Jedro

Višje sodišče je razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede enega od kaznivih dejanj iz razloga po 11. točki 371. člena ZKP. Samo na podlagi nasprotij v prvostopenjski sodbi, zaradi katerih je sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti glede nekaterih odločilnih dejstev, ni mogoče trditi, da okoliščine, na katere je sodišče oprlo svojo ugotovitev o obtoženkini begosumnosti, niso izkazane z zadostno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obtožene M.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obtožena M.Č. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 22.3.2001 spoznana za krivo kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena v zvezi s 25. členom KZ in oškodovanja upnikov po 1. odstavku 234. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje ji je sodišče določilo kazen sedem let zapora, za drugo kazen dve leti zapora in ji nato na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 8 let zapora, v katero ji je vštelo čas prebit v priporu od 27.9.2000 do 3.10.2000. Na predlog višjega državnega tožilca v Mariboru, podan na glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje zoper obtoženo M.Č. odredilo pripor iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je začel teči 22.3.2001 od 19.00 ure dalje. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 24.3.2001 pritožbo obtoženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče druge stopnje deloma ugodilo pritožbi zagovornika obtožene M.Č. in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločbi o krivdi za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena v zvezi s 25. členom KZ, v odločbi o kazni, določeni obtoženki za to kaznivo dejanje, v odločbi o izrečeni enotni kazni ter v odločbah o vštetju pripora, o premoženjskopravnih zahtevkih in o stroških tega dela kazenskega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo obtoženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 7. odstavka 392. člena ZKP je pripor zoper obtoženo M.Č. iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije podaljšalo.

Zoper to odločbo, ki je v odločitvi o podaljšanju pripora zoper obtoženko pravnomočna, je v tem obsegu zagovornik obtožene M.Č. dne 12.10.2001 iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da pripor zoper obtoženo M.Č. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obtoženkin zagovornik z zahtevo za varstvo zakonistosti, vloženo zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, ne more uveljavljati nasprotij v drugostopenjski sodbi, ki še ni pravnomočna.

Uveljavljanje milejšega ukrepa v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je pripor neizogiben za zagotovitev obtoženkine navzočnosti v kazenskem postopku, pomeni zatrjevanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obtoženkinega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora ugotovilo, da je priporni razlog begosumnosti pri obtoženki še vedno podan, ker se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora, niso v ničemer spremenile. Ocenilo je, da teža kaznivega dejanja, obseg kriminalne dejavnosti, visok znesek protipravne premoženjske koristi, ki naj bi si jo obtoženka pridobila na škodo večjega števila oškodovancev in jo nato prenesla v tujino ter predpisana visoka kazen, še vedno utemeljujejo nevarnost obtoženkinega pobega v tujino. Presodilo je tudi, da je nevarnost tolikšna, da je obtoženkino navzočnost v postopku mogoče zagotoviti le s podaljšanjem pripora. Po oceni Vrhovnega sodišča taki odločitvi pritožbenega sodišča in razlogom, s katerimi jo je utemeljilo, ni mogoče odrekati razumne presoje.

Obtoženkin zagovornik z navedbami v zahtevi, da višje sodišče pri podaljšanju pripora ni upoštevalo, da je obtoženka mati dveh otrok starih 11 in 17 let, da je priprt tudi njen mož, da za otroka skrbita obtoženkina starša, da je obtoženkin oče zaradi srčnega infarkta že dva meseca hospitaliziran v Splošni bolnišnici M., da se je obtoženka med kazenskim postopkom pet let branila s prostosti in da se nikoli ni izogibala kazenskemu postopku, da v tujini nima nobenih nepremičnin, premičnin ali denarnih sredstev, kar da vse kaže, da je ugotovitev o obstoju pripornega razloga begosumnosti gola "abstrakcija ali domišljija", uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Višje sodišče je razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede kaznivega dejanja po 2. v zvez s 1. odstavkom 244. člena v zvezi s 25. členom KZ zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ugotovilo je, da so razlogi sodbe glede premoženjske koristi, ki naj bi si jo obtoženka skupaj z obtoženim M.Č. pridobila s storitvijo kaznivega dejanja od začetka leta 1995 do meseca junija 1996 in tudi glede tega, komu sta s storitvijo tega kaznivega dejanja pridobila protipravno premoženjsko korist, torej o odločilnih dejstvih, popolnoma nejasni ali v precejšni meri s seboj v nasprotju.

Z vložnikom zahteve se ni mogoče strinjati, da je na podlagi take utemeljitve razveljavitve prvostopenjske sodbe mogoče sklepati, da okoliščine, na katere je sodišče oprlo sklep o podaljšanju pripora, niso izkazane s potrebno stopnjo verjetnosti, marveč da gre zgolj za domneve. Samo na podlagi nasprotij v prvostopenjski sodbi, zaradi katerih je sodišče druge stopnje glede teh odločilnih dejstev ni moglo preizkusiti, ni mogoče trditi, da okoliščine, na katere je sodišče oprlo svojo ugotovitev o obtoženkini begosumnosti, niso izkazane z zadostno stopnjo verjetnosti. Zato zagovorniku obtožene M.Č., ki zatrjuje nasprotno in na tej podlagi uveljavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ni mogoče pritrditi.

Vložnik zahteve se sklicuje na določbo 2. odstavka 192. člena ZKP in v njej vsebovano načelo sorazmernosti, ki sodišču nalaga, da pri izbiri ukrepa mora upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Poudarja, da je pripor mogoče odrediti in podaljšati le takrat, kadar je to neogibno potrebno za varnost ljudi oziroma potek kazenskega postopka.

S sklicevanjem na te določbe, ki bi jih po njegovem mnenju sodišče moralo uporabiti, vložnik po vsebini sprejema, da je priporni razlog begosumnosti pri obtoženki podan, le da izraža oceno, da ta nevarnost ni tolikšna, da bi se obtoženkine navzočnosti ne moglo zagotoviti tudi z milejšimi ukrepi. Tako vložnikovo stališče pa je v nasprotju z njegovim naziranjem, da pri obtoženki priporni razlog begosumnosti sploh ni podan. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora je pojasnjeno, da je uporabljeni ukrep zaradi zagotovitve obtoženkine navzočnosti v kazenskem postopku neogibno potreben, iz česar tudi izhaja, da z milejšimi ukrepi tega namena ni mogoče doseči. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obtožene M.Č., zahtevo pa je vložil tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.