Jedro

Sodišče prve stopnje bi se moralo dokazno opredeliti ne le do zadnje izpovedbe tožeče stranke, temveč tudi do njegovih drugačnih izpovedb pri predhodnih zaslišanjih. Ker tega ni storilo je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (2. in 4. točka izreka sodbe) razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom odločilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 20.086,60 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 27.973,43 EUR za čas od 14. 01. 2004 do 31. 03. 2004 in od zneska 20.086,60 EUR za čas od 01. 04. 2004 dalje do plačila, v roku 15 dni. Nadalje je odločilo, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 6.126,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka dalje do plačila.

2. Zoper navedena dela sodbe se pritožujeta obe toženi stranki.

3. Prvotožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Glede odločitve o temelju poudarja, da ni podana krivdna odgovornost toženih strank za škodo. Ne gre za opustitev skrbnega ravnanja zavarovanca tožene stranke za zagotovitev varnega delovnega mesta s tem, ko naj delodajalec tožniku ne bi zagotovil varne poti z delovišča. Ni podana vzročna zveza med opustitvijo delodajalca in poškodbo tožnika. Prvotožena stranka je zatrjevala, da prekratka lestev ni v vzročni zvezi s poškodbo tožnika, kar je dokazni postopek tudi potrdil. Na tožniku leži dokazno breme, da dokaže tako sam škodni dogodek (kot tudi način nastanka le tega) kot tudi vzročno zvezo med opustitvijo, ki jo očita delodajalcu, in škodo. Zmoten je zaključek, da tožena stranka ni uspela izpodbiti trditve o tem, kako je do škodnega dogodka prišlo. Tožnik mora način nastanka škodnega dogodka z gotovostjo izkazati in tako ne zadošča že mala verjetnost, da je do dogodka res prišlo na zatrjevan način, da bi tožnik zadostil pravnemu standardu. Padec tožnika ni posledica nedopustnega ravnanja drugotožene stranke (opustitve dolžnosti varne poti), saj je tožnik sam izpovedal, da sploh ni bil več na lestvi, ko naj bi izgubil ravnotežje (zaslišanje tožnika na naroku z dne 26. 01. 2006, 29. 06. 2007) in tako prekratka lestev ni v nobeni vzročni zvezi s padcem tožnika. Opis dogodka, kot ga je podal tožnik in ki ga izvedenec ni potrdil vsaj s precejšnjo verjetnostjo temveč prav obratno, ne more zadoščati za zaključek sodišča, da je tožnik dokazal način škodnega dogodka. Izvedenec je v mnenju zaključil, da je tožnik že stal na škarpi in je bilo njegovo gibanje povsem neodvisno od lestve. Zapisal je, da je opis škodnega dogodka oziroma vzroka samega padca malo verjeten, saj se zaradi sestopa iz višjega na nižji položaj teža telesa prenese naprej in tako na nižji teren, ne pa preko 15 cm višje in 40 cm široke ovire. Tožnik ne bi padel čez rob škarpe, izvedenec pa je na 8. strani mnenja še zapisal, da brez dinamičnega odriva samo zaradi izgube ravnotežja ni mogoče preskočiti razdalje 1,6 metra. Zato je zaključil, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevan način in bi bilo treba tožbeni zahtevek že iz tega naslova zavrniti. Do škodnega dogodka je tako prišlo zaradi ravnanja tožnika samega. Tožnik ni dokazal, da bi delodajalec zakrivil kakršnokoli protipravno ravnanje, ki bi lahko bilo vzrok tožnikove škode. Neposredno pred škodnim dogodkom je že stal na ravni površini in ni tako nobene vzročne zveze med opustitvijo varne poti in škodo, saj na dogodek to ni neposredno vplivalo. Zmotno je zato ugotovljeno tudi dejansko stanje. Izvedensko mnenje je upoštevno tudi v delu, ko je