Jedro

ZPIZVZ nima pravne podlage za priznavanje zakonskih zamudnih obresti, saj v 2. odstavku 15. člena izrecno določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. Takšna ureditev po stališču pritožbenega sodišča tudi ni v očitnem nasprotju z ustavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb toženca z dne 24. 9. 2007 in z dne 20. 2. 2007 ter priznanje pravice do vojaške starostne pokojnine v višjem znesku odmerjene od pokojnine, ki jo je priznal nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev od 1. 1. 1992 dalje in da je toženka dolžna tožniku obračunati in plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska pokojnine od 1. 1. 1992 dalje do plačila, do plačila.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je določba 2. odstavka 15. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami) protiustavna. Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedbe tožnika o protislovnosti citirane določbe s sklicevanjem na sklep ustavnega sodišča št. U-I-15/07-14 (z dne 17. 1. 2008), češ da je tako pobudo ustavno sodišče že zavrnilo in da so zato tudi navedbe tožnika o kršitvah ustave neutemeljene. Pri tem je spregledalo pomembno razliko med argumentacijo pobude, na podlagi katere je ustavno sodišče odločalo in argumentacijo tožbe, zato je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, nato pa tudi bistveno kršilo pravila postopka (ker zaradi te zmote sodba na bistvene tožbene argumente sploh ni odgovorila), predvsem pa je napačno uporabilo materialno (ustavno) pravo. Drugi odstavek 15. člena ZPIZVZ je po mnenju pritožbe neustaven in pomeni kršitev 50. in 33. člena ustave in se s tako določbo postavlja pod vprašaj Slovenija kot pravna in socialna država, saj določeno skupino ljudi, med katerimi je tudi tožnik, prikrajša za pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, s tem tudi do pravice do zasebne lastnine pa tudi za pravice iz 14. in 22. člena ustave. Zakonodajalec je skupini upravičencev, na katero se nanaša ZPIZVZ-A, pokojnino pred priznavanjem državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije najprej zanikal nato pa to za to obdobje vendarle priznal, a samo v zneskih, kakršne bi upravičenci prejeli pred 5, 10 ali 15 leti, če bi jim bila pokojnina že takrat priznana. Dodatna kršitev navedenih ustavnih pravic je tudi to, da s citiranim zakonom država ni prevzela nikakršne odgovornosti, niti za skoraj dveletno nadaljnjo zamudo pri zakonskem urejanju svojih dolžnosti za izplačilo pokojnin s katerimi je bila že leta 1998 za 7 let v zamudi in ni uredila vprašanja, kakšna odmena pripada upravičencem iz tega zakona zato, ker država tudi z zakonsko ureditvijo po odločbi Ustavnega sodišča RS zamuja še nadaljnja leta. Meni, da se sodišče ni opredelilo do tega, ali sta dve leti in 16 dni od dneva oddane tožbe do prvega naroka v skladu z določilom EKČP o pravici do sojenja v razumnem roku; kaj naj bi pomenilo, da je sodnica predsedujoča senatu bila že seznanjena s predmetom tožeče stranke kot sodnica sodišča ZD 1993 in kot višja sodnica – svétnica na VDSS 1995 in, da je tožnik po podrobnem pregledu zapisnika isti dan po pošti ponovno definiral vsebino svojega tožbenega zahtevka kot: „odpravi se sklep v odločbah z dne 24. 9. 2007 in 20. 2. 2007 ter prizna pravica do zakonskih zamudnih obresti.“ Pritožba nadalje navaja, da je imel tožnik na dan upokojitve 31. 10. 1991 40 let in 13 dni pokojninske dobe in na dan 18. 10. 