Jedro

S pritožbenimi ugovori, ki se v celoti nanašajo na državljanstvo obravnavane osebe, tožnik v denacionalizacijskem postopku ne more uspeti, ker se v tem postopku odloča le o vračanju premoženja, kolikor so izpolnjeni drugi pogoji, med drugim tudi pogoj državljanstva, o katerem pa se odloča v posebnem upravnem postopku in je predmet posebnega upravnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo (1. točka izreka) zoper odločbo tožene stranke z dne 10.1.2006, s katero je zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo stavbe na A. cesti, v A., sedaj parc. št. 381/3 - stanovanjska stavba v izmeri 433 m2 in parc. št. 381/1 - gospodarsko poslopje v izmeri 7 m2 in dvorišče v izmeri 117 m2, obe vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št. 52 k.o. ... V izreku pod točko 2 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje navaja, da iz upravnih spisov izhaja, da tožnik potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu upravičenke A.A. ni priložil, zato je upravni organ, ki je vodil denacionalizacijski postopek, postopal v skladu z določbo 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Izdana je bila ugotovitvena odločba Oddelka za notranje zadeve Občine Maribor z dne 11.3.1994, iz katere izhaja, da se po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) A.A. ni štela za jugoslovansko državljanko. Ker je v postopku denacionalizacije organ, ki je odločal o vračanju podržavljenega premoženja, vezan na pravnomočno odločbo o rešitvi predhodnega vprašanja glede državljanstva denacionalizacijskega upravičenca, je tudi po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo pravilna in zakonita. Ker tožnik v tem upravnem sporu ni uspel, je sodišče zavrnitev njegove zahteve za povrnitev stroškov oprlo na 1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na 16. člen ZUS.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da prekinitev postopka zaradi izdaje ugotovitvene odločbe o državljanstvu po 3. odstavku 63. člena ZDen še ne pomeni, da je tožena stranka vezana na ugotovitve glede predhodnega vprašanja in ni dolžna sama izvesti postopka. Tožniku bi namreč moralo biti v tem postopku dovoljeno dokazovanje nasprotnega v skladu s 14. in 22. členom Ustave. Tožena stranka bi morala v ugotovitvenem postopku razpisati obravnavo in omogočiti tožniku, da navaja svoja dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njegovimi navedbami. Tožena stranka kot pristojni organ ne bi smela izdati odločbe ne da bi stranki dala možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba. Tožnik je zoper odločbo upravnega organa vložil ustavno pritožbo dne 14.3.2005. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravilno in zakonito pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, da A.A., tožnikova pravna prednica, ni upravičenka za vračilo podržavljenega premoženja po ZDen. Imenovana namreč ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 9. člena ZDen, saj je bilo s pravnomočno ugotovitveno odločbo v skladu s 63. členom ZDen ugotovljeno, da se prejšnja lastnica podržavljenega premoženja A.A. v času podržavljenja ni štela za jugoslovansko državljanko. Res je, da je tožnik vložil ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 746/2001 z dne 16.12.2004, v zvezi z odločitvijo o državljanstvu imenovane tožnikove prednice. Toda Ustavno sodišče RS je s svojim sklepom, št. Up-244/05 z dne 17.3.2006, odločilo, da se ustavna pritožba zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne sprejme. Zato sklicevanje tožnika na ustavno pritožbo, vloženo zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ni utemeljeno. S pritožbenimi ugovori, ki se v celoti nanašajo na državljanstvo obravnavane osebe, tožnik v denacionalizacijskem postopku ne more uspeti, ker se v tem postopku odloča le o vračanju premoženja, kolikor so izpolnjeni drugi pogoji, med drugim tudi pogoj državljanstva, o katerem pa se odloča v posebnem upravnem postopku in je predmet posebnega upravnega spora, kot je bilo tudi v tem primeru. Ugovorov torej, ki se nanašajo na državljanstvo obravnavane osebe, ni mogoče uspešno uveljavljati v postopku vračanja premoženja. Ker je odločba o tem, da se A.A. ni štela za jugoslovansko državljanko, pravnomočna, so jo v skladu s pravnim redom Republike Slovenije dolžni spoštovati upravni organi in sodišča ter tudi posamezniki in pravne osebe. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je bila tožnikova pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, kot pritožbo po tem zakonu.

Ker tožnik s pritožbo v upravnem sporu ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).