izvedenec ugotovil, da je obstajala tudi dostopna pot po brežini, saj je sodišče izvedenca postavilo iz razloga, ker ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi se o teh dejstvih lahko izreklo. Zato je nepravilna odločitev sodišča, da tega dela mnenja ne bo upoštevalo iz razloga neobstoja trditvene podlage toženih strank, s čemer je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi pot po brežini oziroma obstoj takšne poti ni v vzročni povezavi s škodnim dogodkom, saj je tožnik že stal na ravni površini in tako njegovo gibanje ni bilo povezano ne s hojo po lestvi in ne z uporabo katerekoli druge poti. Če bi pritožbeno sodišče štelo, da je podana odgovornost toženih strank za sam škodni dogodek, pa prvo tožena stranka vztraja, da je soodgovornost tožnika za sam škodni dogodek podana v bistveno večjem obsegu, kot je prisodilo prvostopenjsko sodišče, saj tožnik pri izstopu ni bil dovolj previden in je bil to razlog njegovega padca ter poškodb. V zvezi z višino opozarja, da bi moralo sodišče opraviti valorizacijo že plačanega nespornega dela odškodnine, pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tudi invalidnino, kot je predlagala prvo tožena stranka. Zato je napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je odmerjalo odškodnino glede na zdaj veljavna vrednostna merila, prisodilo pa še zakonske zamudne obresti. Splošno znano pa je, da v RS vsak mesec pride do inflacije (osnova izračuna katere gibanje indeksov cen v spornem obdobju), zaradi česar je jasno, da je bila odškodnina, izplačana pred leti, veliko več vredna, kot je bila vredna v času sojenja. Le če v RS ne bi bilo inflacije, bi bilo pritrditi stališču prvostopnega sodišča, ki izplačanega nespornega dela odškodnine ni valorizirala. Ker gre za vprašanje uporabe materialnega prava, bi izračun valorizacije moralo opraviti sodišče samo, saj je prvo tožena stranka navedla vse bistvene podatke za valorizacijo, to je višino ter datum plačila nespornega dela odškodnine. Zato je sodba tudi neobrazložena in je zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sklicuje se na odločbo VS RS II Ips 738/2007 ter na odločbo VSL II Cp 1424/2007. Tožeča in toženi stranki sta s tem postavljeni v neenak položaj, saj sodišče po eni strani priznava tek zakonskih zamudnih obresti, hkrati pa plačanih nespornih zneskov ne upošteva v valorizirani obliki. Nepravilno ni upoštevana invalidnina, ki jo tožnik prejema, kot je izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka. Invalidnina bi morala biti upoštevana po prostem preudarku pri odmeri višine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta bi morala biti upoštevana, če zmanjšuje prizadetost oškodovanca. Nepravilna je tudi odmera pravdnih stroškov tožnika. Tožnik s svojim zahtevkom ni uspel v celoti ne po temelju, še manj pa po višini, zato so stroški napačno odmerjeni. Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo 20 % soodgovornosti za sam škodni dogodek in zato tožnik že po temelju zahtevka ni uspel v tem delu, po višini pa je uspel z manj kot 35 % zahtevka in bi moralo sodišče stroške tožnika odmeriti glede na uspeh v pravdi, prav tako pa upoštevati tudi priglašene stroške obeh toženih strank ter opraviti pobot stroškov. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje in odločanje, prav tako pa predlaga, da sodišče tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov prvo tožene stranke. Posledično naj sodišče druge stopnje spremeni tudi izrek o stroških postopka glede na uspeh v pravdi.

