Jedro

Sodna poravnava je izvršilni naslov in vse dokler ni razveljavljena, veže tako stranke, kot tudi sodišče. V primeru neprostovoljne izpolnitve lahko upnica prisilno izterja terjatev s pomočjo države s prisilnimi sredstvi. Izvršilno sodišče je dolžno terjatev iz izvršilnega naslova prisilno izvršiti, pri čemer je upnica tista, ki predlaga sredstvo izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom citiranim v uvodu zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršilnega naslova (I. točka izreka), kakor tudi predlog dolžnika za odlog izvršbe (II. točka izreka). Hkrati je dolžniku naložilo, da upnici v 8 dneh poravna nadaljnje izvršilne stroške v znesku 12,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Proti temu sklepu se dolžnik pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru in predlogu za odlog izvršbe ugodi oziroma izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Izpostavlja, da je ugovarjal zoper sklep o izvršbi z dne 11. 7. 2011 opr. št. 0112 In 301/2011, sklep o izvršbi, naveden v izreku izpodbijanega sklepa pa sploh ne obstaja oziroma je dolžniku neznan. Odločitev o ugovoru je zato napačna in nezakonita. Stališče sodišča, da so v 55. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) navedeni razlogi za ugovor našteti izključno in ne primeroma, je napačna. Dolžnik meni, da je v ugovoru podrobno in prepričljivo navedel, kakšni so razlogi, ki preprečujejo izvršbo – pričakovana razveljavitev sodne poravnave, in bi jih sodišče moralo upoštevati. Dolžnik se ne strinja z zavrnitvijo njegovega predloga za odlog izvršbe na nepremičnine. Meni, da je glede na nezakonito sodno poravnavo in nizek znesek terjatve zadoščeno zakonskemu pogoju iz ZIZ za odlog izvršbe. Opozarja na načelo pravičnosti in splošna načela izvršilnega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sklepa napačno navedlo opravilno številko sklepa o izvršbi, in sicer I 301/2011, namesto pravilno In 301/2011. Ker gre za očitno pisno napako – izostanek črke „n“, bo sodišče v nadaljevanju postopka to napako moralo popraviti z izdajo sklepa o popravi (328. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

5. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbo v smeri, da je zaradi navedene pisne napake podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Na podlagi navedbe številke sklepa „301/2011“ in datuma izdaje sklepa „11. 7. 2011“ ter datuma vložitve ugovora 16. 8. 2011, po oceni pritožbenega sodišča ni prav nobene dileme, zoper kateri sklep o izvršbi je dolžnik vložil ugovor. V izreku je navedeno, da gre za dolžnikov ugovor z dne 16. 8. 2011, zato ni nobenega dvoma, na kaj se izpodbijana odločitev nanaša. 6. Pritrditi je pritožbi, da so v prvem odstavku 55. člena ZIZ razlogi, ki preprečujejo izvršbo primeroma našteti. To prvostopenjsko sodišče tudi pojasnjuje v obrazložitvi sklepa (4. točka obrazložitve). Pritožbo, ki očita, da je sodišče prve stopnje zavzelo drugačno stališče, pritožbeno sodišče zato zavrača. 7. Sodna poravnava, na podlagi katere upnik izterjuje terjatev v tem postopku, je izvršilni naslov 1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ. Kot pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje, je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov. V skladu z načelom stroge formalne legalitete mora izvršilno sodišče terjatev iz izvršilnega naslova prisilno izterjati ter ne sme ponovno presojati pravilnosti in zakonitosti v izvršilnem naslovu ugotovljene terjatve. Vse dokler sodna poravnava ni razveljavljena ali izrečena za nično, mora izvršilno sodišče opraviti vsa dejanja s ciljem prisilne izterjave terjatve iz sodne poravnave (5. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

8. Da bi bila sodna poravnava razveljavljena ali izrečena za nično, dolžnik niti ne zatrjuje. Prvostopenjsko sodišče je njegov ugovor, v katerem zgolj trdi, da bo sodna poravnava na podlagi vložene tožbe zagotovo razveljavljena, ne pa da je že razveljavljena, kar bi izvršbo preprečevalo, zato utemeljeno zavrnilo.