1991 je imel natanko 40 let pokojninske dobe in mu tako nista manjkala dva dneva do izpolnitve pogoja 40 let pokojninske dobe. Sodišče je tako napačno štelo, da je izpolnjeval tožnik pogoje po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ za upokojitev po splošnih predpisih. Ne drži navedba sodišča, da uradna listina o pokojninski dobi in druge, s katerimi se dokazujejo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, so fotokopije listin v tujem jeziku, saj so vsi dokumenti prevedeni v slovenski jezik, sodišče pa ni vpogledalo v spis tožnika, kjer listina je in se prepričalo, da je le-ta v originalu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo v pritožbi in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče presojalo dokončno odločbo toženca z dne 24. 9. 2007 in v zvezi s tem odločbo prve stopnje toženke, s katero je bila tožniku priznana in odmerjena predčasna pokojnina od 1. 1. 1992 dalje v mesečnih zneskih do vključno 14. 3. 1994, od 15. 3. 1994 dalje pa starostna pokojnina mesečno v usklajenih zneskih do 17. 7. 1998 na 614,18 EUR. S sklepom je bila zavržena tudi zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ker sodba naj ne bi odgovorila na bistvene tožbene argumente. Pritožba tako torej uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Očitana kršitev po stališču pritožbenega sodišča ni podana. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve. Ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v izreku sodbe in v razlogih sodbe. Kršitev postopka iz 14. točke je podana takrat, ko sodba zaradi nerazumljivega ali protislovnega izreka, zaradi pomanjkanja sleherne obrazložitve, pomanjkanja obrazložitve v odločilnih dejstvih, nejasnost in nerazumljivost obrazložitve in protislovne obrazložitve ter nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe objektivno zaradi navedenih napak ni mogoče preizkusiti. Sodišče jasno obrazloži, zakaj je tožnikovo materialno pravno naziranje, da bi bilo potrebno pokojninsko dajatev odmeriti ob uporabi 6. člena ZPIZVZ, v višini, kot mu je šla po vojaških predpisih za september 1991 po odločbi bivšega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev SFRJ, zmotno in v čem je napaka tožnika ko zatrjuje, da je imel na dan 18. 10. 1991 dopolnjeno pokojninsko dobo 40 let. Nadalje obrazloži sodišče, zakaj nima tožnik pravice do zakonskih zamudnih obresti od v predsodnem postopku priznanih in odmerjenih pokojninskih dajatev, v zapadlosti v plačilo, do plačila in kaj določa 2. stavek 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ-A ter se pri tem opredeli zakaj šteje, da veljavna ureditev v ZPIZVZ po stališču sodišča prve stopnje ni protiustavna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je bil v času od 18. 8. 1957 do 31. 10. 1991 neprekinjeno zaposlen v bivši JLA ter mu je bila z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda, z dne 24. 12. 1991, priznana pravica na starostno pokojnino, od 1. 11. 1991 dalje. Tožnik je bil razrešen vojaške službe na podlagi svoje zahteve z dne 26. 7. 1991. Starostna pokojnina se je po navedeni odločbi tožniku izplačevala do 31. 12. 1991. Tožnik je do 18. 10. 1991 dopolnil 39 let 11 mesecev in 28 dni pokojninske dobe, od česar je 5 let 9 mesecev in 27 dni pokojninske dobe, ki se šteje s povečanjem. Tožnik pogoja 40 let pokojninske dobe, predpisanega v 2. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. SFRJ, št. 7/85; 74/87 in 20/89) na dan 18. 10. 1991 ni izpolnil. Tako da tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče pokojninske dajatve za nazaj, od 1. 1. 1992, odmeriti na drugačnem pravnem temelju in sicer po 6. členu v zvezi s 4. alineo 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Po 6. členu ZPIZVZ se dajatve odmerijo upravičencem iz 1. in 2. alinee 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alinee 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. Tem se prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje tožnik izpolnjuje pogoje iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ za priznanje pravice do starostne pokojnine, po splošnih predpisih in zato zanj ni možna odmera po 6. členu ZPIZVZ, kakor to zahteva tožnik.

