Jedro

Zgolj s pošiljanjem bolniškega lista tožnik toženke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost z dela v času od 12. 10. 2015, če je bila praksa pri toženki glede tega, kako mora delavec ravnati po zaključenem bolniškem staležu v resnici takšna, kot sta izpovedala direktor toženke in priča A. A. V takšnem primeru bi pošiljanje bolniškega lista pomenilo zgolj to, da je tožnik toženko obvestil o razlogih za svojo odsotnost do 10. 10. 2015, ne pa tudi o tem, da je od tega dne delodajalcu na voljo za delo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v II. točki izreka in glede stroškov postopka (druga alineja I. točke izreka), sodba sodišča prve stopnje pa v I., II., III. (razen zavrnilnega dela) in IV. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2015 nezakonita ter da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 12. 10. 2015, ampak je trajalo do 9. 12. 2016. S tem dnem je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo in toženki naložilo, da tožniku od 13. 10. 2015 do 9. 12. 2016 prizna vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2006, mu za to obdobje obračuna in izplača mesečne bruto plače v višini 1.045,00 EUR, regres za letni dopust za leto 2015 ter sorazmerni (11/12) del regresa za letni dopust za leto 2016 v višini minimalne plače ter denarno povračilo v višini 6.270,00 EUR bruto. Višji zahtevek je zavrnilo. Zaključilo je, da je tožnik s tem, ko je toženki poslal bolniški list o izteku bolniškega staleža, izpolnil svojo obvestilno dolžnost, o izteku bolniškega staleža pa je bila toženka obveščena tudi s strani ZZZS.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2015 zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (razen glede zavrnjenega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2015) je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo četrte alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Napačno je stališče, da jo je tožnik s tem, ko ji je 13. 10. 2015 poslal bolniški list, obvestil, da je na voljo za delo in s tem izpolnil svojo obvestilno dolžnost. Delavec je dolžan delodajalca obvestiti o razlogih za odsotnost, ne pa o temu, da je na voljo za delo. Če delavec delodajalcu pošlje bolniški list, iz katerega izhaja zgolj, kdaj naj bi mu bolniški stalež prenehal, ni mogoče govoriti o tem, da je delavec delodajalca obvestil o razlogih za kasnejšo odsotnost. Obvestilo delavca o odsotnosti mora biti ustrezno obrazloženo, ne pa vsebinsko prazno. Tožnik jo po prenehanju bolniškega staleža 10. 10. 2015 ni nikoli kontaktiral, kaj šele da bi ji pojasnil razloge za odsotnost. Na zagovoru se je skliceval na to, da naj bi čakal na nalog toženke v obliki SMS, vendar je na takšen nalog čakal skoraj mesec dni, ne da bi ji to povedal. Povsem pasivno ravnanje tožnika je pri njej povzročilo utemeljeno domnevo, da je še naprej v bolniškem staležu. Tožnik bi jo lahko že pred prenehanjem bolniškega staleža ali pa takoj po koncu poklical in se dogovoril o ponovni vključitvi v delovni proces, kot je to predhodno že storil in kar so počeli tudi preostali zaposleni. Poleg tega tožnik ni razpolagal s ključi in kartico tovornega vozila, torej tudi ob prejemu morebitnega SMS sporočila ne bi mogel opravljati dela. Do te pritožbene trditve se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Potrebno je upoštevati tudi dosedanjo prakso, in sicer da so delavci ob zaključku staleža poklicali direktorja, ki jim je nato dal nadaljnja navodila za delo. Navedeno je potrdil direktor toženke, kot tudi priča A. A., kateremu ni znana navada, da bi delavci po koncu bolniškega staleža čakali na klic direktorja. Navedba sodišča druge stopnje, da to iz njune izpovedi ne izhaja, ne drži in je v nasprotju z izvedenimi dokazi, s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nepomembno je tudi, ali je prejela odločbo ZZZS o prenehanju bolniškega staleža, saj je delavec tisti, ki mora delodajalca obvestiti o razlogih za svojo odsotnost. Sodišči bi morali očitano kršitev presojati tudi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožniku očitala, da je od 12. 10. 2015 dalje neupravičeno izostal iz dela. Pravna kvalifikacija odpovednega razloga, ki jo navede delodajalec, ni odločilna. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri višine denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. 4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu voznik. Toženka mu je 10. 11. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker tožnik najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V izredni odpovedi mu je očitala, da se po poteku bolniškega staleža (od 12. 10. 2015 dalje) ni javil na delo, da je ni obvestil o razlogu odsotnosti oziroma je ni kontaktiral vse do ustnega zagovora 6. 11. 2015, zaradi česar je šlo za neupravičeno odsotnost z dela.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katera je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), izhaja: — tožnik je bil v bolniškem staležu od 31. 7. 2015 do 10. 10. 2015. Sprva se mu je bolniški stalež iztekel 30. 9. 2015, vendar mu je bil dne 29. 9. 2015 podaljšan še do 10. 10. 2015, — konec septembra 2015 (pred zadnjim podaljšanjem bolniškega staleža) se je tožnik sestal z direktorjem toženke. Povedal mu je, da bi glede na svoje zdravstveno stanje rad po zaključku staleža izrabil letni dopust in da bo dal vlogo za podaljšanje bolniškega staleža. Direktor mu izrabe dopusta ni odobril, ker ima toženka v oktobru veliko dela, — ker toženka o trajanju bolniškega staleža po 30. 9. 2015 ni bila seznanjena, je tožniku poslala SMS sporočilo, naj dostavi potrdilo, — tožnik je toženki 13. 10. 2015 po pošti poslal bolniški list z zaključkom staleža 10. 10. 2015. O izteku bolniškega staleža je bila toženka obveščena tudi z odločbo ZZZS, — glede na tožnikovo pasivnost je direktor toženke menil, da mu je ZZZS odsotnost z dela še enkrat podaljšal. Da do tega ni prišlo, je izvedel konec oktobra, ko je njegova žena poklicala tožnikovega osebnega zdravnika.

