Jedro

Pri pogodbenem zavarovanju odgovornosti zavarovatelj po svoji presoji izbere višino zavarovalne vsote in se s tem zavaruje delno ali v celoti pred odškodninskimi zahtevki oškodovanca (940. čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Pri tem zavarovanju prevladuje interes zavarovatelja, to je subjekta, ki je odškodninsko odgovoren oškodovancu, ne pa interes oškodovanca. V tem pogledu se prostovoljno pogodbeno zavarovanje odgovornosti loči od obveznega zavarovanja. Pogodbeno zavarovanje ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovan riziko za vso škodo. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na obseg škode, ki jo je dolžan povrniti oškodovancu zavarovatelj sam.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 3.865.131,00 Sit z zamudnimi obrestmi od 23.12.1993 dalje ter mu povrniti 171.825,00 Sit pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval pri delu v Mariborski livarni. Ta je imela zavarovano odgovornost pri toženi stranki. Zavarovalna vsota 540.000,00 Sit, valorizirana na razmere ob času vložitve tožbe, znaša 3.865.131,00 Sit. Odškodnina, do katere bi bil upravičen tožnik, znaša 4.400.000,00 Sit in ker je tožeča stranka sama upoštevala valorizirano zavarovalno vsoto, je njen zahtevek v celoti utemeljen. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je prisodilo tožniku 540.000,00 Sit z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe ter 89.038,00 Sit pravdnih stroškov, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da ni podlage za valorizacijo zavarovalne vsote. Gre namreč za pogodbeno zavarovanje odgovornosti, pri katerem za razliko od obveznega zavarovanja prevladuje interes varstva zavarovateljevega premoženja.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Nasprotuje drugostopnemu stališču, da zavarovalne vsote ni mogoče valorizirati in utemeljuje svoje stališče z navedbo, koliko je znašala vrednost zavarovalne vsote v letu 1991 v nemških markah in koliko je tedaj znašala premija za desetletno zavarovanje. Prisojeni znesek, preračunan v marke, znaša samo 1/10 vrednosti tedaj določene zavarovalne vsote. Taka odločitev krši načelo enake vrednosti dajatev in je v nasprotju s kavzo pogodbe. Sklicuje se še na drugačno prakso tožene stranke, ki je doslej priznavala valorizacijo. Končno meni, da bi pripadale tožniku vsaj zamudne obresti od dneva škodnega dogodka dalje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri pogodbenem zavarovanju odgovornosti zavarovatelj po svoji presoji izbere višino zavarovalne vsote in se s tem zavaruje delno ali v celoti pred odškodninskimi zahtevki oškodovanca (940. čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Pri tem zavarovanju prevladuje interes zavarovatelja, to je subjekta, ki je odškodninsko odgovoren oškodovancu, ne pa interes oškodovanca. V tem pogledu se prostovoljno pogodbeno zavarovanje odgovornosti loči od obveznega zavarovanja. Pogodbeno zavarovanje ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovan riziko za vso škodo. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na obseg škode, ki jo je dolžan povrniti oškodovancu zavarovatelj sam. S pogodbo je mogoče preprečiti razvrednotenje zavarovalne vsote, na primer z valutno klavzulo. Vendar v obravnavanem primeru pogodba take določbe nima. Pač pa je iz zavarovalne police št. 513, ki se nanaša na zavarovanje odgovornosti Mariborske livarne za dobo od 1.1.1991 do 1.1.2001, in iz dodatka k tej polici z dne 1.10.1991 razvidno, da sta pogodbeni stranki predvideli sprotno prilagajanje zavarovalne vsote, pri čemer spremembe veljajo od prvega januarja tekočega leta. Tako sta v oktobru leta 1991, torej že po škodnem dogodku, na novo določili zavarovalno vsoto z veljavnostjo za nazaj. Taka vsebina zavarovalne police, sama po sebi izključuje možnost nadaljnje valorizacije. Vendar za valorizacijo, kot jo uveljavlja tožeča stranka, tudi sicer ni pravne podlage. Gre za pogodbeno določen znesek, kateremu ustreza dogovorjena premija. Zavarovalna vsota in premija sta v medsebojni odvisnosti. Enostransko spreminjanje katere od pogodbenih postavk brez podlage v pogodbenih določilih ni mogoče. Ne glede na to pa je valorizacija zavarovalne vsote v nasprotju s pravilom o denarnem nominalizmu, ki jo uzakonjeno v 394. čl. zakona o obligacijskih razmerjih.

Argumentacija revizije, ki primerja zavarovalno vsoto s premijo za desetletno zavarovanje, ni sprejemljiva. Pogoji zavarovanja so pomembni za odločitev o sklenitvi zavarovalne pogodbe. Ko pa je pogodba sklenjena, zavezuje stranki in predstavlja pravno podlago za urejanje medsebojnih razmerij.

Tožeča stranka z revizijo uveljavlja zamudne obresti od dneva škodnega dogodka dalje. To je v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom, po katerem tečejo zamudne obresti od izdaje prvostopne sodbe dalje. Tožbenega zahtevka z revizijo ni mogoče spreminjati. Revizijske navedbe, da je bila praksa tožene stranke taka, da je valorizirala zavarovalne vsote, so nove in zato neupoštevne (3. odst. 385. čl. ZPP). Če pa ima tožeča stranka v mislih valorizacijo, ki izhaja iz zavarovalne police št. 513 in dodatka k njej, pa je bila taka valorizacija že upoštevana s tem, da je bila zavarovalna vsota za leto 1991 z veljavnostjo za nazaj določena z zneskom 540.000,00 Sit. Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).