Jedro

Utemeljenost zahtevka za vrnitev vplačanega avansa je odvisna od ugotovitve, ali pogodba še vedno obstaja ali pa je bila razvezana po samem zakonu.

Šele na podlagi več bistvenih ugotovitev o pogodbenem razmerju bi sodišče prve stopnje lahko prišlo do zaključka, da je bila pogodba dejansko sklenjena in da je obveznost toženke v razmerju do vseh tožnikov dejansko obstajala, to pa bi mu tudi omogočilo nadaljnjo presojo, ali se je morebiti dogovorjen pogoj izpolnil, ali so pogodbene stranke pravočasno izpolnile svoje obveznosti ter ali je pogodba (za vse) še vedno v veljavi ali pa je bila (ter kdaj točno in v razmerju do koga) zaradi danega primernega dodatnega roka za izpolnitev razvezana po samem zakonu.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sklep v III. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - v I. točki izreka: toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati prvotožeči stranki znesek 1.096,61 EUR, drugotožeči stranki znesek 2.283,38 EUR in tretjetožeči stranki znesek 2.686,21 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni; - v II. točki izreka: zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvotožeči stranki v roku 15 dni plačati (vrniti) znesek (avans) 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila; - v III. točki izreka: zavrglo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je pobot terjatev tožene stranke do prvotožeče stranke z dne 16. 9. 2013 z obveznostmi tožene stranke do prvotožeče stranke za znesek 5.000,00 EUR, o čemer je bila prvotožeča stranka seznanjena z izjavo, ki jo je prejela dne 26. 11. 2015, pravno nedopusten; podredno pa tudi neveljaven, saj je terjatev tožene stranke neobstoječa."; - v IV. točki izreka: odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper odločbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili obe stranki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvotožeča stranka (v nadaljevanju: prvi tožnik) izpodbija II., III. in IV. točko izreka, medtem ko drugotožeča in tretjetožeča stranka (v nadaljevanju: drugi tožnik in tretja tožnica) izpodbijata le odločitev v IV. točki izreka. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) se glede na pritožbene navedbe pritožuje zoper I. in IV. točko izreka.

