Jedro

V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed razlogov, določenih v drugem odstavku 35. člena ZAzil. V pospešenem azilnem postopku se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila, ki so določeni v 1. členu ZAzil, pač pa preverja, ali je prosilec spoštoval določbe ZAzil in prepričljivo in verodostojno predstavil razloge, na katerih temelji njegova prošnja, kot mu to nalaga 29. člen ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 30.3.2006, s katero je ta kot očitno neutemeljene zavrnila njihove ponovno vložene prošnje za azil na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Po stališču tožene stranke so tožniki zavajali in zlorabljali azilni postopek, saj kažejo njihove izjave in ravnanja, da zaščite v obliki azila sploh ne potrebujejo, saj so v Republiki Sloveniji prvič vložili prošnje za azil 3.11.2005, po tem ko so bili iz Italije 2.11.2005 vrnjeni zaradi ilegalnega prehoda meje. Te prošnje so 6.11.2005 umaknili in navedli, da se zaradi nosečnosti H.H. želijo vrniti domov (odločitev o ustavitvi azilnega postopka je postala pravnomočna 20.3.2005). Dne 13.3.2006 pa so ponovno vložili prošnje za azil in pojasnili, da so prve prošnje umaknili zato, ker so jim zaposleni in nastanjeni v azilnem domu povedali, da nimajo nobenih možnosti za pridobitev azila, da so bile razmere v azilnem domu težke in so bili nastanjeni v klubski sobi, možnost, da bi ilegalno odšli v drugo državo pa je odpadla, ker so izgubili zvezo z organizatorjem ilegalnega prehoda, njihova ciljna država pa je Avstrija. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na ugotovitve, da razlogi iz njihovih prošenj za azil niso preganjanje v smislu ureditve v ZAzil in Direktive sveta Evropske unije št. 2004/83/Ec z dne 29.4.2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (posebna izdaja Uradnega lista EU 2004, uradni slovenski prevod), ki velja od 20.10.2004. Pojasnila je, da se tožniki v prošnjah sklicujejo na posamezna fizična in verbalna šikaniranja s strani večinskega prebivalstva, kar pa ne pomeni sistematičnega preganjanja s strani države ali neke organizacije, ki izvaja preganjanje z vednostjo ali dopustitvijo države, kot to za priznanje azila zahtevajo pogoji iz 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in navaja, da je ta svojo odločitev pravilno oprla na določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj okoliščine v zvezi z umikom in ponovno vložitvijo prošenj za azil kažejo tudi po presoji sodišča prve stopnje, da bi tožniki, v kolikor bi bili v matični državi resnično ogroženi, počakali do odločitve tožene stranke o njihovih prvih prošnjah za azil in jih ne bi umaknili niti ne bi izjavili, da se istočasno želijo vrniti v matično državo. Da so zlorabili azilni postopek kaže tudi njihova izjava, da niso nameravali zaprositi za azil v Republiki Sloveniji in da je njihova ciljna država Avstrija. Sodišče prve stopnje ne pritrjuje predlogu tožnika, naj sodišče prekine postopek in sproži pred Ustavnim sodiščem RS postopek za oceno ustavnosti 3. odstavka 32. člena ZAzil. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 21/2006-2 z dne 11.1.2006, po katerem se glede na 11. člen Ustave RS tudi v upravnih (po Zakonu o splošnem upravnem postopku) in sodnih postopkih (po Zakonu o pravdnem postopku) uporablja slovenščina kot uradni jezik, strankam pa je omogočeno v procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik in se jim v tem primeru zagotovi tolmač. Ni pa obveze, da bi se strankam, ki so tujci, morala odločitev vročiti v prevodu v njegov materni jezik. Tudi po 12. členu Zazil ni določeno, da bi organ, ki odloča o prošnji za azil, moral prosilcu za azil vročiti izdani upravni akt v prevodu v njegov materni jezik. Določa le, da lahko prosilec za azil spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume ter da se mu zato zagotovi tolmač. Omogočeno mu je tudi, da predloži dokumente v svojem jeziku in da pristojnim organom zagotovi prevajanje v slovenski jezik za tiste dokumente, ki so pomembni za odločitev.

V pritožbi navajajo tožniki, da je uporaba pospešenega azilnega postopka nedopustna. Pošteno so pojasnili nevzdržne okoliščine v prvih dneh bivanja v azilnem domu in svojo stisko in upanje, da bi po umiku prošenj lahko ilegalno nadaljevali pot v Avstrijo, kamor so bili namenjeni. Tožena stranka pa je zaključila, da zlorabljajo azilni postopek, čeprav je bil njihov cilj pridobiti "mednarodno zaščito" pred preganjanjem. Nesprejemljiva je obrazložitev, da azila sploh ne potrebujejo, ker se s tem predpostavlja kot dokazano nekaj, kar bi bilo šele treba dokazati. Nesprejemljiva je teza, da niso ogroženi, ker bežijo iz Slovenije drugam, saj bežijo zaradi tega, ker se bojijo, da jih bo Republika Slovenija vrnila nazaj. Sodišče prve stopnje je ignoriralo tožbeno trditev, da je bil kršen 3. odstavek 32. člena ZAzil, na kratko je zavrnilo le tožbeno trditev, da je ta zakonska določba protiustavna in da so kršene pravice iz 62. člena Ustave RS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge.

