Jedro

Izjava dedinje, da soglaša z določitvijo prevzemnika zaščitene kmetije, zahteva pa izplačilo nujnega dednega deleža v višini tolarske protivrednosti 60.000 DEM v času, ko je bila kmetija še zaščitena, kar pa s strani prevzemnika ni bilo sprejeto, ob odločanju pa kmetija tudi ni bila več zaščitena, ne pomeni odpovedi dedovanja zakonitega dednega deleža, kadar se deduje na podlagi zakonitega dedovanja, ne pa na podlagi oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je ugotovilo obseg zapuščine po pok. K. R. in odločilo, da ugotovljeno premoženje dedujeta na podlagi zakona zapustničin sin S. R. in zapustničina hči M. J., vsak do 1/2. Zemljiški knjigi tega sodišča je naročilo, da vknjiži pri nepremičninah, vpisanih v vl. št. 91 k.o. S..., 225 k.o. B... in 63 k.o. P..., lastninsko pravico za vsakega do 1/2. Zoper sklep o dedovanju se je pravočasno pritožil dedič S. R.. Izpodbija ga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev ni v skladu z dednima izjavama. Že na prvi zapuščinski obravnavi je namreč dedinja M. J. podala izjavo, da uveljavlja le dopolnitev nujnega dednega deleža in da soglaša s tem, da dedič S. R. prevzame tedaj še zaščiteno kmetijo. Te dedne izjave ni nikoli spremenila in se tudi ni udeleževala vseh naslednjih narokov. Meni, da je njena dedna izjava nepreklicljiva, ne glede na to, da je po novi zakonodaji zapustničina kmetija izven tistih, ki so zaščitene. Takšno dedno izjavo je dedinja podala, ker je bilo očitno v njeni zavesti, da je z daritvijo nepremičnin, ki so sedaj vpisane pri vl. št. 2000 k.o. S..., bila po zapustnici v pretežnem delu dedno odpravljena. Zato je zahtevala le dopolnitev dednega deleža v denarju. V odgovoru na tožbo je dedinja M. J. navajala, da se je strinjala z izplačilom nujnega dednega deleža v višini 60.000 DEM, vendar pa do dogovora med njima ni prišlo, ter da ni podala izjave, s katero bi se dediščini ali nujnemu dednemu deležu odpovedala. Zlasti pa tudi izjave z dne 13.4.1994 ni podpisala. Izjava, ki ni pismena pa ne velja. Predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Med strankama ni sporno, da pri premoženju zapustnice ne gre za kmetijo, ki bi izpolnjevala pogoje za status zaščitene kmetije. V poštev pride zato le dedovanje na podlagi Zakona o dedovanju, ne pa po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) glede na razveljavljeni 26. člen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo, ko je izdalo sklep o dedovanju, s katerim je prisodilo zapuščino obema potomcema zapustnice na podlagi zakona, vsakemu do 1/2. Pritožnik graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se v zapuščinskem postopku oba zakonita dediča priglasila k dedovanju po zakonu in dedna deleža sprejela, ker da to ni v skladu z dednima izjavama. Res je dedinja M. J. na zapuščinski obravnavi dne 13.4.1994 izjavila, da se strinja z določitvijo, da prevzame tedaj zaščiteno kmetijo S. R., zahtevala pa je izplačilo nujnega dednega deleža v višini tolarske protivrednosti 60.000 DEM. Da o tem med dedičema ni prišlo do soglasja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Dedne izjave res niso preklicljive, vendar pa se v danem primeru dedinja M. J., kot izhaja iz podatkov spisa ni odpovedala dedovanju zakonitega dednega deleža, če je izjavila, da zahteva izplačilo nujnega dednega deleža v višini 60.000 DEM, kar pa pritožnik ni sprejel. Izjavo dedinje z dne 13.4.1994 je šteti kot ponudbo za sklenitev dednega dogovora, ki pa ni bila sprejeta. Po določbi 132. čl. ZD ni treba da bi dedič izrecno izjavil, da sprejema dediščino. Po tem členu pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Prav s tem, ko je dedinja izjavila, da glede na tedaj obstoječo zakonodajo zahteva izplačilo nujnega dednega deleža, pa je še posebej izjavila, da sprejema dediščino, s čemer se je istočasno odpovedala pravici odpovedati se dediščini. Dedovanju zakonitega dednega deleža se lahko odpove le z izjavo o odpovedi, ne pa z izjavo o sprejemu nujnega dednega deleža. Dejansko stanje je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pri svoji odločitvi tudi pravilno uporabilo določbe ZD, ki se tičejo zakonitega dedovanja. Pritožba dediča je glede na navedeno neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep o dedovanju potrdilo, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.