Up-10/93

20/6-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Kovintrade Zunanja trgovina p.o., Celje, na seji senata dne 20/6-1995

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba podjetja Kovintrade p.o., zoper odločbo in sklep Sodišča združenega dela RS opr. št. Sp 663/92 v zvezi z odločbo in sklepom Sodišča združenega dela v Celju opr. št. S 22/92 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Podjetje Kovintrade iz Celja - v času vložitve pritožbe družbeno podjetje - je vložilo ustavno pritožbo zoper pravnomočno odločitev Sodišča združenega dela (smiselno tako zoper prvostopno kot drugostopno sodno odločbo), s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za ugotovitev ničnosti samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev; glede zahtevka za vračilo združenih sredstev pa je bilo ugotovljeno, da ni pogojev za sodno varstvo. V pritožbi navaja, da je Kovintrade, zunanja trgovina, p.o., pravna naslednica Kovinotehne, TOZD zunanja trgovina. Koncem leta 1989 se je ta TOZD ob reorganizaciji in uskladitvi z Zakonom o podjetjih izločila iz delovne organizacije Kovinotehna Celje in se oblikovala kot samostojno podjetje. V letu 1985 je TOZD zunanja trgovina sklenila z dvema drugima TOZD Kovinotehne (veleprodaja in tehnična trgovina), samoupravni sporazum o zagotavljanju sredstev za adaptacijo prodajne enote Železninar, ki je bila v sestavi TOZD tehnična trgovina. V letu 1990 (5/10-1990) je bil med pritožnikom in družbenim podjetjem Kovinotehna (kot pravnim naslednikom drugih TOZD in delovne skupnosti nekdanje delovne organizacije) sklenjen sporazum o razdelitvi sredstev in virov sredstev ob izločitvi, s katerim je bilo določeno, da se naložbe TOZD zunanja trgovina v tehnične trgovine vračajo po določilih zadevnih samoupravnih sporazumov; pri tem si je glede te točke sporazuma pritožnik pridržal pravico sprožiti spor. Pritožnik je v sodnem sporu uveljavljal ugotovitev ničnosti samoupravnega sporazuma zato, ker ni vseboval določb o vračilu združenih sredstev; zahteval pa je tudi vračilo vloženih sredstev. V ustavni pritožbi smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava: ne strinja se s pravnimi zaključki obeh sodišč glede ničnosti samoupravnega sporazuma (predvsem zato, ker ni bil sprejet na referendumu) in glede zamude prekluzivnega roka po 309. členu Zakona o združenem delu. Po mnenju pritožnika sta mu z izpodbijanima odločitvama sodišč združenega dela kršeni pravica enakosti pred zakonom in pravica iz 67. člena Ustave, ki zagotavlja lastniku sredstev takšno njihovo uživanje, s katerim se zagotavlja njena gospodarska funkcija.

2.Ustavno sodišče je pristojno za odločanje o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti (6. alinea prvega odstavka 160. člena Ustave). Vsakdo lahko ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamično sodno odločbo kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94).

3.Nosilci ustavnih pravic so tako fizične kot pravne osebe. Slednje le, kolikor se posamezne pravice glede na svojo naravo nanje nanašajo. Predvsem v premoženjskem pogledu ni mogoče razlikovati med fizičnimi in pravnimi osebami. Glede premoženja so varovane ustavne pravice pravne osebe kot take (kot celote).

Pritožnik zato ima aktivno legitimacijo za vložitev ustavne pritožbe zoper sodne odločbe, ki po njegovem mnenju posegajo v njegove ustavne pravice kot pravne osebe.

4.Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člen Ustave) zavezuje sodišče k dosledni uporabi veljavnega zakona. Za zagotovitev enotne uporabe zakonov so v sistem sodnega varstva vgrajeni različni instituti: redna in izredna pravna sredstva, načelna mnenja, ipd. Ustavna pritožba pa je posebno pravno sredstvo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustavno sodišče ne more pri odločanju o ustavni pritožbi z uporabo 14. člena Ustave opravljati meritorne presoje sodnih odločb tako, da bi zagotavljalo enotno uporabo zakona. Pritožnik ne utemeljuje posebej, v čem je z izpodbijano sodno odločbo kršena njegova pravica do enakosti pred zakonom. Tudi Ustavno sodišče ni ugotovilo, da bi bila podlaga za izpodbijano odločbo katera od okoliščin, naštetih v prvem odstavku 14. člena Ustave.

5.Pritožnik kot družbeno pravna oseba (TOZD) oziroma družbeno podjetje (podjetje v družbeni lastnini) ni bil lastnik premoženja ali posameznih sredstev, ki so to premoženje sestavljala. Pred lastninskim preoblikovanjem po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) družbeno podjetje ni nosilec lastninske pravice ne na družbenem kapitalu ne na sredstvih v družbeni lastnini.

Zato izpodbijani sodni odločbi nista mogli kršiti lastninske pravice pritožnika, kot jo zagotavlja Ustava v 33. členu. V 67. členu pa Ustava predvideva zakonsko urejanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. S tem je mišljena predvsem ureditev dolžnosti in omejitev lastnika pri pridobivanju in uživanju lastnine, ne zagotavlja pa ta ustavna norma gospodarne uporabe in razpolaganja s sredstvi oziroma premoženjem pravne osebe.

6.V obravnavanem primeru torej očitno ne gre za zatrjevano kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata:

mag. Janez Snoj