Jedro

Pravico do izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika ima vsak upnik, ki ima dospelo terjatev in zakon načeloma ne zahteva, da bi morala imeti dolžnik in tretji namen oškodovati upnike. To je odvisno od načina, kako je upnik razpolagal (odplačno ali neodplačno) in od sorodstvenega razmerja oziroma svaštva tretjega. V obravnavanem primeru je dolžnica tožencu podarila trisobno stanovanje. Ker je šlo za neodplačno razpolaganje upnice, toženčeva dobra vera po izrecnem določilu tretjega odstavka 281. člena ZOR ni pomembna, ker sam ni prikrajšan; če mora zaradi izpodbijanja predmet ali del predmeta vrniti, je na istem, kot če ga sploh ne bi dobil v dar. Za dolžnico pa je v istem odstavku določeno, da se šteje, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da darilna pogodba z dne 20.12.1999, št. SV 1151/99, sklenjena med K. B. in G. B. v razmerju do tožnice nima pravnega učinka. Poleg tega je razsodilo, da mora toženec dopustiti izvršbo v znesku 7.927.649 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.689.026,30 za čas od 17.5.2000 do plačila, in od zneska 3.238.622,70 za čas od 14.2.2001 do plačila, na trisobnem stanovanju številka 2, ki meri 70,07 m2 in se nahaja v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Mariboru, ki stoji na parceli številka 1016 k.o. ...

Po toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Proti sodbi je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Med bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka navaja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa na pritožbeno grajo ni odgovorilo, temveč je zgolj navedlo, da te kršitve niso podane. Kršitev kontradiktornosti postopka vidi v tem, da tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sploh ni bil obveščen o tem, da teče postopek proti njemu. Kot kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa revizija navaja naslednje: da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in ni navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev in da prvi in drugi odstavek izreka sodbe med seboj nista skladna. Ni razumljivo, zakaj je sodišče, ki je v prvem odstavku ugotovilo, da darilna pogodba nima pravnega učinka, v drugem odstavku nalagalo obveznosti. Če pogodba nima pravnega učinka, je lastnica spornega stanovanja še vedno K. B. in ne tožnik, ki mu ni mogoče naložiti obveznosti. Sodišču tudi očita, da ni pojasnilo, kako je ugotovilo zapadlost upničine terjatve, ko je navedlo, da vanjo ne dvomi. Te trditve namreč ni mogoče preizkusiti. Posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je tudi zmotna ali vsaj prenagljena uporaba materialnega prava. Sodišču očita, da je oprlo svojo odločitev na drugi in tretji odstavek 281. člena ZOR, pri čemer ni ugotovilo obstoja zakonske zveze med tožencem in K. B. v času sklenitve darilne pogodbe, zlasti pa brez zaslišanja toženca ni mogoče ugotoviti oziroma ovreči domneve, da je bilo tožencu znano, da je dolžnica z daritvijo škodovala upnikom. Tudi zavesti K. B., da je škodovala upnikom, ni mogoče ugotoviti brez njenega zaslišanja. To še zlasti, ker tedaj sploh ni vedela za obstoj terjatev, ki jih zatrjuje tožnica. Na koncu predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3. V zvezi z očitkom bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je treba ugotoviti, da 82. člen ZPP omogoča postavitev začasnega zastopnika. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje to storilo 3.4.2003 s posebnim sklepom, ker je ugotovilo, da ima toženec prijavljeno stalno prebivališče ... v Mariboru, vendar tam ne stanuje. Pošiljke, ki jih je sodišče skušalo vročiti tožencu na navedenem naslovu in na delovnem mestu so se vračale z opombo "preseljen" ali sporočilom, da ni več zaposlen. Toženec drugega prebivališča ali začasnega prebivališča ni prijavil. Postavljeni začasni zastopnik je pravni strokovnjak, saj je odvetnik, postopka se je udeleževal in je interese toženca korektno zastopal. Trditev v reviziji, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker ni izvedlo predlaganih dokazov in ni navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev, ni utemeljena. Iz zapisnika z glavne obravnave dne 21.9.2004 izhaja, da je sodišče sprejelo dokazni sklep o tem, da se pregledajo predložene listine, da jih je pregledalo in da je nato preložilo narok, da bi povabilo in zaslišalo pričo, ki pa se ni udeležila, ne naroka 7.1.2005, ne 12.4.2005 in ne 7.6.2005. Enako velja za toženca, torej je bilo očitno, da njegovo zaslišanje ni mogoče (258. člen ZPP).

