Jedro

Ker je pri tožniku, invalidu III. kategorije in uživalcu pravice do nadomestila za čas čakanja, prišlo do sprememb v stanju invalidnosti in s tem do poslabšanja invalidnosti (potrebne so dodatne omejitve pri delu), ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami in pravico do nadomestila za invalidnost, kljub temu da se kategorija invalidnosti ni spremenila in je še nadalje invalid III. kategorije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 17. 4. 2009 in št. ... z dne 15. 9. 2009 in se mu prizna pravica do višjega nadomestila od 20. 2. 2008 dalje ter povrne stroške upravnega pritožbenega postopka v višini 444,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2009 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Obenem je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, saj je takšna odločitev v nasprotju z načelom prepovedi posega v že pridobljene pravice. Takšne razlage ni mogoče upoštevati, saj je popolnoma neživljenjska in nedvomno tudi v nasprotju z namenom zakona, sploh pa določila 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Navedeni člen, po prepričanju tožnika, varuje zavarovance v primeru, da novi zakon določanja pravice ne priznava oziroma jo priznava v manjši meri in je torej namen takšnega besedila ščititi že pridobljene pravice, nikakor pa ni mogoče navedenega člena uporabiti v primeru, ko bi njegova uporaba zavarovancu prinesla bistveno slabši položaj, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru. V kolikor bi se sprejela razlaga besedila navedenega člena na način, kot ga tolmači sodišče, bi to pomenilo razlago v nasprotju z namenom in smislom tega člena, ki ga je iskati prav v varstvu že pridobljenih pravic zavarovancev in prepovedi poseganja v te že pridobljene pravice. Tožnika se je postavilo v absurdno situacijo, ko se mu dejansko priznavajo neke nove omejitve v okviru III. kategorije invalidnosti, upoštevanje katerih pa tožnika objektivno gledano postavlja v bistveno slabši položaj, saj se mu priznava bistveno nižje nadomestilo, kot ga je prejemal pred določitvijo novih omejitev. V zvezi z ravnanjem in odločanjem toženca se postavlja vprašanja, kaj je sploh smisel in namen ugotovitve teh novih pravic, saj za tožnika ne pomenijo nikakršne pridobitve, ampak nasprotno. Toženec je zaradi takšne razlage zakona, ki jo je pritrdilo sodišče, pridobil način, kako tožniku zmanjšati nadomestilo. Takšna razlaga zakona pa ne pomeni le odločanja v nasprotju z zakonom in prepovedi retroaktivne veljave zakonov, pač pa tudi za poseg v pravico do socialne varnosti, saj je prišlo pri tožniku do poslabšanja zdravstvenega stanja. Tožnik se tudi ne more strinjati z odločitvijo sodišča o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov zastopanja v predhodnem upravnem postopku, kar je sodišče obrazložilo z navedbo, da je v prvem odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) navedeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom v breme tistega, na zahtevo katerega se je postopek začel, saj je potrebno poudariti, da je bil tožnik do strokovnega pravnega zastopanja s pomočjo pooblaščenega odvetnika, upravičen na podlagi določil ZUP-a. Zaradi zanj nesprejemljive odločitve, pa je bil praktično prisiljen vložiti pravno sredstvo. Stroški, ki so pri tem nastali, so nastali po krivdi organa, ki je izdal neutemeljene odločbe, zato je tožnik nedvomno upravičen do njihove povrnitve. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje: V tem postopku sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 15. 9. 2009 ter prvostopna odločba št. ... z dne 17. 4. 2009, s katero je toženec tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznal pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 192,03 EUR na mesec od 15. 8. 2008 dalje. Sporna pa je višina nadomestila za invalidnost. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 23. 12. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno lažje fizično delo brez prisiljenih drž glave in brez opravil, kjer je potrebna polna groba moč v levici s polnim delovnim časom od 19. 12. 1997 dalje. V novem postopku, ki se je začel na predlog osebnega zdravnika 18. 9. 2007, pa je toženec tožnika z dokončno odločbo št. ... z dne 6. 8. 2008 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ni mu priznal pravico do dela na drugem delovnem mestu (pravilno: pravico do premestitve) brez dvigovanja bremen nad 9 kg, ne več kot 10-krat na uro, brez pripogibanja ledveno-križne hrbtenice za več kot 300, brez dela, kjer so prisotne splošne vibracije s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 3. 2008 dalje.