8. Za odločitev v tej zadevi je ključno, ali je tožnik s tem, ko je toženki 13. 10. 2015 po pošti poslal bolniški list, izpolnil svojo dolžnost, da delodajalca obvesti o razlogih za svojo odsotnost z dela v času od 12. 10. 2015 dalje. V zvezi s tem je pomembno, kakšna je bila praksa pri toženki v zvezi z nastopom dela po zaključenem bolniškem staležu. 9. Toženka je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedla, da bi moralo sodišče upoštevati dotedanjo prakso pri toženki, in sicer da so delavci ob zaključku bolniškega staleža poklicali direktorja, ki je dal nadaljnja navodila kako in kaj; da je to povedal tako direktor toženke, kot tudi priča A. A., kateremu ni znana navada, da bi delavci po koncu bolniškega staleža čakali na klic direktorja. Nepravilno je stališče sodišča druge stopnje, da navedeno iz izpovedi direktorja toženke in priče A. A. ne izhaja. Direktor toženke je ob zaslišanju izpovedal, da ga je tožnik v ostalih primerih, ko je bolniški stalež zaključil, poklical ter da je tudi z ostalimi vozniki komuniciral na enak način, preko sms oziroma telefonskega pogovora. Prav tako je priča A. A. izpovedal, da je ob zaključku bolniškega staleža poklical direktorja, ki mu je povedal kako in kaj in da mu ni znana navada, da bi čakal oziroma da bi bil direktor tisti, ki bi moral poklicati njega.1 Revizija zato utemeljeno zatrjuje, da je o odločilnem dejstvu - kako so delavci običajno ravnali ob zaključku bolniškega staleža - podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje o vsebini zapisnikov o izpovedbi direktorja toženke in priče A. A. in med samimi zapisniki o njuni izpovedbi. Takšno nasprotje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Glede navedenega vprašanja tudi sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov, saj je sodišče izhajalo iz stališča, da je tožnik obvestilno dolžnost izpolnil že zgolj s tem, da je toženki poslal bolniški list oziroma, da je ta prejela odločbo ZZZS o tem, da je tožnik od 11. 10. 2015 dalje zmožen za delo. Zgolj s pošiljanjem bolniškega lista tožnik toženke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost z dela v času od 12. 10. 2015, če je bila praksa pri toženki glede tega, kako mora delavec ravnati po zaključenem bolniškem staležu v resnici takšna, kot sta izpovedala direktor toženke in priča A. A. V takšnem primeru bi pošiljanje bolniškega lista pomenilo zgolj to, da je tožnik toženko obvestil o razlogih za svojo odsotnost do 10. 10. 2015, ne pa tudi o tem, da je od tega dne delodajalcu na voljo za delo.

11. Revizija tudi utemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov glede tega, da tožnik ob zaključku bolniškega staleža ni razpolagal s ključi in kartico tovornega vozila in bi delo lahko nastopil šele potem, ko bi oboje pridobil. Tudi sicer je povsem neprepričljivo, da bi tožnik kar mesec dni čakal na sms sporočilo delodajalca, naj pride na delo, ob tem da je šlo za obdobje, ko je pri toženki največ dela, zaradi česar mu direktor ob zadnjem stiku tudi ni odobril izrabe letnega dopusta.

12. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje delno razveljavilo (razen glede prve alineje I. točke - regresa za letni dopust za leto 2015, ki ni bila predmet revizije), sodbo sodišča prve stopnje pa v I., II., III. (razen zavrnilnega dela) in v IV. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, kakšna je bila praksa pri toženki v zvezi z nastopom dela po zaključenem bolniškem staležu oziroma ali je tožnik ravnal v skladu z ustaljeno delovno prakso.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Nihče od zaslišanih ni izpovedal, da bi pri toženki delavci po koncu bolniškega staleža ravnali na način, kot je tožnik v konkretnem primeru. Nenazadnje je tudi sam tožnik konec septembra, ko je bil seznanjen z zaključkom staleža 30. 9., ravnal drugače in se celo osebno sestal z direktorjem toženke.