Jedro

Ker službena obutev policista za hojo po hribovitem gozdnem terenu ni bila primerna/ustrezna, je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke (tožnikovega delodajalca) za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 578,06 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v 15-tih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.300,00 EUR s pripadki odškodnine za škodo, ki jo je pretrpela na delu pri zavarovancu tožene stranke. V presežku do 6.200,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Posledično je toženi stranki naložilo tudi plačilo stroškov postopka v višini 1.431,95 EUR s pripadki.

2. Odločitev v ugodilnem delu izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi pritožbe polemizira s sodiščem prve stopnje. Tako je po njenem mnenju zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik na delovnem mestu ni imel na razpolago ustrezne obutve, nepravilen. Tožnik je imel kritičnega dne na razpolago poleg obutve F. tudi škornje. Ker je tožnik le občasno opravljal delo tudi na terenu, mu je delodajalec, glede na njegov opis dela, zagotovil ustrezno obutev, torej obutev F., ki spada v prvo cetificirano kategorijo in varuje pred površinskim mehanskimi poškodbami ter manjšimi udarci in vibracijami. Tožnik poškodbe ni utrpel v policijski akciji, v kateri bi moral teči ali pa pozornost usmeriti kam drugam, kot v svojo hojo. Zato padec lahko pripiše le svoji nepazljivosti ali pa naključju. Čevlji F. so bili v skladu s tehnično specifikacijo obutve MNZ in zato ustrezni. Podredno tožena stranka ugovarja tudi soodgovornost poškodovanca. Ker za delo na terenu ni izbral škornjev. Tudi odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je, v kolikor presega znesek 1.000,00 EUR, previsoka. Poškodba je bila zelo lahka, tožnik je utrpel le krč v mišici, hudih telesnih bolečin sploh ni trpel. Srednje hude bolečine pa so trajale le dva dneva. Tudi zdravil se je le ambulantno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni tudi izrek o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine po pravilih o krivdni odgovornosti. V obravnavani zadevi je oškodovanec trdil, da mu zavarovanka (Republika Slovenija) tožene stranke ni preskrbela ustreznih delovnih sredstev – čevljev, ki bi bili primerni za opravljanje dela policista, kamor je očitno občasno sodila tudi hoja po gozdu. Ko se je skupaj še z dvema kolegoma vračal iz hišne preiskave po strmi ozki in slabo uhojeni pešpoti, deloma poraščeni s koreninami, ki je bila v času nezgode tudi spolzka in mokra, mu je spodrsnilo. Padel je vzvratno in se poškodoval. 5. Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih, kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec, po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti se je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru oprlo na določilo 131. člena OZ, ki predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom.

6. Okoliščine nastanka nezgode v pritožbenem postopku niso sporne, sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva v zvezi z okoliščinami nastanka nezgode. Sodišče prve stopnje je pridobilo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu dr. A. J. zaslišalo tožnika in priče M. G., P. M., B. H., T. F. in vpogledalo dopis policijskega sindikata (A5).