4. Tudi drugotožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne skupaj s stroškovno posledico oziroma podrejeno, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Poudarja, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da naj bi bila prekratka lestev, ki ni bila ustrezno zavarovana proti zdrsu, v vzročni zvezi s padcem tožeče stranke. Tožnik je bil trikrat zaslišan pred različnimi sodniki. Ugotovitev sodišča glede okoliščin škodnega dogodka je nasprotujoča vsebini zapisnikov glavnih obravnav z dne 26. 01. 2006, ko je bil tožnik glede navedenih spornih okoliščin zaslišan prvič in z dne 29. 06. 2006, ko je bil tožnik zopet glede identičnih spornih okoliščin zaradi zamenjave sodnice zaslišan drugič, prav tako pa tudi navedbam v pripravljalni vlogi z dne 09. 06. 2006 (druga stran, XXI. točka, prvi odstavek). Tožnik je namreč svojo izpoved glede okoliščin padca med postopkom bistveno spreminjal in jo prilagajal svojim interesom ter rezultatom izvedbe ostalih dokazov, predvsem mnenju izvedenca s področja varstva pri delu, katerega je sodišče angažiralo po tožnikovem drugem zaslišanju in še pred tožnikovim tretjim zaslišanje. Izvedenec s področja varstva pri delu, katerega je sodišče v predmetnem postopku angažiralo iz razloga, ker samo ne razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za rešitev spornih vprašanj med strankama v tej pravdi, nato pa njegov zaključek popolnoma prezrlo, je pri izdelavi mnenja upošteval tožnikovo izpoved glede okoliščin padca, ki jo je tožnik podal na glavni obravnavi dne 26. 01. 2006. Tedaj je tožnik izpovedal, da je splezal po lestvi na škarpo, široko okoli 40 cm in sestopil na nasut teren za platojem. Pri tem pa je izgubil ravnotežje. Med škarpo in nasutim terenom je bilo višinske razlike za okoli 15 cm. Z desno nogo je stopil na teren, z levo je bil še na škarpi, ko je izgubil ravnotežje. Ustrašil se je, da ne bo padel, zato se je zasukal. Pri tem se je z levo zataknil, zaradi tega je odskočil, torej dvignil levo nogo, naredil korak, z desno se je poskušal ujeti, vendar je pri tem padel v globino. Iz opisa dogodka je torej vidno, da je tožnik že stal na škarpi, torej popolnoma neodvisno od lestve. Izvedenec je zaključil, da je opis dogodkov, ki ga opisuje tožnik, nepopoln in da tožnik pri takem opisu dogodka ne bi padel čez rob škarpe na način kot je, saj je fizikalno malo verjetno. Enako je tožnik izpovedoval na naroku dne 29. 06. 2006 ter v pripravljalni vlogi z dne 09. 06. 2006. Zatrjeval je, da se je na dan nesreče ob odhodu na malico iz struge povzpel po lestvi navzgor, pri čemer je ob sestopu na nasut teren za platojem izgubil ravnotežje. Z desno nogo je stopil na teren, z levo je bil še na škarpi (torej z nobeno nogo ni bil več na lestvi), ko se je zaradi izgube ravnotežja zaradi višinske razlike (ta navedba sicer predstavlja prepovedano novoto, saj je bila pripravljalna vloga vložena po prvem naroku za glavno obravnavo), med škarpo in nasutim terenom, ki je znašala približno 15 cm, ustrašil, zaradi česar se je zasukal, pri tem pa z levo nogo zataknil, zaradi česar je tudi padel v globino. Na glavni obravnavi dne 29. 06. 2007 je tožnik že spreminjal svojo izpoved glede okoliščin padca, a je še vedno izpovedal, da mu je zmanjkalo ravnotežja, ko je že stopil z lestve. Svojo izpoved je spreminjal med zapisovanjem zapisnika in na vprašanje sodnice, zakaj je izpovedal dvakrat drugače, pokazal, kako se je škodni dogodek pripetil. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik pokazal, da se je najprej z obema rokama držal za škarpo. Nato je z desno nogo stopil na škarpo, potem z levo nogo prestopil škarpo in v tistem trenutku ugotovil, da je plato pod njo nižji, tedaj se je ustrašil in z desno nogo zarotiral navzven, torej ga je zavrtelo v desno. Izvedenec B. G. pa je zaključil, da je fizikalno malo verjetno, da bi tožnik padel na način, kot ga je zatrjeval. Podal je mnenje, da je tožnikova izpoved z vidika varstva pri delu nelogična. Zaradi sestopa iz višjega položaja na nižji položaj se namreč teža prenese naprej in v kolikor sledi izguba ravnotežja, v tej fazi sledi padec oziroma gibanje naprej (torej na nižji teren) in ne preko 15 cm višje in 40 cm široke ovire. Izvedenec zaključuje, da tudi izpoved tožnika, da se je zataknil z levo nogo in posledično odskočil, torej dvignil levo nogo, ni logično. Če se je zataknil z levo nogo, potem je pred dvigom te noge moral prenesti težo na desno nogo, ki pa je bila po njegovi izpovedi na 15 cm nižjem terenu. Da bi padel čez zid, se je moral tožnik močno odriniti, saj je skočil oziroma padel z nogami naprej in tudi pristal na nogah. Horizontalna razdalja, ki bi jo tožnik moral preskočiti z mesta, po ugotovitvah izvedenca tako znaša 1,6 metra. Ko je bil tožnik dne 04. 09. 2009 ponovno zaslišan, je izpovedal, da v celoti vztraja pri svoji izpovedbi, podani na narokih za glavno obravnavo dne 26. 01. 2006 in dne 29. 06. 2007, vendar pa je izpoved o okoliščinah padca spreminjal. Izpovedal je, da je, ko je bil na koncu „lojtre“, z eno nogo že stopil na škarpo, široko približno 40 cm, z drugo nogo pa je bil še vedno na lojtri. Pri dvigu noge, ki je bila še vedno na „lojtri“, se je prijel z roko za škarpo. Ko se je prijel, je želel s tisto nogo, ki je bila na „lojtri“, narediti sestop na mesto, ki je bilo za 20 cm nižje od škarpe. Ko je to storil, je z nogo začutil globino, se ustrašil, se na hitro zasukal z eno nogo in nato padel navzdol. Bistvena razlika med zadnjo izpovedjo tožnika in prejšnjima dvema ter navedbami v vlogah je torej v tem, da tožnik glede na svojo zadnjo izpoved ni stopil z obema nogama na podlago (škarpo in plato), pač pa je bil z eno nogo na škarpi, druga pa je bila v zraku. Zato je zmotno ugotovljeno dejansko stanje zaradi napačne dokazne ocene, ker je sodišče sledilo že tretji spremenjeni izpovedi tožnika glede okoliščin škodnega dogodka. Ni življenjsko, da se kot najbolj merodajna šteje tista izpoved dolžnika, ki je od škodnega dogodka časovno najbolj oddaljena, saj je splošno znano, da se s časovnim oddaljevanjem od nekega dogodka podrobnosti v človeškem spominu v zvezi s tem dogodkom izbrišejo in ne obratno. Sodišče pa je ugotavljalo stanje na podlagi tretje izpovedi tožnika, ni pa upoštevalo prejšnjih dveh, ki sta glede ugotavljanja odločilnih okoliščin (vzročne zveze med lestvijo in padcem) diametralno nasprotni. Sodišče je mnenje strokovnjaka prezrlo in ugotovilo, da izvedenec možnosti, ki jo zatrjuje tožnik, ni z gotovostjo izključil. Vendar tega v izvedenskem mnenju ni zaslediti. Izvedenec je zelo jasno zapisal, da ocenjuje, da način padca, kot ga opisuje tožnik, ni mogoč in ni logičen. Sodišče pa mora dejansko stanje ugotoviti z gotovostjo, ne pa z nižjo stopnjo materialne resnice, npr. z verjetnostjo. 215. člen ZPP določa, da v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, je treba sklepati o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme pa je glede na pravilno ugotovitev sodišča, da ni podana objektivna odgovornost drugotožene stranke, na tožeči stranki in ne na drugotoženi stranki. Zato je ob povedanem storjena tudi bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nasprotje glede odločilnih dejstev, ki jih sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisniki o izpovedbah tožeče stranke. Ni upoštevano načelo enakosti pred zakonom, ter v skladu s tem načelo enakega varstva pravic, saj se uporabljajo različna merila pri sprejemanju dokazne ocene za tožečo stranko in za toženo stranko. Tako je povsem neobrazloženo ocenjena izpoved prič E. D. in E. G. kot neverodostojnih, saj samo zaradi tega, ker sta bili priči v času škodnega dogodka zaposleni pri drugo toženi stranki, še ne pomeni, da nista pričali po resnici. Bistveno nižji kriterij je sodišče očitno uporabilo pri ocenjevanju verodostojnosti tožnika, ki je imel možnost trikrat izpovedovati o odločilnih okoliščinah in ki je svojo izpoved dokazano prilagajal sprotnemu izidu dokaznega postopka v konkretni zadevi. Njegovo izpoved je sodišče ocenilo kot verodostojno, čeprav je iz zapisnikov o glavnih obravnavah jasno