Jedro

Pritrditi je ugotovitvi, da se je tožnik z vsemi relevantnimi dejstvi glede vsebine sodne poravnave in s tem tudi z razlogi, ki kažejo na njegovo morebitno zmotno razlago te poravnave, seznanil oziroma bi se ob ustrezni skrbnosti mogel in moral seznaniti že s prejemom toženčevega dopisa z dne 8. 11. 2022, torej 10. 11. 2022. Trimesečni subjektivni rok po prvem odstavku 393. člena ZPP je iztekel 10. 2. 2023, dne 1. 3. 2023 vložena tožba pa je tudi glede drugega uveljavljanega razloga (bistvene zmote) prepozna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 74,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo za razveljavitev sodne poravnave (I. točka izreka) in sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tožbo vložil pravočasno, v treh mesecih od dneva, ko je izvedel za razlog za razveljavitev sodne poravnave, ter da je v zvezi s tem podal natančne navedbe in predlagal ustrezne dokaze, zlasti svoje zaslišanje. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je brez izvedbe dokaza z zaslišanjem zaključilo, da se je tožnik s pravno relevantnimi dejstvi glede zatrjevane bistvene zmote pri sklepanju sodne poravnave seznanil že 10. 11. 2022, ko mu je bil vročen toženčev dopis z dne 8. 11. 2022. Meni, da sodišče ni na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelilo razlogov, ki so vodili k zavrnitvi predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja tožnika, ki mu je s tem kršilo ustavne in konvencijske pravice. Zaključilo je, da iz dopisa jasno izhaja, da je toženec glede na sodno poravnavo štel, da je nepremičnina ID znak parcela 0000 780/9 njegova last, in da je tudi v tožbi v postopku P 71/2023 navedel iste okoliščine in dejstva kot v tem pozivu. Sodišče ni sledilo navedbam tožnika in ga tudi ni zaslišalo glede trditev, da je po prejemu poziva menil, da je brezpredmeten in gre le za toženčevo nagajanje in enega od njegovih neutemeljenih zahtevkov, kot jih podaja že vrsto let. Dopisa tožnik ni razumel tako, kot skuša prikazati toženec, čemur je sodišče brez izvedbe zaslišanja arbitrarno sledilo. Sodišče je tako nepravilno ugotovilo, da se je tožnik že z dopisom z dne 8. 11. 2023 seznanil s toženčevimi navedbami o razumevanju sodne poravnave in o lastništvu sporne nepremičnine, saj kljub temu, da je dopis sestavil odvetnik, to ne pomeni, da bi tožnik kot laik lahko s prejemom dopisa ugotovil, da po poravnavi zemljišča ne bo več mogel uporabljati tako, kot ga je vrsto let. Tudi opozorilo iz dopisa, da bo v primeru neizpolnitve zahtevka zoper njega začet sodni postopek za varstvo lastninske pravice na parceli, ne pomeni, da je tožnik kot laik razumel, kaj to dejansko pomeni. Laiki namreč varstva lastninske pravice ne razumejo kot prepustitev nepremičnine v uporabo, zato bi se sodišče moralo jasno prepričati, kako je tožnik to dojemal. Po zaslišanju bi gotovo zaključilo, da je bil v bistveni zmoti do prejema tožbe, ko si je poiskal strokovno pomoč. Bistvena je ugotovitev, kdaj se je tožnik zavedel, da vsebina poravnave ni taka, kot je menil, in da se bo način uporabe zemljišča z njeno sklenitvijo spremenil. Sodišče je pri enostranskem in arbitrarnem zaključku, da je tožnik vsebino poziva lahkomiselno štel za brezpredmetno, v celoti zanemarilo, da je tožnik vseskozi menil, da se način uporabe zemljišča s poravnavo ne bo spremenil. Tožnik je prava nevešča stranka, ob podpisu poravnave je bil prepričan, da bo obdržal posest celotnega zemljišča, saj v poravnavi ni zapisano, da se spornemu delu odpoveduje, oziroma prepustitve spornega zemljišča tožencu poravnava ne ureja. Šele s prejemom tožbe P 71/2023 je toženec ugotovil, da je vsebino poravnave morda zmotno razumel, torej je bil ob sklenitvi v bistveni zmoti. Sodišče ni sledilo zahtevam, ki jih pri dokazni presoji postavlja 8. člen ZPP, temveč je enostransko in pomanjkljivo ter izrazito v korist toženca presodilo listinske dokaze, tožniku pa v celoti ni verjelo, ne da bi ga sploh zaslišalo. Ker je tožba pravočasna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo sklepa tako, da se zahtevku ugodi in tožencu naloži plačilo celotnih pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

6.Med strankama je v postopku P 34/2021 tekel spor glede lastništva in posesti nepremičnine parcele 780/1, k. o. ... Na naroku 7. 4. 2023 sta stranki sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili za delitev parcele na dva dela, pri čemer bo tožnik (tam toženec) postal lastnik prve parcele, do notarske overitve podpisa toženca (tam tožnika) na zemljiškoknjižnem dovolilu bo imel posest na obstoječi nepremičnini 780/1, k. o. ..., kakršno je imel doslej, toženec (tam tožnik) pa bo na dneve, ko bo potekal geodetski postopek, imel soposest navedene nepremičnine.

