Jedro

Prva točka tarifne številke 42 Odvetniške tarife ureja odmero nagrade za zahtevke in druge obrazložene vloge, na podlagi katerih poteka postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah, gospodarskih družbah in drugih pravnih ali fizičnih osebah. Vendar ta določba ne predstavlja pravne podlage za obveznost ene stranke povrniti stroške izvensodnega zahtevka nasprotni stranki, ampak določa samo način odmere stroškov izvensodnega zahtevka, če je stranka na podlagi pravil ZPP, vključno s kriterijem potrebnosti iz 155. člena ZPP, upravičena do njihovega povračila.

V obravnavani zadevi stroškov izvensodnega zahtevka ni mogoče šteti za stroške, ki so bili potrebni za pravdo in bi jih zato morala kriti nasprotna stranka. Izvensodni zahtevek namreč ni predstavljal formalnega predpogoja (procesne predpostavke) za začetek postopka.

Navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da so pritožbene navedbe tožene stranke podane v nasprotju s 337. členom ZPP in je pritožnica z njimi prekludirana, ker je bil strošek izvensodnega zahtevka priglašen ob vložitvi tožbe, tožena stranka pa do izdaje prvostopne sodbe ni imela nikakršnih ugovorov zoper upravičenost stroškov za izvensodni zahtevek, ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi ne navaja novih dejstev, ampak izpodbija materialno pravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka skladno z določili ZPP in Odvetniške tarife upravičena do povračila stroškov izvensodnega zahtevka. Prekluzija se nanaša zgolj na navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ne pa tudi na pravna naziranja strank.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.915,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.432,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper izpodbijani sklep je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Pritožuje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in Odvetniške tarife. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in sklep Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 223/2020 z dne 22. 7. 2022 spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, nastalih tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje, v nižjem znesku, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in toženi stranki naloži v plačilo vse tožničine pritožbene stroške po priglašenem stroškovniku.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o stroških pravdnega postopka. Tožeči stranki je priznalo 700 točk za izvensodni zahtevek z dne 10. 8. 2020, 700 točk za tožbo, 400 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za drugo pripravljalno vlogo, 31 točk za materialne stroške, 22 % DDV na odvetniške stroške in stroške plačila sodne takse za tožbo v višini 873,00 EUR, kar skupaj znaša 2.432,89 EUR stroškov.

6. Obseg pritožbenega izpodbijanja je začrtala tožena stranka. Iz pritožbenega predloga izhaja, da naj sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov v nižjem znesku. Navaja, da je tožeči stranki mogoče priznati 1.915,37 EUR potrebnih pravdnih stroškov, ne strinja pa se s priznanjem nagrade za sestavo izvensodnega zahtevka. V obravnavani zadevi je zato treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do povrnitve odvetniških stroškov za sestavo izvensodnega zahtevka z dne 10. 8. 2020. 7. Materialnopravna pravila, po katerih sodišče odloča o povrnitvi stroškov postopka, so določena v 154. do 162. členu ZPP. Kot temeljno merilo je predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (154. člen ZPP). 155. člen ZPP določa, da mora sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). V skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem procesu je postulat, da stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrči na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. Predlog za povračilo nepotrebnih stroškov mora sodišče zavrniti, čeprav je morda stranka v celoti uspela s svojim zahtevkom.1 Odvetniška tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov (prvi odstavek 1. člena Odvetniške tarife). Iz 155. člena ZPP izhaja, da sodišče stranki prizna tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, ter jih odmeri po pravilih, ki so določena v Odvetniški tarifi.