razvidno, kako jo je sproti spreminjal. Sodišče je ugotovitve izvedenca popolnoma prezrlo in samo ugotavljalo sporna dejstva, za katera pa nima ustreznega strokovnega znanja, zaradi česar dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, sodba pa tudi nima odločilnih razlogov, da bi se lahko preizkusila. Sodišče je samo zaključilo, da so okoliščine padca, kot ga opisuje tožnik ob tretjem zaslišanju, logične ter da je iz tega opisa mogoče razumeti način padca in poškodbe tožnika. Sodišče ni opravilo izračuna, povezanega z okoliščinami škodnega dogodka, ki bi potrdil zaključek sodišča, niti ni podrobno analizirano tožnikove zadnje izpovedi in jo ocenilo z vidika zakonitosti fizike. Ob povedanem soprispevek tožnika v višini 20 % nikakor ni pravilno ugotovljen. Ni opravljena valorizacija denarne odškodnine na dan, ko je prvo tožena stranka izplačala tožniku nesporni del odškodnine. Le valoriziran znesek odškodnine lahko pokaže dejansko vrednost izplačane odškodnine na dan izdaje sodne odločbe. Glede na dejstvo, da je bilo izplačilo odškodnine dne 31. 04. 2004, bi bila valorizacija glede na datum izdaje sodbe (10. 09. 2010) zaradi poteka časa vsekakor smotrna in nujna. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka in podobno kot prvo tožena stranka poudarja, da ni bil upoštevan uspeh glede na temelj kot tudi ne na višino zahtevka. Tožeča stranka ni uspela z zahtevkom po temelju v celoti temveč 80 % po temelju, glede na višino pa samo v delu od vtoževanih 81.805,34 EUR v višini 20.086,60 EUR. Za izračun stroškov je pravilna metoda proporcionalnega kriterija s pobotanjem, po kateri sodišče vrednoti uspeh strank ločeno po temelju in ločeno po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov (primerjaj sodbo VDS in sklep PDP 200/2007).

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Obe pritožbi vsebinsko podobno nasprotujeta tistim zaključkom sodišča prve stopnje, ki se nanašajo najprej na temelj tožbenega zahtevka in sicer na potek škodnega dogodka, kot ga je zatrjeval in izpovedoval tožnik pri zaslišanju. Prvenstveno opozarjata, da sodišče ni dokazno ocenilo vseh treh izpovedb tožnika, ki se med seboj razlikujejo, kot izhaja iz zgoraj povzetih v pritožbah citiranih tožnikovih izpovedb, ter nadalje ni ocenilo vseh delov izvedenskega mnenja izvedenca B. G. oziroma je celo njegovo mnenje povzelo v nasprotju s tistim, kar izhaja iz njegovega pisnega mnenja oziroma dopolnitev. Tako pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi očitki, da je tožnik šele pri zadnjem zaslišanju izpovedoval, da še ni v celoti stal na škarpi, temveč je bil z eno nogo še na lestvi oziroma v zraku. Njegove izpovedi pa je sicer demantiral izvedenec v svojem mnenju, ko je poudarjal, da bi se moral tožnik močno odriniti upoštevaje, da naj bi skočil oziroma padel z nogami naprej in pristal na nogah. Po ugotovitvi izvedenca, bi moral tožnik preskočiti horizontalno razdaljo – 1,6 metra in da brez dinamičnega odriva tožnika način nastanka škodnega dogodka sploh ne bi bil mogoč. Zato je zaključil, da opis dogodka, kot ga opisuje tožnik, ni popoln, oziroma, da tožnik pri takšnem opisu dogodka ne bi padel čez rob škarpe na način, kot je zatrjeval oziroma izpovedoval. Po oceni pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje v tem delu dovolj nedvoumno in jasno, dokazna ocena sodišča prve stopnje, da izvedenec ni z zadostno verjetnostjo izključil verzijo dogodka, kot jo je zatrjeval tožnik, pa v nasprotju s tistim, kar je izvedenec zaključeval. Zato je v tem delu storjena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako iz 14. kot tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedensko mnenje je namreč v izpodbijani sodbi nejasno interpretirano in se zato sodba v tem delu ne da preizkusiti, razen tega pa je celo v nasprotju povzetek njegovega mnenja s tistim, kar je izvedenec dejansko navedel v svojem mnenju in se tudi iz tega razloga izpodbijana sodba v tem delu, ki je ključen za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku, ne da preizkusiti.