7.Tožnik je 1. 3. 2023 vložil tožbo za razveljavitev te sodne poravnave in uveljavljal, da jo je sklenil pod vplivom prisile in v bistveni zmoti. Sodišče je z izpodbijanim sklepom njegovo tožbo zavrglo kot prepozno na podlagi prvega odstavka 393. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom istega člena in prvim odstavkom 398. člena ZPP zaradi zamude trimesečnega subjektivnega roka, odkar je tožnik izvedel za razlog za razveljavitev sodne poravnave.

8.Glede prvega razloga, sklenitve sodne poravnave pod prisilo, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bil tožnik s tem dejstvom po naravi stvari seznanjen že ob sami sklenitvi sodne poravnave. To potrjuje tudi njegova navedba v tožbi, da je bil v podpis sodne poravnave prisiljen, saj je ravnanje pooblaščenke in sodišča smatral kot pritisk. Subjektivni trimesečni rok za vložitev tožbe iz tega razloga je tako pričel teči že 7. 4. 2022 in se je iztekel 7. 7. 2022, zato pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je dne 1. 3. 2023 vložena tožba prepozna. Konkretnih pritožbenih razlogov glede tega dela odločitve tožnik niti ne navaja.

9.Bistveno zmoto je tožnik utemeljeval na trditvah, da je vsebino sodne poravnave razumel tako, da bo postal zemljiškoknjižni lastnik prve novo nastale parcele, na drugi novo nastali parceli pa bo v veljavi ostal zakup. Menil je, da bo sporno parcelo še naprej lahko uporabljal v celoti kot do takrat, saj nikjer ni zapisano, da bi moral novo nastalo drugo parcelo prepustiti tožencu.

10.Za presojo pravočasnosti tega dela tožbe je bistveno, kdaj se je tožnik seznanil z uveljavljanimi dejstvi glede uporabe in posesti tega dela parcele, ki so drugačna od njegovega prepričanja ob sklenitvi sodne poravnave. Tožnik trdi, da je prava nevešča stranka in da mu takratna pooblaščenka v postopku P 34/2021 ni pojasnila pravnih posledic sklenjene sodne poravnave. Zato ni razumel, da bo izgubil posest in pravico do uporabe celotnega spornega zemljišča, temveč je bil prepričan, da ga bo še vedno lahko uporabljal v enakem in nespremenjenem obsegu. Z nasprotnim se je seznanil šele v februarju 2023 s prejemom tožbe v postopku P 71/2023, ki jo je zoper njega vložil toženec zaradi varstva lastninske pravice, oziroma celo 28. 2. 2023, ko mu je posledice sklenjene poravnave pojasnila sedanja pooblaščenka.

11.Toženec nasprotno v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je že pred vložitvijo tožbe v postopku P 71/2023 tožniku poslal dopis z dne 8. 11. 2022 (priloga A 27). V dopisu je navedel, da je bila prvotna parcela razparcelirana na dve novi parceli, 780/10, za katero mu je izstavil zemljiškoknjižno dovolilo, in 780/9, za katero je v poravnavi določeno, da ima tožnik na njej posest le do overitve zemljiškoknjižnega dovolila. To je bilo overjeno 28. 9. 2022, tožnik pa ima na parceli še vedno postavljen rastlinjak in dva kompostnika. Toženec je zato tožnika pozval, naj s parcele 780/9 navedeno odstrani in parcelo preda v posest tožencu, sicer bo začel sodni postopek za varstvo lastninske pravice. Vsebina poziva je v bistvenem enaka vsebini tožbe v postopku P 71/2023, zato se je tožnik z dejstvi, ki naj bi kazala na zmoto ob sklenitvi sodne poravnave, po mnenju toženca seznanil že 10. 11. 2022, ko mu je bil navedeni dopis vročen (prilogi A 28 in A 29) in je subjektivni rok iztekel 10. 2. 2023.

12.Sodišče prve stopnje je sledilo tožencu in zaključilo, da se je tožnik z vsemi pravno pomembnimi dejstvi seznanil 10. 11. 2022, ko je tudi po lastnih navedbah prejel toženčev dopis z dne 8. 11. 2022. Vsebina dopisa je takšna, kot jo navaja toženec, in je smiselno enaka tožbi v postopku P 71/2023, o čemer se je z vpogledom v oba dokumenta ob obravnavi pritožbe prepričalo tudi pritožbeno sodišče. Kot je pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu, iz dopisa povsem jasno izhaja, da je toženec glede na sklenjeno sodno poravnavo štel, da je drugi del prvotne parcele, novo nastala parcela 780/9, njegova last in da tožnik na njej več nima pravice do posesti. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da se je tožnik s toženčevim razumevanjem sodne poravnave in posledično z dejstvi, ki kažejo na njegovo (tožnikovo) morebitno zmoto, seznanil že s prejemom dopisa. Nasprotnim tožnikovim pritožbenim navedbam o seznanitvi šele po prejemu tožbe tako ni mogoče slediti.