3. Prvi tožnik se ne strinja z ugotovitvami v 45., 46. in 47. točki obrazložitve odločbe. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo trditve tožnikov v X. točki druge pripravljalne vloge, da sta prvi tožnik in tretja tožnica v več dopisih zahtevala dokončanje kotlovnice in priklop na plinsko ogrevanje v dodatnem primernem roku do 20. 12. 2014. Ker to s strani toženke v danem roku ni bilo storjeno, se pogodba med pravdnimi strankami v skladu z določili 103. do 105. člena Obligacijskega zakonika (OZ) šteje za razvezano po samem zakonu in v tem delu več ne obstoji. O svojih pozivih toženki sta prvi tožnik in tretja tožnica tudi izpovedala. Tožniki poudarjajo, da imajo sedaj ogrevanje v svojih apartmajih urejeno in centralnega plinskega ogrevanja ne potrebujejo več. Ker sodišče prve stopnje njihovih trditev in izvedenih dokazov o razdrtju pogodbe ni upoštevalo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in storilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično je tudi napačno uporabilo materialno pravo glede zavrnitve zahtevka na vračilo avansa v višini 5.000,00 EUR. Glede razveze pogodbe oziroma odstopa od nje se sklicujejo na podoben primer iz sodne prakse - VSL sodbo I Cpg 1072/2017. Menijo, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, da ima pozivanje toženke k izpolnitvi obveznosti do 20. 12. 2014 značaj primernega dodatnega roka in da je toženki lahko postalo jasno, da so tožniki odstopili od pogodbe najkasneje s prejemom tožbe v predmetni zadevi. Posledično navedenemu bi bilo treba zavrniti tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja oziroma pravne nedopustnosti pobotnega ugovora, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstajajo materialni pogoji za pobot. Drugi tožnik in tretja tožnica opozarjata, da sta s svojim delom tožbe v celoti uspela ter jima zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP pripada povračilo vseh njunih stroškov postopka. Tudi sicer bi bilo treba ob upoštevanju utemeljenosti pritožbe ugoditi vsem priglašenim stroškom postopka tožnikov na prvi stopnji. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo in sklep v točkah II., III. in IV. spremeni tako, da tožbenemu zahtevku prvega tožnika na plačilo 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila v celoti ugodi (II. točka izreka), zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je v pobot uveljavljena terjatev toženke do prvega tožnika pravno nedopustna oziroma neveljavna (III. točka izreka), in tožnikom prisodi vse priglašene stroške postopka na prvi stopnji (IV. točka izreka) ter prizna vse stroške pritožbenega postopka. Podredno predlagajo, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka iz več razlogov nasprotuje pravilnosti ugotovitve sodišča, da je bil med pravdnimi strankami sklenjen ustni dogovor o tem, da bo toženka kotlovnico dokončala do pričetka kurilne sezone 2014/2015. Meni, da za ugotovitev obstoja takšnega dogovora ne morejo zadostovati okoliščine, na katere se sklicuje sodišče - kot so navedba glede izjave zakonitega zastopnika toženke v obrazložitvi uporabnega dovoljenja, sprejeti sklepi na več sestankih lastnikov apartmajev, obljube zakonitega zastopnika toženke tožnikom, dne 16. 9. 2013 nakazan avans s strani prvega tožnika ter obstoj pisnih dokumentov v zvezi z načrtovanjem plinske kotlovnice (idejni projekt, ocena stroškov in terminski plan realizacije). Poudarja, da je bila v pogodbenem razmerju le s prvim tožnikom, saj je z njim podpisala pogodbi o prodaji in nakupu nepremičnin z dne 26. 7. 2012 in 28. 11. 2012, v nobeni od teh pogodb pa se sama ni zavezala k izgradnji kotlovnice. Prvi tožnik je apartmaje kupil nedokončane, pri čemer se je zavezal k rekonstrukciji in adaptaciji prostorov na svoje stroške. Trdi, da sprejeti sklepi na sestankih lastnikov apartmajev nimajo enake veljave kot sklepi etažnih lastnikov na zborih stanovalcev, za katere velja Stanovanjski zakon (SZ-1). Poleg tega se tožniki niti niso udeležili omenjenih sestankov in ne morejo terjati izpolnitve tistega, kar je bilo dogovorjeno med ostalimi. Nobeden od sprejetih sklepov na sestankih tudi nima opredeljenega roka za izpolnitev, zaradi česar ni mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja toženke. Opozarja, da tožniki v svojih vlogah ne zatrjujejo obljub zakonitega zastopnika toženke tožnikom, zaradi česar sodišče nima podlage za utemeljevanje odločitve s pavšalnimi izpovedmi tožnikov o tem, mimo postavljenih trditev. Trdi, da je zaslišanje zakonitega zastopnika toženke potrdilo trditve toženke glede financiranja projekta, medtem ko izpoved prvega tožnika glede zaveze toženke ni prepričljiva in v skladu s procesnim gradivom. Nakazilo avansa dne 16. 9. 2013 s strani prvega tožnika zgolj potrjuje njegovo seznanjenost s stališčem toženke, da ne namerava več zalagati svojih finančnih sredstev za dokončanje investicije. Poudarja, da bi moral prvi tožnik poleg avansa poravnati še vse ostale obveznosti. Pojasnjuje svojo vlogo pri projektu in trdi, da glede na naravo sodelovanja ni najti razloga za to, da bi sama iz lastnih sredstev karkoli zalagala za lastnike apartmajev. Opozarja, da je sodišče spregledalo njen izrecni pogoj v zapisniku sestanka z dne 12. 11. 2013, da morajo biti vse obveznosti za nazaj poravnane, o čemer je izpovedala tudi priča P. Trdi, da se odločitvi lastnikov objekta, sprejeti na sestankih 12. 11. 2013 in 7. 3. 2014, ne izključujeta. Dne 7. 3. 2014 izglasovano akontiranje s strani toženke ne posega v dne 12. 11. 2013 postavljen pogoj, da morajo biti plačane vse obveznosti za nazaj. Toženka tako ni bila dolžna založiti izostalega akontiranja za tistega lastnika, ki ni imel za nazaj poravnanih vseh obveznosti. Kritizira interpretacijo sodišča glede izpovedi zakonitega zastopnika toženke o tem, da si je v nekem trenutku premislil glede zalaganja sredstev. Pojasnjuje, da je imel omenjeni pri tem v mislih spremembo svoje odločitve iz zapisnika z dne 12. 11. 2013 in ne iz zapisnika z dne 7. 3. 2014. Izrecno opozarja na pogoje, ki jih je sama postavila v zvezi z dokončanjem kotlovnice in ki so razvidni iz zapisnikov s sestankov lastnikov apartmajev. Sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno obrazložilo, zakaj ne verjame nobeni od prič toženke, ko vse enotno izpovedujejo o pogojevanju izgradnje kotlovnice s plačilom vseh dolgov za nazaj. Argumentira, zakaj ni razlogov za zaključek o neverodostojnosti prič L., S. in P. Meni, da je sodišče nekritično v celoti verjelo izpovedim tožnikov, ki zasledujejo svoj interes v pravdi. Ker ima zaslišanje pravdnih strank nižjo dokazno vrednost v primerjavi z ostalimi dokaznimi sredstvi, bi moralo sodišče prikazati toliko večjo skrbnost pri presoji izpovedi zaslišanih prič. Opozarja, da je tožnica v zvezi z višino zahtevka predlagala ogled infrardečih panelov in postavitev izvedenca gradbene stroke, vendar je sodišče oboje neutemeljeno zavrnilo. S tem je sodišče prenagljeno zaključilo, da so bili infrardeči paneli sploh montirani v prostorih, da so bili nujni in primerni za zagotovitev ogrevanja, da je bilo primerno tudi njihovo število ter upravičena višina stroška. Meni, da sklicevanje sodišča na cene infrardečih panelov iz predloženih računov ne zadošča. Z opozarjanjem na datume računov in izpovedi dveh prič utemeljuje, da nakup infrardečih panelov ne predstavlja nujnega oziroma potrebnega stroška za ogrevanje. Sodišču očita, da dve plačili v skupnem znesku 1.266,21 EUR neutemeljeno pripisuje tretji tožnici, čeprav je ti dve plačili izvršil drugi tožnik in v trditveni podlagi tožnikov ni navedeno, da bi to storil v imenu in za račun tretje tožnice, niti ni o tem izpovedal nobeden od tožnikov. Kot neobrazloženi nasprotuje tudi odločitvi o stroških, saj je pojasnilo sodišča glede približno enakega uspeha strank pavšalno in se ga ne da preizkusiti. Zaradi zavzetega stališča glede verodostojnosti zaslišanih prič dvomi v nepristranskost sodnice in v primeru razveljavitve sodbe predlaga vrnitev zadeve v razsojanje drugemu sodniku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke kot neutemeljeno stroškovno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je delno, pritožba tožene stranke pa v celoti utemeljena.

