Jedro

Tretji odstavek 3.a člena ZSPJS delavcu neposredno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, ampak določa, da se za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava. ZSPJS delodajalcu nalaga zgolj, da se poskuša z javnim uslužbencem dogovoriti o vračilu preveč izplačane plače, če pa v tem ne uspe, mu zakon nalaga vložitev tožbe za vračilo preveč izplačane plače. Ali bo tožbeni zahtevek utemeljen pa določba 3.a člena ZSPJS prepušča presoji sodišča, upoštevajoč splošna pravila civilnega prava in siceršnjo zakonsko ureditev.

Pri kršitvi tretjega odstavka 3. člena ZSPJS zaradi določitve previsoke plače ne gre za ničnost pogodbene določbe v smislu 86. in 87. člena OZ, ampak za nezakonitost, ki ima za posledico, da se javnemu uslužbencu za naprej v pogodbi o zaposlitvi določi ustrezno nižja plača oziroma, da se mu za naprej dejansko izplačuje plača neposredno na podlagi aktov, ki določajo pravno podlago za določitev plače. Ne nastopijo torej posledice odprave nezakonitega pogodbenega določila za nazaj, kar bi pomenilo tudi obveznost vrnitve preveč izplačane plače, ampak le za naprej. Že zato toženke ne morejo zadeti posledice ničnosti, kot so opredeljene v 87. členu OZ, da bi torej morala na tej podlagi tožeči stranki povrniti presežek plače, ki ga je prejela na podlagi zanjo ugodnejših določb pogodb o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 824,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka 925,48 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške 210,80 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 824,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2013 dalje do plačila; da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 824,07 EUR; ter je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati 824,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti še stroške postopka v višini 117,00 EUR s pp.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da se pri privedbi ohranjajo napredovanja, pridobljena z istim delom na istem delovnem mestu. Izhajati je treba iz opisa in zahtevnosti delovnega mesta, ne iz izobrazbe, kot je zmotno izpostavilo sodišče. Na istem delovnem mestu je prišlo do dviga izobrazbene strukture, saj so isto delo o pacientu pred prevedbo opravljale medicinske sestre s srednjo in višjo izobrazbo, po prevedbi pa diplomirane medicinske sestre. Zato je tožeča stranka ob upoštevanju dogovora z dne 26. 5. 2009 z aneksom iz leta 2009 pravilno popravila za nazaj prevedbo iz leta 2008. Tudi, če bi se izkazalo, da takšno ravnanje ni bilo pravilno, pa je izpodbijana sodba napačna predvsem zato, ker ne drži, da je potrebno prejeta sredstva vrniti zaradi določil 3. in 3.a člena ZSPJS. Pomembna je namreč novela ZSPJS-D, ki napotuje na splošna pravila civilnega prava. Če določba pogodbe nasprotuje prisilnim predpisom, je določba v skladu s 86. členom OZ nična le v primeru, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Namen kršenega pravila je v tem, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotoviti pravic v večjem obsegu kot je to določeno z zakonom. Sklenitev takšne pogodbe je torej prepovedana delodajalcu. Ni razloga, da bi ničnostna sankcija veljala za delavca, torej neodvisno od njegovega ravnanja, vedenja in volje. Napačna je odločitev, da bi toženka morala prejeto vrniti. Neveljavnost pogodbe bi treba upoštevati z učinkom ex nunc. Predlaga, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih kršitev določb pravdnega postopka, je pa glede pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo delovno mesto zdravstveni tehnik v intenzivni terapiji III, na katerem je toženka opravljala delo, z dnem 1. 8. 2008 prevedeno v delovno mesto srednja medicinska sestra v intenzivni terapiji III (SMS v IT III). Dne 16. 7. 2009 sta stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi z uporabo od 1. 8. 2008 dalje - da se plača toženke za 20 % delovnega časa obračunava za delovno mesto SMS v IT III, za 80 % delovnega časa pa za delovno mesto diplomirana medicinska sestra v intenzivni terapiji III (DMS v IT III) iz razloga, ker je toženka v obsegu 80 % delovnega časa dejansko opravljala delo diplomirane medicinske sestre, čeprav za to delovno mesto ni izpolnjevala pogoja zahtevane VII. stopnje izobrazbe. Imela je V. stopnjo strokovne izobrazbe, kot je bila zahtevana za delovno mesto SMS v IT III. Z aneksom je tožeča stranka toženki za opravljanje dela na delovnem mestu DMS v IT III (80 %) določila plačo v višini 37. plačnega razreda, čeprav ne ob prevedbi (in tudi ne ob sklenitvi aneksa) ni izpolnjevala pogoja zahtevane izobrazbe za to delovno mesto. Sodišče prve stopnje je sledilo razlogovanju tožeče stranke, da se pri določitvi te plače ne bi smelo upoštevati napredovanj, ki jih je toženka dosegla pred 1. 8. 2008. Ocenilo je, da bi bila pravilna uvrstitev v 31. plačni razred, in sicer na način, da bi se osnovno plačo v višini 33. plačnega razreda za DMS v IT III znižalo za dva plačna razreda iz razloga opravljanja dela na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane (na podlagi 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju - ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). To pomeni, da bi bila pravilna uvrstitev toženke v plačni razred, ki je za tri plačne razrede nižji od tistega, v katerega je bila uvrščena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi 6. člen Pravilnika o napredovanju delavcev v zdravstvu (Ur. l. RS, št. 41/94 in nasl.), po katerem zaposleni, ki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne morejo napredovati. Zaključilo je, da je bila opisana napačna določitev plače nična, brez pravnega učinka, zaradi česar je na podlagi 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ob uporabi 3. oziroma 3.a člena ZSPJS, toženki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti vtoževani znesek iz naslova preveč izplačane plače. 6. V podobni zadevi Pdp 183/2016 je bilo zavzeto stališče o pravilnosti takšnega razlogovanja, da se torej ne morejo priznati napredovanja po dejanskem delu, da delavec brez ustrezne izobrazbe ne more biti upravičen do prenosa napredovanj, kar je imelo zaradi ničnega določila o določitvi plače, ob uporabi določil ZSPJS, za posledico odločitev, da mora delavec delodajalcu povrniti preveč izplačane zneske. Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 256/2016 z dne 20. 12. 2016 pa nalaga drugačno sodno prakso v primerih, ko delodajalec terja od delavca vračilo preveč izplačane plače. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema ključna stališča Vrhovnega sodišča RS, iz katerih izhaja pravilnost pritožbenih navedb, da napačna določitev plače nima za nujno posledico obveznost toženkinega vračila preveč izplačanih zneskov.