Glede na to, da so bili tožniku s citiranima odločbama v novem postopku priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja v smislu 71. člena ZPIZ-1, mu je bila priznana tudi pravica do nadomestila za invalidnost v skladu s 94. členom ZPIZ-1. V tretjem odstavku 397. člena ZPIZ-1 je določeno, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) uveljavljanih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona, to je do 31. 12. 2002, lahko pridobijo pravice po tem datumu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnost. To določbo je upošteval tudi toženec in tožniku na podlagi dokončne in izvršljive odločbe z dne 6. 8. 2008, s katero so mu bile priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja in sicer na podlagi 91. člena ZPIZ-1 pravica do premestitve na drugo delo v okviru III. kategorije, ker je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in posledično do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, priznal nadomestilo za invalidnost. Tožnik je v skladu s tretjim odstavkom 397. člena ZPIZ-1 kot uživalec pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti pridobil pravice po tem zakonu zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti. Stališče, da priznanje dodatnih delovnih omejitev v okviru že obstoječe invalidnosti III. kategorije, pomeni poslabšanje invalidnosti, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije VIII Ips 445/08 z dne 21. 6. 2010. Skladno s 91. členom ZPIZ-1 pravico do premestitve pridobi med drugim tudi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % ali, če lahko še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Po 94. členu ZPIZ-1 pravico do nadomestila za invalidnost poleg zavarovanca, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti, pridobi tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in sicer kot je določeno v prvi alinei prvega odstavka citirane določbe, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan.

Nadomestilo za invalidnost se zavarovancu iz prve alinee prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, skladno s prvo alineo prvega odstavka 94. člena odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. V konkretnem primeru je toženec kot osnovo za izračun nadomestila za invalidnost upošteval invalidsko pokojnino, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka invalidnosti, to je na dan 20. 2. 2008. Invalidska pokojnina je na dan 20. 2. 2008 znašala 480,08 EUR, 40 % od tako odmerjene invalidske pokojnine pa predstavlja nadomestilo za invalidnost, ki znaša 192,03 EUR. Nadomestilo za invalidnost v takšni višini pa je toženec tožniku tudi priznal in sicer od 15. 8. 2008 dalje.

Že pred tem je toženec s prvostopno odločbo št. ... z dne 4. 9. 2008, potrjeno z drugostopno odločbo ... z dne 9. 3. 2009 ter potrjeno v sodnem postopku s sodbo I Ps 921/2009 z dne 21. 4. 2010 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 321/2010 z dne 16. 9. 2010, s 14. 8. 2008 ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu. Glede na način odmere, ki je bil določen v 124., 125. in 126. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), veljavnem do 31. 12. 1999 oziroma glede na določbo 446. člena, do 31. 12. 2002, je bilo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu nedvomno višje nadomestilo, saj je osnova za odmero nadomestila plača za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev predstavljala pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti. Nadomestilo pa se je odmerilo v višini 80 % osnove oziroma 50 % osnove za zavarovance iz 21. člena zakona, to je za zavarovance, ki ob nastanku invalidnosti niso bili obvezno zavarovani.

Ne glede na to, da je tožnik imel priznano nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu in ga tudi užival in da mu je bilo v sedaj obravnavanem postopku priznano in odmerjeno nadomestilo za invalidnost v nižjem znesku, je zmotno stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje in pred tem toženec poseglo v že pridobljene pravice. V 163. členu ZPIZ-1 je izrecno določeno, da na podlagi invalidnosti in telesne okvare pridobljene pravice trajajo dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primeru izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom (prvi odstavek). Če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1). Pravico do nadomestila za invalidnost je tožnik pridobil na podlagi na novo priznane pravice iz invalidskega zavarovanja z odločbo z dne 6. 8. 2008. Pravnomočno pa je zaključen tudi postopek, v katerem se je tožniku ustavilo izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo od 14. 8. 2008, z izpodbijanima odločbama v tem sporu pa je toženec nadomestilo za invalidnost priznal od 15. 8. 2008 tako, da tudi iz tega vidika ni mogoče govoriti, da je sodišče in pred tem toženec z odločbama, spornima v tem postopku, posegel v pridobljene pravice. Z izpodbijanima odločbama je toženec le izpolnil svojo obveznost določeno v tretjem odstavku odločbe z dne 6. 8. 2008. V njem je določeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo.

Ne glede na to, da je tožnik pred tem v primerjavi z nadomestilom za invalidnost prejemal višje nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, priznanem in odmerjenem na podlagi ZPIZ-92 ni nobene podlage, da bi se tožniku nadomestilo za invalidnost odmerilo v višjem znesku, saj je odmerjeno skladno z določbo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1. Samih podatkov za odmero nadomestila za invalidnost pa tožnik ne izpodbija in ne navaja, da so napačni in tudi ni ponudil drugačnih podatkov za odmero nadomestila za invalidnost, kot jih je upošteval toženec in v sodnem postopku sodišče. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter priznanje nadomestila v višjem znesku zavrnilo.

Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek na priznanje stroškov predsodnega pritožbenega postopka oziroma je štelo, da je odločitev glede stroškov upravnega postopka, pravilna. Za zavrnitev takšnega zahtevka je sodišče prve stopnje imelo vso podlago v prvem odstavku 113. člena ZUP. Glede na citirano določbo, v kateri je določeno, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, je pri vprašanju, v čigavo breme gredo stroški upravnega postopka, pomembno samo to, na katerega zahtevo se je postopek začel, ne pa tudi druge okoliščine, na katere se sklicuje pritožba. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je upravni pritožbeni postopek začel na zahtevo tožnika in zato gredo stroški v tožnikovo breme.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 163. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.