ni sprejelo ugovorov obrambe, da so policisti pri razgovoru na obsojenca izvrševali pritiske, da bo šel na prestajanje daljše zaporne kazni, če uradnega zaznamka ne podpiše. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razlogi za izločitev uradnega zaznamka o izjavi osumljenca niso podani. Ugotovitvam sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani in pri tem (pravilno) ugotovilo, da je bila obsojencu postavljena zagovornica po njegovi privedbi na zaslišanje k preiskovalni sodnici dne 15.7.2005 (četrti odstavek 70. člena ZKP) in ne ob sodni prepoznavi 14.7.2005. Sodišče druge stopnje je na tej podlagi glede vsebinsko povsem enakih pritožbenih očitkov kot v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazloženo presodilo, da niso utemeljeni (2. in 3. stran sodbe). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Kolikor pa zahteva trdi, da so zaključki izpodbijane sodbe napačni v dejanskem pogledu, s tem izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

7. Zagovornica obsojenega T.Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti (podobno kot v pritožbi) trdi, da je sodišče kaznivo dejanje zoper oškodovanega J.T. (točka I.1 sodbe) napačno pravno opredelilo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ. Vendar pa z navedbami, da ni zadostnih dokazov, da je obsojenec vedel za duševno stanje oškodovanca oziroma da gre zgolj za sklepanje, ker naj bi za to vedeli vsi v vasi, po vsebini ne izpodbija pravnih temveč dejanske zaključke izpodbijane sodbe, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je v obrazložitvi sodbe podrobno utemeljilo oceno (zlasti 8. in 9. stran sodbe), da je bilo to kaznivo dejanje storjeno zoper otroka s posebnimi potrebami in zato zoper slabotno osebo, pri čemer se je oprlo na izpovedbo pedopsihiatrinje M.K. ter na izvid in mnenje sodne izvedenke klinične psihologije M.G. Posebej je sodišče navedlo tudi razloge za ugotovitev, da je obsojenec za oškodovančevo stanje vedel, čemur je sodišče druge stopnje ob presoji vsebinsko enakih pritožbenih navedb obrazloženo pritrdilo (5. stran sodbe). V zvezi s tem je sodišče upoštevalo tudi okoliščino iz izpovedbe oškodovančeve zdravnice in mnenja izvedenke, da oškodovanec ni telesno stigmatiziran, kar izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Neutemeljen je zato tudi očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj „navedbe izvedenke“ v sodbi ne bi bile verodostojno povzete.

8. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so policisti ob ogledu kraja kaznivega dejanja zoper oškodovanega A.G. (točka I.2 sodbe) fotografirali sledi pnevmatik. V zvezi s tem trdi, da je bila z zavrnitvijo predloga obrambe, naj se sledi primerjajo s pnevmatikami obsojenčevega kolesa, prekršena pravica do obrambe (3. alineja 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 372. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo (16. in 17. stran sodbe), ker njegova izvedba ob ostalih dokazih (izpovedbe oškodovanca in njegove matere, rezultati izvedenstva, sodna prepoznava itd.) ne bi pripeljala do drugačnih zaključkov, tudi če bi se zatrjevano dejstvo potrdilo (to je neujemanje sledi s pnevmatikami obsojenčevega kolesa). Pri tem je upoštevalo, da se je ogled pričel opravljati več kot 4 ure po izvršitvi kaznivega dejanja, ko kraj storitve (očitno obljudena kolovozna pot) ni bil zavarovan. Sodišče sme izvedbo predlaganega dokaza (poleg neprimernih in nerelevantnih) zavrniti tudi tedaj, ko ta za obrambo očitno ne more biti uspešen, zato očitek kršitve pravnega jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave ni utemeljen. Navedbe o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja pa ne morejo biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

9. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP glede na navedeno niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornice obsojenega T.Č. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Obsojencu je bila izrečena zaporna kazen, poleg tega pa je dolžan prispevati k preživljanju dveh mladoletnih otrok. Vrhovno sodišče ga je zato v skladu z določbo 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.