Jedro

Tožeča stranka ni dolžna navesti pravne podlage svojega tožbenega zahtevka, temveč mora navesti le dejstva, na katera opira svoj tožbeni zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.

Sodišče pa je dolžno ugotoviti dejansko stanje in ga presoditi z vseh možnih pravnih vidikov ter v sodbi navesti pravno podlago svoje odločitve. Če v sodbi ne navede, na kateri dejanski in pravni podlagi je tožbeni zahtevek utemeljen stori bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora tožena stranka izročiti tožniku avtomobil Renault Traffic T 1100 D, letnik 1990, z določeno številko motorja in šasije ter mu povrniti pravdne stroške vse v roku 36.100,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1993 dalje.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353 čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in jo zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje ker ni izvedlo nobenih dokazov, da bi razčistilo utemeljenost njenega ugovora o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnika. Iz izpovedi tožnika samega pa izhaja, da je lastnik avtomobila njegov oče. Napačna uporaba materialnega prava pa je podana v ugotovitvi, da je tožena stranka dolžna vrniti vozilo, ki so ga zasegli organi za notranje zadeve. Delavci UNZ K. so ravnali v skladu s svojimi pooblastili in jim ni mogoče očitati nezakonitega delovanja, sporno vozilo pa tudi ni pri njih, temveč je pri organu UNZ D. Vozilo ni bilo zaseženo v postopku, ki bi ga sprožila in vodila UNZ K., temveč je le-ta samo nudila pomoč UNZ D., zaradi zavarovanja dokaza o kaznivih dejanjih, glede katerih je vložena ovadba zoper neznanega storilca. Ker ni pogojev za odškodninsko odgovornost tožene stranke in ker vozilo zadržuje UNZ D. bi moralo sodišče tožbeni zahtevek proti njej zavrniti.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je tožena stranka dala ugovor pomanjkanja njegove aktivne legitimacije šele v pritožbi, res pa je že prej ugovarjala pomanjkanje svoje pasivne legitimacije. O odgovornosti tožene strake, da vrne zaseženo vozilo je bilo pravilno odločeno, saj je potrdilo o zasegu vozila dala UNZ K. Če bi držale trditve tožene stranke bi morala potrdilo izdati UNZ D. Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je mnenja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odst. 354 čl. ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti.

Tožeča stranka ni dolžna navesti pravne podlage svojega tožbenega zahtevka, temveč mora navesti le dejstva, na katera opira svoj tožbeni zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (1. in 3. odst. 186 čl. ZPP). Sodišče pa je dolžno ugotoviti dejansko stanje in ga presoditi z vseh možnih pravnih vidikov ter v sodbi navesti pravno podlago svoje odločitve (4. odst. 338.čl. ZPP). V konkretnem primeru sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo na kateri dejanski in pravni podlagi je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen.

Tožnik je postavil tožbeni zahtevek kot stvarnopravni v smislu 37. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), saj zahteva vrnitev individualno določene stvari (avtomobila določene znamke in številke motorja ter šasije). Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi je bistveno ali je tožnik lastnik spornega avtomobila in ali je avtomobil v dejanski oblasti tožene stranke oziroma njenega organa. Individualno določeno stvar namreč lahko "vrne" ali "izroči" le tisti, ki ima stvar v svoji neposredni dejanski oblasti.

Tožnikov tožbeni zahtevek pa bi bilo mogoče obravnavati tudi kot odškodninski v smislu 1. odst. 185 čl. v zvezi s 172 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), če ne bi bil avtomobil individualno označen. V tem primeru pa bi moral tožnik dokazati, da je z odvzemom avtomobila utrpel škodo, ki je nastala v zvezi z nepravilnim ali nezakonitim delom organa tožene stranke.

Nobene od teh podlag sodišče prve stopnje ni obdelalo, če je imelo v mislih morda kakšno tretjo, ki jo sodišče druge stopnje zaenkrat ne vidi, pa tudi ni navedlo.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (l. odst. 369 čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve sodbe in temelji na določilu 3. odst. 166 čl. ZPP.

Sodišče druge stopnje je v tem sklepu uporabilo določila ZPP (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90), določila ZTLR (Ur.l. SFRJ št. 6/80 in 36/90) ter določila ZOR (Ur.l. SFRJ št.29/78 do 57/89), ki se smiselno uporabljajo kot republiški predpisi do sprejema ustreznih predpisov Republike Slovenije.