8. Prva točka tarifne številke 42 Odvetniške tarife ureja odmero nagrade za zahtevke in druge obrazložene vloge, na podlagi katerih poteka postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah, gospodarskih družbah in drugih pravnih ali fizičnih osebah. Vendar ta določba ne predstavlja pravne podlage za obveznost ene stranke povrniti stroške izvensodnega zahtevka nasprotni stranki, ampak določa samo način odmere stroškov izvensodnega zahtevka, če je stranka na podlagi pravil ZPP, vključno s kriterijem potrebnosti iz 155. člena ZPP, upravičena do njihovega povračila.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodna praksa glede priznavanja stroškov izvensodnega zahtevka ni enotna. Zadeve, v katerih so bili stroški izvensodnega zahtevka priznani, so na primer sodba VSL II Cp 2585/2013 z dne 5. 3. 2014, sodba VSL III Cp 2419/2015 z dne 25. 11. 2015, sklep VSC Cpg 28/2021 z dne 24. 3. 2021 in sklep VSL I Cpg 257/2021 z dne 7. 7. 2021. Zadevi, v katerih stroški izvensodnega zahtevka oziroma predpravdnega postopka niso bili priznani, pa sta na primer sklep VDSS Pdp 537/2018 z dne 29. 11. 2018 in sklep VSL I Cpg 448/2021 z dne 1. 9. 2021. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, izraženim v sklepu VSL I Cpg 448/2021, da je stranka upravičena do povračila stroškov izvensodnega zahtevka samo, če gre za stroške obveznega predhodnega (predpravdnega) postopka ali zunajsodnega opomina, ki predstavlja nujni formalni predpogoj za začetek postopka.

10. Pritožbeno sodišče meni, da v obravnavani zadevi stroškov izvensodnega zahtevka ni mogoče šteti za stroške, ki so bili potrebni za pravdo in bi jih zato morala kriti nasprotna stranka. Izvensodni zahtevek namreč ni predstavljal formalnega predpogoja (procesne predpostavke) za začetek postopka. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja na 17. člen Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2015-2019, v katerem sta se stranki dogovorili, da bosta vse spore, ki bi nastali pri izvajanju te pogodbe, reševali sporazumno, in da je bil izvensodni zahtevek vložen tudi v skladu z določili 54. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017. Vendar pa ta dva člena izražata samo namero strank, da bosta spore najprej poskušali reševati sporazumno. Dogovor strank o sporazumnem reševanju sporov ne vzpostavlja procesne predpostavke, ki bi povzročila, da sodišče tožbo zavrže, če predhodno ni bilo poskušeno sporazumno reševanje spora, razen če to zakon izrecno določa. Ker poskus sporazumnega reševanja nastalega spora v obravnavani zadevi ni predstavljal procesne predpostavke za dopustnost tožbe, postavitev izvensodnega zahtevka ni bila potrebna za pravdo, zato tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov izvensodnega zahtevka.

11. Navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da so pritožbene navedbe tožene stranke podane v nasprotju s 337. členom ZPP in je pritožnica z njimi prekludirana, ker je bil strošek izvensodnega zahtevka priglašen ob vložitvi tožbe, tožena stranka pa do izdaje prvostopne sodbe ni imela nikakršnih ugovorov zoper upravičenost stroškov za izvensodni zahtevek, ni utemeljena. Prvi odstavek 337. člena ZPP določa, da sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Tožena stranka v pritožbi ne navaja novih dejstev, ampak izpodbija materialno pravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka skladno z določili ZPP in Odvetniške tarife upravičena do povračila stroškov izvensodnega zahtevka. Prekluzija se nanaša zgolj na navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ne pa tudi na pravna naziranja strank.

12. Pritožbeno sodišče zaključuje, da stroški izvensodnega zahtevka z dne 10. 8. 2020 ne predstavljajo stroškov, ki so bili potrebni za pravdo. Pritožba je torej utemeljena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na novo odmerilo stroške tožeče stranke tako, da se tožeči stranki ne prizna stroškov izvensodnega zahtevka. Pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 700 točk za tožbo, 400 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za drugo pripravljalno vlogo, 24 točk za materialne stroške, 22 % DDV in stroške plačila sodne takse za tožbo v višini 873,00 EUR, kar skupaj znaša 1.915,37 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.915,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki je s pritožbo uspela, ni zahtevala povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 N. Betetto v Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 35.