9. Ker dolžnik v ugovoru tudi ni uveljavljal drugih ugovornih razlogov, je odločitev o zavrnitvi ugovora pravilna in zakonita. Pritožbo, ki se zavzema za drugačno presojo ugovornih razlogov, je pritožbeno sodišče po navedenem zavrnilo, in izpodbijano odločitev potrdilo po tem, ko uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ) ni pokazal kršitev (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Pritožba zavrača presojo sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal za verjetno nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, z navedbami o nezakoniti sodni poravnavi ter da upnik zahteva nepremičninsko izvršbo za minimalni znesek.

11. Pritožbeno sodišče kot že zgoraj, poudarja, da je sodna poravnava izvršilni naslov in vse dokler ni razveljavljena, veže tako stranke, kot tudi sodišče. V primeru neprostovoljne izpolnitve lahko upnica prisilno izterja terjatev s pomočjo države s prisilnimi sredstvi. Izvršilno sodišče je dolžno terjatev iz izvršilnega naslova prisilno izvršiti, pri čemer je upnica tista, ki predlaga sredstvo izvršbe.

12. V obravnavanem primeru je upnica predlagala nepremičninsko izvršbo. ZIZ omejitev ali izvzetje nepremičnine glede na višino terjatve, ki jo izterjuje upnik v postopku, ne določa. V primeru nepremičninske izvršbe ima sicer dolžnik možnost, da predlaga drugo sredstvo izvršbe (prvi odstavek 169. člena ZIZ), vendar dolžnik takega predloga v postopku ni podal. Z izvršbo se tako prisilno realizira terjatev, ki jo dolžnik prostovoljno ne izpolni, pri čemer višina terjatve ne predstavlja ovire za dovolitev izvršbe na nepremičnine.

13. Sodišče prisilno poseže v premoženjsko sfero dolžnika in nedvomno to povzroči določeno škodo dolžniku. Gre za škodo, ki nastane v posledici same realizacije izvršbe in ki jo zakon zato ne varuje v 71. členu ZIZ.

14. Dolžnik v predlogu za odlog izvršbe izpostavlja ravno to škodo, to je škodo, ki bi mu nastala zaradi prisilne prodaje nepremičnine. Ta je zgolj posledica same realizacije izvršbe, do katere bo prišlo zaradi dolžnikove neizpolnitve obveznosti v roku za prostovoljno izpolnitev. Dolžnikovo premoženje bo zmanjšano z opravo izvršbe, to pa ni tista pravnorelevantna škoda, zaradi katere bi bilo mogoče izvršbo odložiti. Dolžnik druge škode, ki bi presegala škodo nastalo z realizacijo izvršbe, ne navaja. Odločitev sodišča o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe se po navedenem izkaže kot pravilna.

15. Dolžnik se opravi izvršbe lahko izogne s poplačilom terjatve upnici. V kolikor bo sodna poravnava razveljavljena, bo imel dolžnik možnost predlagati nasprotno izvršbo in z njo doseči vrnitev plačanega.

16. Dolžnik stroškovne odločitve ne izpodbija konkretizirano. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le uradni preizkus stroškovne odločitve (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Ta je pokazal, da je sodišče utemeljeno priznalo upniku stroške odgovora na ugovor in mu jih odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Odgovor na ugovor je bil namreč potreben, saj bi v nasprotnem upnica bila deležna posledic iz tretjega odstavka 58. člena ZIZ. Pritožba dolžnika se tudi v tem delu pokaže kot neutemeljena in pritožbeno sodišče jo je zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ni bila sprejeta, ker jih dolžnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).