Jedro

Tožnica od tožene stranke vtožuje odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Opustitev zaslišanja tožnice v obravnavanem primeru (tožnica je odsotnost z naroka pravočasno opravičila zaradi že prej planiranih in plačanih počitnic v tujini) pomeni kršitev njene pravice do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku. Zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. in IV. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu (III. točka izreka) se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati 4.654,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.700,00 EUR od 12. 8. 2011 dalje do plačila in od zneska 954,00 EUR od dne izdaje računa za opravljanje odvetniške storitve dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Zaradi umika tožbe (v delu, ki se je nanašal na razveljavitev sklepa o začasni prerazporeditvi, pozivu nazaj na delovno mesto vodja VI - prehrane, in prenehanju trpinčenja na delovnem mestu) je postopek ustavilo (II. točka izreka sklepa). Zavrglo je tožbo, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka v obdobju od 12. 8. 2011 do 23. 3. 2011 (pravilno 2012) tožnico šikanirala in trpinčila na delovnem mestu (mobing) in kršila njeno dostojanstvo pri delu (III. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 619,15 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navaja, da je sodišče prve stopnje razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dan 13. 3. 2014. Po prejemu vabila 31. 1. 2014 je tožnica pooblaščenca obvestila, da se razpisanega naroka ne bo mogla udeležiti, kar je bilo sodišču sporočeno 31. 1. 2014. Sodišče prve stopnje na predlog ni odgovorilo, na naroku 13. 3. 2014 pa je sprejelo sklep, da dokaza z zaslišanjem strank zaradi neupravičene odsotnosti tožnice in zakonite zastopnice tožene stranke s tega naroka ne bo izvedlo. Svojo odločitev je oprlo na določbo drugega odstavka 258. člena ZPP. V posledici te procesne kršitve je sodišče prve stopnje sodbo, celo v delih, ki se nanašajo na osebno doživljanje trpinčenja in nadlegovanja tožnice oprlo na izpovedbe sodelavk in oseb, ki so nad njo izvajale trpinčenje in nadlegovanje.

Glede dogodka z dne 29. 11. 2011 je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na izpovedbo priče A.A., kljub temu, da je priča izpovedala, da se ničesar ne spominja. Ni pa se oprlo na izpoved priče B.B. z utemeljitvijo, da je priča dajala vtis pristranskosti. Meni, da ni dejanske podlage za odločitev sodišča prve stopnje, da pričanja priče B.B. ne bo štelo za verodostojno, njeno pristranskost pa je utemeljevalo celo s protispisnimi navedbami, kar pomeni, da sodišče odločilnih dejstev glede dogodka 29. 11. 2011 ni ugotovilo, oz. ugotovilo napačno, navedbo sodišča, da niti ostale zaslišane priče o tem dogodku niso vedele ničesar, saj drugih prič sodišče ni zaslišalo, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede dogodka z dne 16. 1. 2012 - žalitev „saj si rekla da boš babica“ navaja, da bi subjektivno zaznavo izrečenih besed direktorice C.C. lahko pojasnila edino tožnica sama, na kaj je z izrečenimi besedami merila direktorica tožene stranke pa bi lahko pojasnila samo ona. Ker ju sodišče ni zaslišalo, tožena stranka ni z ničemer dokazala, da besed direktorica ni izrekla z izključnim namenom, da užali tožnico.

Sodišče prve stopnje je napačno dokazno oceno napravilo tudi glede dogodka z dne 19. 1. 2012. Izpoved priče D.D. podpira tožbene navedbe tožnice, da se je ob vpitju E.E. („takoj k direktorici“) počutila kot pes, ki ga gospodar kliče k nogi, kar jo je čustveno potrlo in močno prizadelo.

Glede dogodka z dne 19. 1. 2012 in prejema sklepa o premestitvi tožnice, pritožba uveljavlja, da je s sklepom tožena stranka pri tožnici poskušala vzbuditi občutek izključenosti iz kolektiva, ker naj bi se sodelavke pritoževale nad vodenjem tožnice, kar pa ne drži, saj iz izpovedi priče F.F. ni mogoče zaključiti niti v čem naj bi bile pritožbe delavcev in stanovalcev ter svojcev. Tožena stranka in tudi priča F.F., nista z ničemer dokazala obstoja kakršnikoli pritožb s strani delavk pri toženi stranki. Glede na izpovedi prič bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da so utemeljene tožbene navedbe tožnice, da se je v posledici sklepa počutila ponižano, osramočeno in kot izrinjena iz kolektiva, v katerem je delala več kot 40 let. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica, zavrnitve predlaganih dokazov pa ni obrazložilo. Ker tega sodišče ni storilo je s tem kršilo določbe pravdnega postopka kot tudi ustavne pravice tožnice, zlasti pravico do enakosti pred zakonom.

Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni z ničemer dokazala, da je tožnici zagotovila takšno delovno okolje, v katerem ne bi bila izpostavljena trpinčenju s strani direktorice tožene stranke C.C. in F.F.. Tožena stranka glede očitanih ravnanj z dne 29. 12. 2011, 16. 1. 2012 in 19. 1. 2012 ni z ničemer izkazala spoštovanja določbe prvega odstavka 45. člena ZDR, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena ZDR odločiti, da je odškodninsko odgovorna in ji prisoditi odškodnino. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice na plačilo odškodnine zavrnilo. Ugotovilo je, da tožena stranka oziroma njeni delavci zoper tožnico niso ravnali nedopustno, zato temelj odškodninske odgovornosti ni podan. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati opustitve potrebnih ukrepov, kot določa prvi odstavek 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji).

V primeru, če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bil neenako obravnavan ali trpinčen na delovnem mestu, je dokazno breme na strani delodajalca. V takšnem primeru je treba pri odločanju o vtoževani odškodnini upoštevati ZDR, ki je kot lex specialis v razmerju do Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS št. 83/2001 in naslednji), ki ureja odškodninsko odgovornost. 45. člen ZDR ureja prepoved nadlegovanja ter trpinčenja in obveznost varovanja dostojanstva delavca pri delu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec svojih obveznosti ni izpolnil, je dokazno breme na strani delodajalca (drugi odstavek 45. člena ZDR).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice in zakonite zastopnice tožene stranke, ker kljub temu, da sta bili pravilno vabljeni, na narok 13. 3. 2014 nista pristopili. Sodišče prve stopnje opravičila tožnice ni sprejelo, kljub temu, da je pravočasno sporočila, da se naroka ne more udeležiti. Čeprav je tožnica že v tožbi kot dokaz predlagala svoje zaslišanje in posebej tudi ugovarjala neizvedbi tega dokaznega predloga na zadnjem naroku, sodišče prve stopnje tožnice ni zaslišalo, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da zasliši obe stranki. To je potrebno zaradi vzdrževanja procesnega ravnotežja enakosti orožij, predvsem zaradi strankine zainteresiranosti za lastni uspeh v sporu. Zaslišanje obeh strank je sredstvo, ki naj bi dalo temu dokazu večjo zanesljivost, kot bi jo imel, če bi bila zaslišana le ena stranka. Izjeme od tega pravila so določene v 258. členu ZPP.

Ko sodišče (brez upravičenega razloga) ne zasliši stranke, ki je primarno predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku in zato za absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru je tožnica predlagala svoje zaslišanje že v tožbi, pri navedenem je vztrajala tudi na prvem naroku za glavno obravnavo 13. 3. 2014 (na kateri je bila sicer odsotna, vendar je svojo odsotnost pravočasno opravičila) in zadnjem naroku za glavno obravnavo 19. 6. 2014, ko je posebej ugovarjala neizvedbi dokaznega predloga po zaslišanju tožnice. Tožnica je bila razen na prvem naroku prisotna na ostalih dveh narokih. Ustavno sodišče RS je v sklepu opr. št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 obrazložilo, da je zelo pomembno ločevanje strankinih navedb od njene izpovedbe. Prve so del trditvenega gradiva, ki ga sme sodišče vzeti za podlago svoje odločbe in izraz strankine procesne volje, drugo pa so izjave vednosti, s katerimi se dokazujejo strankine navedbe o dejstvih. Trditve oziroma navedbe strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se trditve strank oziroma njihova resničnost preverja.

Opustitev zaslišanja tožnice v obravnavanem primeru pomeni kršitev njene pravice do dokaza, to je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno njeni pritožbi ugoditi in razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati tožnico in nato ponovno oceniti že izvedene dokaze ter po potrebi izvesti še dodatne že predlagane dokaze ter nato o tožničinem tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka tožnico v času od 12. 8. 2011 do 23. 3. 2012 šikanirala in trpinčila na delovnem mestu in kršila njeno dostojanstvo delavca pri delu. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica zahtevala ugotovitev dejstev, kar pa skladno z določbo 181. člena ZPP ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, ker ne gre za ugotovitev obstoja pravic, pravnega razmerja ali (ne)pristnosti kakšne listine, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišče prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.