Glede odločitve o zavrženju tožbenega zahtevka v III. točki izreka

7. Odločitev o zavrženju tožbenega zahtevka na ugotovitev nedopustnosti oziroma neveljavnosti pobota toženke oziroma njene pobotne izjave je pravilna. Pritožbeno zavzemanje za zavrnitev navedenega tožbenega zahtevka ni razumljivo (prvi tožnik, ki to odločitev izpodbija, ne pojasni, zakaj naj bi to bilo zanj bolj ugodno kot zavrženje). Enako je veljalo tudi za sam zahtevek, ki ga tožeča stranka kljub pozivu sodišča ni popravila in oblikovala v razumljivega. Temu v pritožbi ne oporeka in to je bistveno za presojo pravilnosti in zakonitosti navedene odločitve.

8. Ker pritožba tožeče stranke glede odločitve v III. točki izreka ni utemeljena niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sklep o zavrženju navedenega zahtevka potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

Glede (delne) utemeljenosti pritožb obeh strank

9. Toženka v pritožbi opozarja na več razlogov, zaradi katerih utemeljeno uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede ugoditve zahtevku tožnikov (I. točka izreka), da jim je toženka dolžna (vsem) povrniti njihove izdatke v zvezi z zagotovitvijo nadomestnega ogrevanja (gre za stroške nakupa infrardečih panelov). Isti pritožbeni razlog utemeljeno uveljavlja tudi prvi tožnik v zvezi z zavrnitvijo njegovega zahtevka za vrnitev vplačanega avansa v znesku 5.000,00 EUR (II. točka izreka).

10. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo okoliščine, na podlagi katerih je (posredno) sklepalo, da je bil med vsemi tremi tožniki in toženko sklenjen ustni dogovor, v skladu s katerim bi morala toženka dokončati izgradnjo kotlovnice do pričetka kurilne sezone 2014/15, vendar pa navedba teh okoliščin za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne zadošča. V sodbi manjka jasna opredelitev glede ugotovljenega pogodbenega razmerja: kdaj točno je nastalo in kdo vse konkretno so bile stranke sklenjenega dogovora oziroma pogodbe (npr. kateri soinvestitorji pri gradnji objekta, kateri aktualni solastniki objekta), kakšna je bila narava oziroma vrsta sklenjene pogodbe (dokončanje skupne investicije v objekt ali neka nova pogodba, ki nima nobene zveze s preteklim poslovnim sodelovanjem prvega tožnika in toženke), kakšne so bile bistvene sestavine te pogodbe (predmet obveznosti, morebiti določena pogoj in rok) ter ali je dejansko obstajalo soglasje volj vseh pogodbenih strank glede vseh bistvenih sestavin te pogodbe. Šele na podlagi vseh teh opredelitev bi sodišče prve stopnje lahko prišlo do zaključka, da je bila pogodba dejansko sklenjena in da je obveznost toženke, da dokonča kotlovnico (ob morebiti določenem pogoju in roku), v razmerju do vseh treh tožnikov dejansko obstajala,1 to pa bi sodišču prve stopnje tudi omogočilo nadaljnjo presojo pravno pomembnih vprašanj, ali se je morebiti dogovorjen pogoj izpolnil, ali so pogodbene stranke pravočasno izpolnile svoje obveznosti ter ali je pogodba (za vse) še vedno v veljavi ali pa je bila (ter kdaj točno in v razmerju do koga) zaradi danega primernega dodatnega roka za izpolnitev (kar je tudi stvar presoje) razvezana po samem zakonu (drugi in tretji odstavek 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ).

11. V zvezi z zadnjim vprašanjem gre poudariti, da je utemeljenost zahtevka prvega tožnika za vrnitev vplačanega avansa v znesku 5.000,00 EUR odvisna prav od ugotovitve, ali pogodba v razmerju do njega še vedno obstaja ali pa je bila razvezana po samem zakonu (glej drugi odstavek 111. člena OZ o učinkih razvezane pogodbe). Do te dileme se sodišče prve stopnje ni opredelilo, saj je napačno navedlo, da tožniki niso zatrjevali razdrtja (razveze) pogodbe (glej 46. točko obrazložitve sodbe), čeprav je iz X. točke druge pripravljalne vloge tožnikov z dne 21. 11. 2016 razvidno drugače. 12. Dejansko stanje glede vseh navedenih ugotovitev je ostalo nerazjasnjeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodilo in sodbo v I., II., posledično pa tudi v IV. točki izreka razveljavilo (odločitev o stroških postopka je odvisna od končnega uspeha strank v pravdi) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, do vseh ostalih pritožbenih navedb pa se zato ni opredeljevalo vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje je potrebna, ker pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti.2 Med strankama namreč obstaja večje število pomembnih spornih dejanskih in pravnih vprašanj, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo ali ni opredelilo pravilno, poleg tega pa bosta stranki v tem primeru (v okviru materialno procesnega vodstva) imeli možnost morebitne dopolnitve pomanjkljivih in nejasnih navedb ter priložnost podati dodatna pojasnila glede svojih vlog. Ne gre tudi prezreti, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2016 za primer upoštevanja toženkinega nasprotovanja aktivni stvarni legitimaciji drugega tožnika in tretje tožnice postavila podredni (eventualni) zahtevek, o katerem sodišče prve stopnje zaradi pretežne ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku (v korist vseh treh tožnikov) oziroma zaradi zavrnitve ugovora aktivne stvarne legitimacije ni odločalo (glej 18. točko obrazložitve sodbe). S ponovnim obravnavanjem zadeve v razveljavljenem obsegu pred sodiščem prve stopnje bo strankama v polni meri omogočeno varstvo njunih procesnih pravic. Obenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (primerjaj prvi odstavek in a contrario drugi odstavek 355. člena ZPP).