13.Dopis z dne 8. 11. 2022 je sestavil toženčev pooblaščenec, torej pravni strokovnjak, ki je v strokovnem jeziku pojasnil toženčevo razumevanje vsebine sodne poravnave in posledice, ki naj bi izhajale iz poravnave. Jasno je bilo zapisano tudi opozorilo, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti zoper tožnika začet sodni postopek za varstvo lastninske pravice na sporni nepremičnini. Tožnik zato ne more uspeti s sklicevanjem, da je pravni laik, ki je ob prejemu toženčevega dopisa menil, da gre le za nagajanje in za še enega od njegovih neutemeljenih zahtevkov, kot jih podaja že vrsto let, zato si ni poiskal pravne pomoči in je dopis "odmislil". Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre za lahkomiselno in neresno ravnanje, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne ustreza pravnemu standardu dolžne, povprečne skrbnosti (6. člen Obligacijskega zakonika).

Za presojo pravočasnosti vložitve tožbe zato take tožnikove navedbe niso pravno upoštevne, saj ni relevantno, kako je tožnik dejansko razumel dopis, temveč kako bi ga ob ustrezni skrbnosti in resnosti moral razumeti.

14.Sodišče je glede na vsebino obrazložitve ob odločanju vpogledalo v spis P 34/2021 in v listine iz spisa P 71/2023, ki jih je v svojih vlogah kot dokazne predloge navedel tožnik. Do teh dokazov se je opredelilo v kontekstu in obsegu, kot je bil potreben za presojo pravočasnosti tožbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče teh dokazov ni izvedlo in da tudi ni obrazložilo razlogov za njihovo neizvedbo. Ob tem sodišče sicer res ni omenilo predlaganega vpogleda v spis P 68/2007, vendar pa gre ob tem le za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki na izpodbijano odločitev ni vplivala (prvi odstavek 339. člena ZPP), prav tako tožniku s tem ni bila kršena pravica do izjave. Vsebina pogodbenih razmerij med strankama, o katerih je po navedbah strank sodišče odločalo v postopku P 68/2007, namreč za v tem sklepu obravnavano vprašanje (ne)pravočasnosti tožbe na razveljavitev sodne poravnave ni pravno pomembna. S tem, ko je sodišče kot pravno nerelevantno prepoznalo tudi vprašanje, kako je tožnik razumel oziroma dojel toženčev dopis z dne 8. 11. 2022, pa je implicitno zavrnilo tudi v namen izkazovanja tega dejstva predlagan dokazni predlog z zaslišanjem tožnika. Izpodbijani sklep zato ni obremenjen s pritožbeno očitano kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne s kršitvijo iz 8. točke iste določbe, saj sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, med drugim tudi, če naj bi se z njimi ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna.

15.Relevantne in izvedene dokaze je sodišče prve stopnje kritično presodilo in glede na že prej obrazloženo napravilo prepričljivo dokazno oceno, zato se za neutemeljene izkažejo tudi pritožbeni očitki, da je zaključek sodišča arbitraren in enostransko v korist tožencu ter da sodišče ni sledilo zahtevam, ki jih pri dokazni presoji postavlja 8. člen ZPP.

16.Pritrditi je tako ugotovitvi, da se je tožnik z vsemi relevantnimi dejstvi glede vsebine sodne poravnave in s tem tudi z razlogi, ki kažejo na njegovo morebitno zmotno razlago te poravnave, seznanil oziroma bi se ob ustrezni skrbnosti mogel in moral seznaniti že s prejemom toženčevega dopisa z dne 8. 11. 2022, torej 10. 11. 2022. Trimesečni subjektivni rok po prvem odstavku 393. člena ZPP je iztekel 10. 2. 2023, dne 1. 3. 2023 vložena tožba pa je tudi glede drugega uveljavljanega razloga (bistvene zmote) prepozna.

17.Odločitev o zavrženju tožbe iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa je torej pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o stroških postopka iz II. točke izreka, ki jih mora tožnik po prvem odstavku 154. člena ZPP povrniti tožencu. Po višini, ki je tožnik konkretno niti ne izpodbija, je sodišče navedene stroške pravilno odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT).

18.Ob pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožencu pa mora v roku 15 dni povrniti njegove potrebne stroške odgovora na pritožbo v znesku 74,66 EUR (100 točk za odgovor na pritožbo po 2. točki tar. št. 22 OT, povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

-------------------------------

1"Površni ali lahkomiselni (vendar sicer razsodni) ljudje v obligacijskih (zlasti poslovnih) razmerjih nimajo popusta, saj njihova ravnanja presojamo z enako strogim merilom kot ravnanja premišljenih in vestnih ljudi.", glej dr. Nina Plavšak v E- paket Obligacije s komentarjem OZ, komentar 6. člena.

2Tako Betetto N., v Ude. L., in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 611.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 393, 393/2, 398, 398/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.