7. Sodišče je svojo odločitev utemeljeno uprlo na ugotovitve izvedenca, ki je prepričljivo pojasnil, da že sami standardi MNZ za nakup obutve niso ustrezni, ker iz njih ne izhaja, v kakšne namene se bo obutev uporabljala, prav tako ni navedena kategorija varovalne opreme za sporno obutev. V pravilniku tudi ni postavljenih nobenih zahtev glede dokumentacije, s katero mora biti opremljena osebna varovalna oprema, čeprav takšne zahteve izhajajo tudi iz 7. člena Pravilnika o osebni varovalni opremi (Ur.l. RS 29/2005), ki prenaša v pravni red Republike Slovenije direktivo sveta (89/6 86/EGS z dne 21.12.1989). Glede na citirano določilo bi morali biti opravljeni predpisani postopki ugotavljanja skladnosti in v ta namen obutev ustrezno označena. Proizvajalka bi morala zagotoviti tehnično dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno, ali je obutev namenjena za uporabo na terenu, npr. za hojo po gozdu, oprema bi morala imeti oznako CE. Pri obutvi S. F. navedenih podatkov sploh ni bilo, pravzaprav ni bilo nobene tehnične specifikacije, kot tudi ne standardov, ki veljajo za zaščitno obutev. Ker obutev ustreznih oznak ni imela, gre pritrditi zaključku sodišča, da ni ustrezala zahtevanim standardom. Izvedenec si je sporno obutev tudi ogledal in ugotovil, da ni primerna za hojo po strmem gozdnem pobočju, s slabo uhojeno in ozko pešpotjo. Primerna bi bila obutev, ki je uvrščena v drugo certifikacijsko kategorijo, kar pomeni, da bi morala izpolnjevati zahteve iz 2. točke prvega odstavka 7. člena Pravilnika o osebni varovalni opremi. Da obutev ni primerna za hojo po hribovitem gozdnem terenu, izhaja tudi iz navodil uporabe za sporne čevlje F., kjer je navedeno, da ta obutev varuje pred mehanskimi površinskimi poškodbami in pred manjšimi udarci in vibracijami in je namenjena za uporabo v industriji, mehaniki in gradbeništvo. Narava tožnikovega dela pa je bila takšna, da je vsaj občasno moral opraviti ogled tudi na terenu, ne glede na vremenske okoliščine. Da obutev ni ustrezna, bi se delodajalec tožnika moral zavedati, saj je bil na to opozorjen tudi s strani policijskega sindikata. Ker delodajalec svojim delavcem ni zagotovil ustrezne delovne opreme, je kršil določilo 15. člena takrat veljavnega Zakona o varstvu in zdravju pri delu. Če bi delodajalec tožnika le temu dal na voljo ustrezno obutev, bi lahko preprečil nastanek škode. Navedeno ob pravilni uporabi materialnega prava tudi po presoji pritožbenega sodišča že utemeljuje presojo krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

8. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje pa tožena stranka ni dokazala, da bi bil drugi par službene obutve (škornji) primernejši za hojo po zahtevnem hribovitem terenu, od para terenskih čevljev F., ki jih je kritičnega dne obul tožnik. Pavšalne navedbe, da je imel na voljo ustrezno obutev, pa ne zadostujejo za utemeljitev ugovora o tožnikovem soprispevku k nastali škodi. Za razbremenitev odškodninske odgovornosti tudi ne zadostuje, da ravnanje oškodovanca prispeva k nastanku škode, pač pa mora imeti njegovo ravnanje znake neskrbnega ravnanja. Tožnik je zaslišan na naroku pojasnil, da so bili drugi terenski čevlji, ki jih je imel na voljo, podobni škornjem in primerni samo za delo na prireditvah v urbanem okolju (demonstracije in športne prireditve), nikakor pa ne za hojo v gozdu, ker niso imeli primerne opore v gležnjih, niti primernega podplata, prav tako so bili previsoki, ker so segali skoraj do kolen in se zato v naravi v njih zelo težko hodi. Da je pritožnik za delo na terenu izbral napačno obutev, tožena stranka ni uspela dokazati, saj za ustreznost neuporabljene obutve ni predložila nikakršnega dokaza. Zato tudi pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je podana polna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, posledično tudi tožene, pri kateri je bila zavarovana odgovornost tožnikovega delodajalca (Republike Slovenije).

9. Pritožba dejanskih ugotovitev, ki so bistvene za odločitev o višini nepremoženjske škode, ne izpodbija, navaja pa, da bi bila glede na jakost ugotovljenih telesnih bolečin, čas trajanja in prestane nevšečnosti primerna odškodnina 1.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je po vpogledu v uveljavljeno sodno prakso ugotovilo, da je tudi odmerjena odškodnina v višini 2.000,00 EUR iz naslova prestanih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem primerna, glede na to, da je tožnik moral prejemati sredstva proti bolečinam, ker je dva dni trpel stalne srednje hude bolečine in nato občasne dva tedna (ob pritisku na ramenski sklep, ob neprimernih gibih, ob spremembi vremena) pri težjem delu z levo roko pa še vedno občuti lahke bolečine v predelu poškodbe. Zaradi poškodbe je bil dvakrat na pregledu pri kirurgu, trikrat pri osebnem zdravniku, sedem dni je imel roko mobilizirano v ruti pestovalnici, v bolniškem staležu pa je bil tri tedne. Zato je odškodnina dosojena iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.000,00 EUR primerna (primerjalno odločba št. V/2-14 in št. V/2-15 v zbirki odločb Denarne odškodnine za premoženjsko škodo Alenke Berger Škrk).

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku propadla, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama, dolžna pa je povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Stroški tožeče stranke so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.