O azilu kot posebni obliki mednarodne zaščite, ki jo država nudi tujcem, se po ureditvi v ZAzil lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa v pospešenem azilnem postopku, ki je po vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06). V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Med temi sta tudi razloga, na katera je svojo odločitev oprla tožena stranka, in sicer, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) z lažno predstavitvijo razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea 36. člena Zazil) in če je iz prošnje očitno, da prosilcu v njegovi državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena Zazil).

Prošnjo za azil mora prosilec utemeljiti. Poleg osebnih podatkov mora prepričljivo in verodostojno navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem oziroma nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije (29. člen ZAzil). Prepričljivost in verodostojnost izkazujejo že ravnanja in izjave, ki jih da prosilec v prošnji za azil. V pospešenem azilnem postopku se namreč ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za pridobitev azila, pač pa preverja, ali so izjave prosilca logične, skladne, popolne in verjetne glede na splošno znane informacije in presodi, ali so ravnanja prosilca izključno usmerjena v pridobitev azila. Dejstva in okoliščine, na katere je svojo odločitev oprla tožena stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo, da je v obravnavani zadevi podana podlaga za odločanje v pospešenem azilnem postopku. Stališče, da so tožniki s svojim ravnanjem, ki ga niso razumno utemeljili (z umikom prošenj za azil in z njihovo poznejšo ponovno vložitvijo) zavajali in zlorabljali azilni postopek, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno in ima podlago v upravnih spisih. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je že iz njihovih prošenj očitno, da jim v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje v takem smislu, ki ga za priznanje azila zahteva ZAzil. Čim pa je to iz njihovih prošenj očitno, je pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da tožniki azila ne potrebujejo. V tožbi in pritožbi tožniki tudi ne navajajo konkretnih okoliščin, ki bi lahko pojasnile in utemeljile razloge za njihovo ravnanje oziroma spremenile njihove navedbe v prošnjah za azil, niti ne zatrjujejo, da vsebina njihovih prošenj ni bila pravilno povzeta. Zato ni podlage za pritrditev pritožbi, da je uporaba pospešenega azilnega postopka v obravnavanem primeru nedopustna.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe o bivanju tožnikov v azilnem domu, o njihovi stiski in upanju, da bi lahko ilegalno odšli v Avstrijo, ki je njihova ciljna država. Okoliščine bivanja v azilnem domu ne morejo utemeljiti umika in ponovne vložitve prošenj niti razumno pojasniti tožnikovih izjav, da se želijo vrniti v izvorno državo, od koder so po lastnih izjavah odšli zaradi preganjanja. Za odločitev ni pomembno, da si tožniki želijo oditi v Avstrijo, ki je tudi članica Evropske unije, in tam zaprositi za azil. Evropska unija razvija namreč skupno azilno politiko in skupen azilni sistem. Kot članica Evropske unije je Republika Slovenija dolžna upoštevati ter se ravnati tudi po obvezujočih pravnih virih Evropske unije ter v primeru, ko je za to pristojna, tudi obravnavati prošnje za azil. Upravni spisi kažejo, da so bili tožniki zaradi ilegalnega prehoda meje iz Italije vrnjeni v Republiko Slovenijo, kjer so vložili prošnje za azil, in da je Republika Slovenija sprejela obravnavanje njihovih prošenj na podlagi Uredbe Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni državi vloži državljan tretje države , št. 34372003 z dne 18.2.2003 (40. a člen ZAzil).

Za odločitev niso pomembna pritožbena zatrjevanja, da se tožniki bojijo, da jih bo Republika Slovenija vrnila v njihovo izvorno državo. Vrnitev je pravna posledica, ki jo ZAzil določa za primer, če je prošnja za azil pravnomočno zavrnjena in preneha pravna podlaga za bivanje v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje res ni navedlo, zakaj ni sledilo tožbenemu predlogu in presodilo, ali "kratki povzetek obrazložitve" vsebuje bistvene elemente, na katerih temelji odločitev, kot to zahteva določba 3. odstavka 32. člena ZAzil, vendar navedeno po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo niti moglo vplivati na odločitev, saj odločitev zato ni tako pomanjkljiva, da se ne bi mogla preizkusiti glede odločilnih razlogov in bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (3. odstavek 72. člena ZUS). Glede tega tožbenega predloga pritožbeno sodišče navaja, da preverjanje, ali je bila v azilnem postopku prekršena določba 3. odstavka 32. člena ZAzil, ne sodi v preizkus, ki ga sodišče prve stopnje opravi po uradni dolžnosti glede absolutnih bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Tožba ne vsebuje konkretnih navedb, pač pa trditev, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker tožnikom ni bila vročena v njihovem jeziku. Uporabo jezika v azilnem postopku, pa je po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo in tudi pravilno obrazložilo, zakaj ni prekinilo postopka upravnega spora in sprožilo pred Ustavnim sodiščem RS postopek za oceno ustavnosti 3. odstavka 32. člena ZAzil. Utemeljeno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na stališča, ki jih je glede uporabe jezika v azilnih zadevah zavzelo Vrhovno sodišče RS v svojih odločitvah.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.