7. Storjena pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, prav tako vsebinsko uveljavljana v pritožbah. V skladu s to določbo mora sodišče vsak dokaz vestno in skrbno presoditi, torej se opredeliti tudi do sprememb v izpovedovanju zaslišanih pravdnih strank. Sodišče prve stopnje bi se tako moralo, če se je že odločilo, da bo poklonilo težo prav zadnjim izpovedbam tožnika, vendarle opredeljevati tudi do predhodnih izpovedb, ki se v pritožbi navedenih smereh vendarle razlikujejo od zadnjih izpovedb ter jih primerjati med seboj. Ker je treba po citirani procesni določbi tudi medsebojno primerjati vse dokaze ter upoštevati tudi uspeh celotnega postopka, bi moralo vrednotiti vse njegove izpovedbe ob upoštevanju strokovnega mnenja postavljenega izvedenca. Le na ta način pa bi lahko pravilno ugotovilo ključno okoliščino, ali je prekratka lestev v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom oziroma če je, ali ni morda tožnikov prispevek k nastanku škode večji, kot pa ga je določilo z izpodbijano sodbo. Pri tem bi moralo dopolnilno s pomočjo od izvedenca ugotoviti, ali je tudi v primeru, če tožnik še ni stal z obema nogama na ravnem vrhnjem delu, verodostojna ta verzija poteka škodnega dogodka. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da samo ne more odpraviti navedenih procesnih kršitev, ne da bi poseglo v pravico do sojenja na dveh stopnjah oziroma v pravico do pritožbe, zagotovljeno z Ustavo RS, je pritožbama ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje (drugi odstavek 354. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje obema pritožbama tudi v delu, ko ti očitata, da sodišče prve stopnje ni v okviru uporabe materialnega prava ter v okviru navedb obeh toženih strank upoštevalo valorizacije že plačanih delov odškodnine. Odškodnino je sodišče prve stopnje namreč odmerjalo po v času sojenja veljavnih vrednostnih merilih in bi moralo zato opraviti tudi valorizacijo že plačanih delov odškodnine (1).

9. Prav tako pritožbi pravilno opozarjata na to, da bi bilo potrebno načelno upoštevati tudi invalidnino, ki jo tožnik upoštevaje podatke spisa očitno prejema (2).

10. Ker se torej sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z upoštevanjem valorizacije plačanih akontacij kot tudi ne z zatrjevano invalidnino, ki jo tožnik prejema, v teh delih ni razlogov o odločilnih dejstvih in se zato sodbe ne da preizkusiti. Storjena je zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je moralo pritožbeno sodišče tudi iz teh razlogov razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje (drugi odstavek 354. člena ZPP).

11. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje torej glede temelja tožbenega zahtevka dokazno opredeliti do prav vseh izpovedi tožnika ter jih medsebojno primerjati ter jim dokazno vrednotiti, razen tega pa bo moralo tudi celoviteje in pravilneje oceniti mnenje postavljenega sodnega izvedenca ter po potrebi od njega pridobiti še dodatna mnenja v zvezi z vzročno zvezo med lestvijo ter ravnanjem tožnika v zvezi s tisto verzijo, za katero se bo tudi pri ponovnem sojenju dokazno odločilo kot najprepričljivejšo. V tej luči bo treba ponovno dokazno vrednotiti tudi izpovedi že zaslišanih prič E. D. in E. G.. V zvezi z do sedaj neupoštevano invalidnino, pa bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva pridobiti od pravdnih strank potrebne podatke oziroma listinske dokaze o tem, kakšno invalidnino prejema tožnik. Ne bo pa se treba opredeljevati do okoliščine, ali je imel tožnik možnost izstopa po drugi poti, kot opozarjata pritožnici, saj ta okoliščina ni postala del trditvene podlage toženih strank.

(1) Glej v ustaljeni sodni praksi odločbo VS RS II Ips 738/2007 z dne 28. 02. 2008. (2) Da je treba invalidnino ustrezno upoštevati tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot eno od okoliščin primera izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse: glej npr. - VS RS sodba II Ips 91/2003, z dne 26. 02. 2004, VSL sodba II Cp 3246/2008, z dne 22. 04. 2009 in VSL sklep I Cp 2496/2009, z dne 21. 10. 2009.