14. V nasprotju s toženko pritožbeno sodišče ne vidi potrebe po tem, da bi ob vrnitvi zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje odredilo opravo nove glavne obravnave pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Sodba je bila v tem postopku razveljavljena prvič, razlog za njeno razveljavitev pa ni neprepričljiva ali pristranska ocena izvedenih dokazov, temveč nepopolna opredelitev sodišča glede vseh dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Poleg tega dosedanji potek sojenja v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov o sodničini nepristranskosti, na kar nenazadnje kaže tudi sama vsebina izpodbijane odločbe, ki ni v popolno korist nobene od strank in sta se zato zoper njo pritožili obe.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva glede zatrjevanega pogodbenega razmerja med tožniki in toženko, pri čemer bo moralo zavzeti jasna stališča glede njegovega nastanka, udeležencev, vsebine (predmet, pogoj, rok) in veljavnosti oziroma naknadnega prenehanja, kar je odločilno za odločitev o tožbenem zahtevku. Tožniki so namreč prvotno navedbo, da bi morala toženka zaključiti investicijo v kotlovnico na svoje stroške, spremenili in navedli, da bi jo morala zaključiti iz sredstev prvega tožnika, ki jih je imela na svojem računu. Ob tem se bo sodišče prve stopnje moralo tudi ponovno opredeliti glede toženčevega nasprotovanja aktivni stvarni legitimaciji drugega tožnika in tretje tožnice, pri čemer naj zlasti upošteva trditveno podlago tožnikov glede obstoja in izpolnitve njihovih pogodbenih (finančnih) obveznosti do toženke (tožniki so zatrjevali plačilo avansa le s strani prvega tožnika in le glede tega tožnika je bilo med strankama sporno, ali je v razmerju do toženke poravnal vse svoje obveznosti za nazaj ali pa je morebiti celo sam v preplačilu in toženka dolguje njemu). V primeru, da bo ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnikov za povrnitev škode zaradi zagotovitve nadomestnega ogrevanja, naj sodišče prve stopnje upošteva, da je lahko pravno priznana škoda le tista, ki presega korist, ki bi je bila deležna pogodbi zvesta stranka v primeru (pravilne) izpolnitve pogodbe, ne pa kar vsa škoda, ki je v neki povezavi z neizpolnitvijo druge stranke.3 Sodišče prve stopnje naj tudi upošteva, da je tožeča stranka kot pravno podlago za nastanek vtoževanih terjatev navedla tudi neupravičeno pridobitev, ne le pogodbeno in odškodninsko odgovornost toženke.

PRAVNI POUK: Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 V prvem odstavku 17. točke obrazložitve sodbe navedeni razlogi za zavrnitev toženkinega nasprotovanja aktivni stvarni legitimaciji drugega tožnika in tretje toženke so neprepričljivi, utemeljevanje aktivne legitimacije drugega tožnika in tretje tožnice z izkazanim pravnim nasledstvom v lastništvu apartmajev (v drugem odstavku 17. točke obrazložitve sodbe) pa je celo materialnopravno zmotno. Predmet tega spora namreč izvira iz zatrjevanega pogodbenega (obligacijskopravnega) in ne iz stvarnopravnega razmerja pravdnih strank, pogodbe pa načeloma ustvarjajo pravice in obveznosti le za pogodbene stranke (glej pravilo v prvem odstavku 125. člena OZ ter izjeme v drugem in tretjem odstavku 125. člena in 417. člen OZ). 2 Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. 3 V primeru razveljavitve prodajne pogodbe, ker prodajalec kupcu ni dobavil blaga, je tako kupec upravičen do povračila škode le v primeru, da je imel s kritnim kupom (iste količine in vrste blaga) višje stroške, kot bi jih bil imel v primeru prodajalčeve izpolnitve pogodbe. Če je opravil kritni kup po nižji ceni in z njim tudi ni imel nobenih dodatnih stroškov, ne more zahtevati povračila škode od prodajalca, saj mu škoda sploh ni nastala (primerjaj Miha Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 589).