Prav tako ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi si bila izrek v prvem in drugem odstavku v nasprotju. V zvezi s tem je treba opozoriti na relativni učinek izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, ki je naveden v 284. členu ZOR. Za take zahtevke je bistveno, da ne učinkujejo razdiralno na celotno obligacijsko razmerje. V obravnavanem primeru torej ne gre za razveljavitev celotne darilne pogodbe med dolžnico in tožencem. Revizija zmotno meni, da je lastnica spornega stanovanja spet ali še vedno dolžnica, saj se z izpodbojno tožbo razdira darilno razmerje samo do tiste meje, ki je potrebna za varstvo tožeče upnice. Zato je v prvem odstavku pravilno navedeno, da darilna pogodba v razmerju do tožnice nima pravnega učinka, v drugem odstavku izreka pa je opredeljeno do katere vsote.

Sodišči prve in druge stopnje sta se pravilno odločili, da bosta za razrešitev spornega obligacijskega razmerja uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(2), ki je veljal v času nastanka dolga in sklenitve sporne pogodbe (1060. člen Obligacijskega zakonika - OZ).(3) Ta zakon že med načeli v 17. členu določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Zato se morajo vzdržati ravnanja, s katerim bi otežili njeno izpolnitev. Ker pa so sočasno upravičeni svobodno razpolagati s svojim premoženjem, imajo upniki, katerih terjatev je prizadeta, pravico do izpodbijanja dejanj, s katerimi je prizadeto jamstvo za njihove terjatve. V 280. členu ZOR je natančno določeno kdaj smejo upniki izpodbijati dolžnikovo pravno dejanje, in sicer: (1) kadar imajo terjatev, ki je zapadla v plačilo in (2) kadar je dolžnik odplačno ali neodplačno razpolagal s svojim premoženjem (281. člen ZOR).

Tožnica izkazuje zapadlost terjatve do dolžnice z dolgovnim seznamom davčnega organa, ki vsebuje ime dolžnice, vrste dolgovanih obveznosti in zneske dolgovanih glavnic. Na njem je potrjeno, da je seznam zaostalih obveznosti izvršljiv, priloženi pa so tudi sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja in rubežni zapisnik, iz katerih izhaja, da dolžnica nima premičnega premoženja, ki bi omogočalo poplačilo dolga. Glede na to, da so te listine lahko celo izvršilni naslov po 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)(4), za izkaz zapadlosti terjatve po 281. členu ZOR pa se ne zahteva izvršljivosti, je sodišč prve stopnje pravilno zapisalo v četrtem odstavku na 2. strani obrazložitve sodbe, da je obstoj dolga ugotovilo na podlagi dolgovnega seznama, sodišče druge stopnje pa je to razložilo v prvem odstavku na 4. strani obrazložitve.

Pravico do izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika ima vsak upnik, ki ima dospelo terjatev in zakon načeloma ne zahteva, da bi morala imeti dolžnik in tretji namen oškodovati upnike. To je odvisno od načina, kako je upnik razpolagal (odplačno ali neodplačno) in od sorodstvenega razmerja oziroma svaštva tretjega.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je dolžnica K. B. 20.12.1999 tožencu podarila trisobno stanovanje v Mariboru, ki je navedeno v izreku sodbe, saj je tako izrecno napisano v tretjem odstavku pod 2 odgovora na tožbo, izhaja pa tudi iz notarskega zapisa F. B. z dne 20.12.1999. Da je sodišče štelo, da je šlo za neodplačno razpolaganje, izhaja iz drugega odstavka na 3. strani in iz drugega odstavka na 4. strani obrazložitve prve sodbe ter iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča, kjer je v drugem odstavku na 4. strani izrecno napisano, da gre za neodplačen posel, ki se ga izpodbija po tretjem odstavku 281. člena ZOR. Zato revizijska izvajanja o obstoju zakonske zveze, ki med postopkom niso bila prerekana, sploh niso pomembna za odločitev v zadevi. Ker je šlo za neodplačno razpolaganje upnice, toženčeva dobra vera po izrecnem določilu tretjega odstavka 281. člena ZOR ni pomembna, ker sam ni prikrajšan: če mora zaradi izpodbijanja predmet ali del predmeta vrniti, je na istem, kot če ga sploh ne bi dobil v dar. Za dolžnico pa je v istem odstavku določeno, da se šteje, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom.

Tako se izkaže, da sodišči prve in druge stopnje nista storili očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in sta pravilno uporabili materialno pravo. Zato je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 44/2006- 45/2008.