Glede obsega pokojninske dobe tožnika na dan 18. 10. 1991 je bilo že večkrat presojeno. O tem je v bistvu bilo že odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 10790/94 z dne 2. 12. 1994, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 46/95 z dne 1. 2. 1996 in s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 50/96 z dne 10. 12. 1996. Tudi iz odločbe Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 24. 12. 1991 izhaja, da je tožniku priznal pokojninsko dobo in, da je do prenehanja aktivne službe, to je do 31. 10. 1991 dopolnil 40 let in 8 dni pokojninske dobe tako, da pogoja 40 let pokojninske dobe, predpisanega v 2. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, tožnik na dan 18. 10. 1991 ni izpolnil. Upoštevajoč še izračune Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 21. 9. 1999 in z dne 13. 2. 2007 je tožnik na dan 18. 10. 1991 izpolnil 34 let 2 meseca in 1 dan zavarovalne dobe in 5 let 9 mesecev in 27 dni zavarovalne dobe s povečanjem, skupaj torej 39 let 11 mesecev in 28 dni pokojninske dobe, kar je računsko povsem preverljivo. Tako tudi pritožbeno sodišče ne more šteti dokumenta 841-2 z dne 4. 7. 1999 za tistega, ki naj bi mu sledilo, saj je v njem navedena pokojninska doba 40 let in 13 dni v nasprotju s podatki iz odločbe bivšega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 24. 12. 1991 pa tudi s preglednimi podatki o pokojninski dobi tožnika narejeni s strani tožene stranke na dneve, kot je zgoraj navedeno. Ni nepomembno, da je bila tožniku od 18. 7. 1998 dalje priznana pravica do starostne pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ s pravnomočno odločbo toženke z dne 8. 9. 2000. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek, ki se nanaša na vtoževane zakonske zamudne obresti od v predsodnem postopku priznanih in odmerjenih pokojninskih dajatev od njihove zapadlosti v plačilo, do plačila po različnih pravnih osnovah tako po določilu ZPIZVZ, kakor tudi na podlagi 277. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ter pri tem štelo, da tožniku ta dajatev ne gre niti na podlagi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001) niti na podlagi prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih.

Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, šteje, da ZPIZVZ nima pravne podlage za priznavanje zakonskih zamudnih obresti, saj v drugem stavku 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ izrecno določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi bili sproti izplačani, v mesecih, za katere se izplačajo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ne more slediti pritožbenim navedbam, da je ureditev v 2. odstavku 15. člena ZPIZVZ v očitnem nasprotju z ustavnimi določbami 2., 14., 22., 33. in 50. člena in da bi pritožbeno sodišče moralo postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Sodnik je pri sojenju vezan na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). A contrario, to pomeni, da sodišče v primeru, ko presodi, da zakon, ki ga mora uporabiti, ni v neskladju z ustavo, o tožbenem zahtevku odloči. Zakon v tem primeru uporabi tak kot je. Na sodišču je torej presoja o skladnosti zakona z ustavo. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne bo sledilo predlogu tožnika naj zahteva presojo ustavnosti zakonskih določb, ki so po mnenju tožnika neskladne z ustavo, ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava. Če se stranka s tako presojo ne strinja ima sama možnost vložiti pobudo za presojo ustavnosti zakona (zakonske določbe) ali pa vložiti ustavno pritožbo. Pritožbeno sodišče šteje, da ureditev, kakor je določena v 2. odstavku 15. člena ZPIZVZ ni v očitnem nasprotju z ustavnimi določbami, kot jih navaja tožnik v svoji pritožbi (2., 14., 22., 33. in 50. člen Ustave RS).

Protispisne so navedbe, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 27. 10. 2009 izpostavljal zadeve, kot jih navaja po II pritožbo, saj navedeno iz zapisnika z glavne obravnave ne izhaja. Sodišče razsoja o tožbenem zahtevku, kakor je bil ta postavljen do konca naroka za glavno obravnavo, na kateri je bila zadeva zaključena. Sodišče prve stopnje tako tudi ni moglo upoštevati spremembe tožbenega zahtevka, kakor jih je tožnik postavil kasneje, sicer istega dne, vendar po končani glavni obravnavi, v svoji vlogi z dne 27. 10. 2009 (listovna št. 25), niti se o tem izreči. Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.