7. Plača se določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom tako, da se določi pravna podlaga za določitev plače in posameznih delov plače, plačni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (2. odstavek 3. člena ZSPJS), s tem da plača ne sme biti določena v drugačni višini, kot je določena z zakonom in drugimi navedenimi akti (3. odstavek 3. člena ZSPJS). Če pa je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa (peti odstavek 3. člena ZSPJS). Če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS določena in izplačana višja plača, kot bi mu pripadala, se za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava (tretji odstavek 3.a člena ZSPJS). Oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca v proračunskem uporabniku po splošnih pravilih civilnega prava in določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, odškodninsko odgovarja za škodo, ki je bila povzročena z določitvijo in izplačilom plač v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona (enajsti odstavek 3.a člena ZSPJS).

8. Tretji odstavek 3.a člena ZSPJS torej delavcu neposredno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, ampak določa, da se za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava. ZSPJS delodajalcu nalaga zgolj, da se poskuša z javnim uslužbencem dogovoriti o vračilu preveč izplačane plače, če pa v tem ne uspe, mu zakon nalaga vložitev tožbe za vračilo preveč izplačane plače. Ali bo tožbeni zahtevek utemeljen pa določba 3.a člena ZSPJS prepušča presoji sodišča, upoštevajoč splošna pravila civilnega prava in siceršnjo zakonsko ureditev. Pri tem Vrhovno sodišče RS poudarja, da je treba splošna pravila civilnega prava uporabiti in razlagati v skladu s splošnimi načeli in posebnimi pravili delovnega prava. Delavec je šibkejša stranka delovnega razmerja, za pogodbo o zaposlitvi je značilno, da ureja v delovnem razmerju podrejeni položaj delavca. Za toženko ni bilo ugotovljeno, da bi kakorkoli protipravno prispevala k določitvi previsoke plače. V prvi vrsti je delodajalec tisti, ki je odgovoren za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z zakonom in drugimi akti. To še tem bolj velja za pogodbo v javnem sektorju, kjer ima javni uslužbenec še manj vpliva na vsebino pogodbe o zaposlitvi, saj je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi v javnem interesu, to je v interesu sfere, iz katere izhaja delodajalec, pogodbena svoboda še dodatno omejena.

9. Na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Posledica ničnosti je, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Določba tretjega odstavka 3. člena ZSPJS bi lahko pomenila prisilni predpis, zaradi katerega je določba o višji osnovi za izplačilo plače javnemu uslužbencu nična, če ne bi namen kršenega pravila odkazoval na kakšno drugo sankcijo, oziroma če zakon v posameznem primeru ne bi predpisoval kaj drugega. Iz ZSPJS in drugih določb zakonov sicer ne izhajajo druge sankcije, izhajajo pa drugačne posledice. Pri kršitvi tretjega odstavka 3. člena ZSPJS zaradi določitve previsoke plače ne gre za ničnost pogodbene določbe v smislu 86. in 87. člena OZ, ampak za nezakonitost, ki ima za posledico, da se javnemu uslužbencu za naprej v pogodbi o zaposlitvi določi ustrezno nižja plača oziroma, da se mu za naprej dejansko izplačuje plača neposredno na podlagi aktov, ki določajo pravno podlago za določitev plače. Ne nastopijo torej posledice odprave nezakonitega pogodbenega določila za nazaj, kar bi pomenilo tudi obveznost vrnitve preveč izplačane plače, ampak le za naprej. Že zato toženke ne morejo zadeti posledice ničnosti, kot so opredeljene v 87. členu OZ, da bi torej morala na tej podlagi tožeči stranki povrniti presežek plače, ki ga je prejela na podlagi zanjo ugodnejših določb pogodb o zaposlitvi.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (165. člen ZPP). Tožeča stranka, ki v sporu ni uspela, krije sama svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške prvostopenjskega postopka, ki v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) znašajo: 200 točk za odgovor na tožbo, 3 x 150 točk za tri pripravljalne vloge, 13 točk za materialne stroške, 100 točk za poravnalni narok, 200 točk za prvi narok s 400 točkami urnine, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR, ter upoštevaje 22 % DDV, znese 925,48 EUR s pp. Toženka, ki prebiva v A., si je izbrala odvetnika iz B., torej zunaj območja Delovnega sodišča v Celju, kjer je potekal spor. Toženka sicer ima pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar pa potni stroški njenega odvetnika za prihod v A. (pri čemer niso izkazane kakšne druge okoliščine, ki bi opravičevale nujnost njene izbire) niso potrebni stroški postopka, ki bi jih bilo treba prevaliti na tožečo stranko (155. člen ZPP).

11. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti še pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), ki skladno z OT znašajo: 250 točk za pritožbo, 5 točk za materialne stroške, sodna taksa 68,00 EUR, 22 % DDV, kar znaša 210,80 EUR s pp.