Jedro

V konkretnem primeru je organ za BPP na zahtevo odvetnika in upravičenca postavil drugega odvetnika. Iz izreka izpodbijane odločbe, ki edini postane pravnomočen, sodišče ne more ugotoviti, kje naj bi bila korist tožeče stranke prizadeta oziroma v čem bi bila takšna odločba sploh lahko nezakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo razrešila nudenja brezplačne pravne pomoči po odločbi št. Bpp 323/2010 z dne 28. 7. 2010 odvetnika A.A. ter namesto njega določilo Odvetniško družbo B. o.p., d.n.o., za nudenje brezplačne pravne pomoči, v preostalem delu pa je odločba Bpp 323/2010 z dne 28. 7. 2010 ostala nespremenjena. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka obrazložila, da je bila tožeči stranki kot upravičenki z odločbo Bpp 323/2010 z dne 28. 7. 2010 odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe ter pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v zvezi z odločbo št. 11007-144/2010-2 z dne 15. 6. 2010 pred pristojnim sodiščem na prvi in drugi stopnji. Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bil tožeči stranki dodeljen odvetnik A.A. iz Ljubljane. Dne 25. 5. 2011 je tožnica neposredno pri naslovnem sodišču zaprosila za dodelitev drugega odvetnika oziroma odvetniške družbe, ker naj bi prišlo med njo in odvetnikom do nerazumevanja (v drugih zadevah) in ker odvetnik po njenem mnenju ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Predlagala je, da se ji dodeli Odvetniška družba B. iz Ljubljane. Prav tako je Delovno in socialno sodišče 31. 5. 2011 prejelo s strani odvetnika A.A. predlog za njegovo razrešitev, v katerem je navedel, da je tožnici odpovedal pooblastilo v več zadevah, med drugim tudi v pravdni zadevi, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem pod št. V Ps 1825/2010. Kot razlog je navedel nezmožnost nadaljnjega sodelovanja s tožnico. Odvetnik je tudi obrazložil, da je tožnici posvetil precej časa in v zadeve vložil veliko truda, vendar pa dialog med njima ni bil več mogoč, ker naj bi tožnica ves čas spreminjala in dopolnjevala svoje navedbe o dejanskem stanju v posameznih zadevah in njenem življenju, hkrati pa naj bi del odgovornosti skušala naprtiti odvetniku. Odvetnik je zato predlagal svojo razrešitev. Sodišče je posledično v izpodbijani odločbi ugotovilo, da odvetnik A.A. zaradi razlogov, ki so na strani upravičenke (zaradi porušenega medsebojnega zaupanja, ki je nujno za uspešno zastopanje), upravičenki ne more več nuditi brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno je sodišče odvetnika v skladu z določbo 10. odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 – uradno prečiščeno besedilo in Uradni list RS, št. 23/2008, v nadaljevanju ZBPP) razrešilo in upravičenki določilo za zastopanje drugo odvetniško družbo. Sodišče je tožnici tudi ugodilo v izbiri druge odvetniške družbe in na njen predlog določilo Odvetniško družbo B. Hkrati pa je v izpodbijani odločbi Delovno in socialno sodišče tožnico opozorilo, da bo sodišče v primeru, da bi iz razlogov na njeni strani razrešilo tudi novopostavljeno odvetniško družbo, štelo da upravičenki brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in bo uporabilo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (11. odstavek 30. člena ZBPP), kar pomeni, da bo morala povrniti vse stroške, ki so že bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. V preostalem delu pa je odločba št. Bpp 323/2010 z dne 28. 7. 2010 ostala nespremenjena.

Tožnica se z odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Strokovna služba za Bpp, ni strinjala in jo smatra za nezakonito.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnica v tožbi niti ni navedla, v čem naj bi bila izpodbijana odločba sploh nezakonita. Tožena stranka še enkrat pojasnjuje vsebinsko odločitev izpodbijane odločitve in sicer da je bil odvetnik A.A. razrešen na podlagi določbe 10. odstavka 30. člena ZBPP, in sicer na željo upravičenke do brezplačne pravne pomoči in na njegovo lastno željo. Tožena stranka je v skladu z uradnim zaznamkom z dne 25. 5. 2011 ocenila, da tožnica ni zadostno izkazala, da odvetnik ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Sprejela je navedbo odvetnika, ki je argumentirano in prepričljivo pojasnil, da je tožnici odpovedal pooblastilo v več zadevah, med drugim tudi v pravdni zadevi, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodi pod št. V Ps 1825/2010, kot razlog za odpoved je navedel nemožnost nadaljnjega sodelovanja s tožnico, saj je v predhodnih dveh mesecih ves čas spreminjala in dopolnjevala svoje navedbe o dejanskem stanju v posameznih zadevah in o njenem življenju, hkrati pa je poskušala del odgovornosti za njene težave naprtiti odvetniku. Odvetnik je zadostno utemeljil, da je tožnici ves čas zastopanja v vseh njenih zadevah nudil primerno strokovno pomoč. Navedel je tudi, da je tožnici posvečal ogromno časa in v njene zadeve vložil veliko truda. Zato je bil prisiljen prekiniti sodelovanje s tožnico. Tožena stranka je zato glede na pojasnjeno uporabila določbe 10. odstavka 30. člena ZBPP, ki predstavlja zakonito podlago za razrešitev odvetnikov, kadar ta ne more v redu opravljati svojih dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč (BPP) pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. V konkretni zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnici najprej določen kot izvajalec brezplačne pomoči odvetnik A.A., ki je bil kasneje ob soglasju tožnice in tožene stranke nadomeščen z Odvetniško družbo B. Naslovno sodišče iz izreka izpodbijane odločbe, ki edini postane pravnomočen, ne more ugotoviti, kje naj bi bila korist tožeče stranke prizadeta oziroma v čem bi bila takšna odločba sploh lahko nezakonita. Dejstvo, da je organ za Bpp pri Delovnem in socialnem sodišču v izpodbijani odločbi tožnici v skladu tudi z njenimi željami razrešil prejšnjega odvetnika in ji nudil možnost novega odvetnika po njeni izbiri, za naslovno sodišče ne pomeni kršitve zakonitosti odločbe. Res je v obrazložitvi navedlo tudi opozorilo iz 30. člen ZBPP, ki govori o posledicah morebitne ponovne razrešitve odvetnika, vendar pa citiranje člena zakona ne predstavlja nezakonitosti odločbe. V primeru, da bi eventualno kdaj kasneje prišlo do situacije iz 10. odstavka 30. člena ZBPP, bi bila o tem izdana nova odločba, in bi tožnica lahko v tožbi zoper njo uveljavljala morebitne kršitve. Za potrebe konkretnega spora sodišče torej ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno.